Seznam točk

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Ponovno se obrnimo k evangeliju. Poglejmo se v našem vzoru, v Kristusu Jezusu.

Jakob in Janez sta preko svoje matere prosila Kristusa, da bi sedela na njegovi levici in desnici. Ostali učenci so bili ogorčeni nad njima. In naš Gospod, kaj odgovori? Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.

Ob drugi priložnosti, na poti v Kafarnaum, je Jezus — kakor druge dni — morda šel pred njimi. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: O čem ste se pogovarjali po poti? Oni pa so molčali, kajti po poti so — že spet — razpravljali med seboj, kdo je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik. In vzel je otroka, ga postavil v sredo mednje, ga objel in jim rekel: Kdor sprejme enega takšnih otrok v mojemimenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.

Ali ta Jezusov način delovanja v vas ne zbuja ljubezni? Uči jih nauka in da bi ga razumeli, jim poda živ primer. Pokliče enega izmed otrok, ki so tekali po tisti hiši, in ga stisne k svojim prsim. Ta zgovorni molk našega Gospoda! Z njim je povedal vse: On ljubi tiste, ki so kakor otroci. Potem še doda, da je kot učinek te preprostosti, te ponižnosti duha, mogoče objeti Njega in Očeta, ki je v nebesih.

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Lahko bi rekli, da naš Gospod ob poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta, živi iz dneva v dan, tako kakor svetuje v enem izmed najbolj zgovornih naukov, kar jih je prišlo iz njegovih božjih ust: Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne kašče in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! … Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni!

Če bi živeli v večjem zaupanju v božjo previdnost, s trdno vero in gotovostjo v to vsakodnevno zaščito, ki nam je nikoli ne manjka, koliko skrbi in nemira bi si prihranili! Izginila bi tolikšna zaskrbljenost, ki je po Jezusovih besedah lastna poganom tega sveta, ljudem brez nadnaravnega čuta. Rad bi vam z zaupnostjo prijatelja, duhovnika, očeta, v vseh okoliščinah priklical v spomin, da smo po božjem usmiljenju otroci našega Očeta, vsemogočnega, ki je v nebesih, hkrati pa tudi v notranjosti srca. Rad bi z ognjem zapisal v vaš um, da imamo vse razloge zato, da hodimo po tej zemlji z optimizmom, z dušo, ki je osvobojena na videz nujnih stvari, saj vaš Oče vendar vé, da to potrebujete, in On jih bo tudi priskrbel. Verjemite mi, da bomo le tako ravnali kot gospodarji stvarstva in se izognili žalostni sužnosti, v katero številni zapadejo, ker pozabijo, da so božji otroci. Ženejo se za jutrišnji dan ali za “potem”, ki ga morda nikoli ne bodo dočakali.

Če hočete vedno ravnati kot gospodarji samih sebe, vam svetujem, da se močno potrudite, da ne boste navezani na nobeno stvar, brez strahu, brez bojazni in sumničavosti. Ko boste izpolnjevali svoje osebne, družinske in druge dolžnosti, pošteno uporabite častna zemeljska sredstva ter mislite na služenje Bogu, Cerkvi, vaši družini in prijateljem, vašemu poklicnemu delu, vaši državi, vsemu človeštvu. Poglejte: to, kar je pomembno, se ne uresničuje v posedovanju ali pomanjkanju tega ali onega, temveč v ravnanju, ki je skladno z resnico, katere nas uči naša krščanska vera: ustvarjene dobrine so zgolj sredstva. Zato zavrnite slepilo, da bi jih obravnavali kot nekaj dokončnega: Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte si raje zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko nekdo svojo srečo osredotoča izključno na zemeljske stvari — bil sem priča resničnim tragedijam — sprevrže razumno uporabo le-teh in uniči red, kakršnega je modro določil Stvarnik. Srce takrat ostane žalostno in neizpolnjeno; izgublja se na poteh večnega nezadovoljstva in konča v suženjstvu že na zemlji, postane žrtev prav teh dobrin, ki so bile morda pridobljene z brezštevilnimi napori in odpovedmi. Predvsem pa vam priporočam, da nikoli ne pozabite, da za Boga ni prostora in ne prebiva v srcu, ki je umazano od ljubezni brez reda, raskave, nečimrne. Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. “Zato zasidrajmo svoje srce v ljubezni, ki nas je zmožna osrečiti … hrepenimo po zakladih nebes.”

Ne napeljujem te k temu, da bi zapostavljal izpolnjevanje tvojih dolžnosti ali da ne bi zahteval svojih pravic. Nasprotno, navadno bi bil umik iz te bojne vrste enak strahopetnemu pobegu pred bojem za svetost, h kateremu nas je poklical Bog. Zato bodi v vesti gotov, da si moraš predvsem pri tvojem delu prizadevati, da boste tako ti tvoji bližnji imeli vse potrebno za življenje v krščanskem dostojanstvu. Če boš kdaj v svojem mesu izkusil težo pomanjkanja, ne bodi žalosten niti se ne upiraj, toda — vztrajam — poskusi uporabiti vse plemenite načine, da bi premagal to okoliščino. Drugačno ravnanje bi namreč pomenilo preizkušanje Boga. In medtem, ko se boriš, se spomni na omnia in bonum: da vse — tudi pomanjkanje in revščina — pripomore k dobremu tistim, ki ljubijo Gospoda. Že sedaj se navadi, da se boš z veseljem soočal z majhnimi omejitvami, pomanjkanjem udobja, z mrazom, z vročino, da se odpoveš nečemu, kar se ti zdi nujno potrebno, da ne moreš počivati takrat in tako, kakor bi si želel, da sprejmeš lakoto, samoto, nehvaležnost, nerazumevanje, sramotenje …

Kako jasen je Kristusov nauk! Kot običajno odprimo Novo zavezo, tokrat pri enajstem poglavju Matejevega evangelija: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Ali vidiš? Od njega se moramo učiti, od Jezusa, ki je naš edini vzor. Če se hočeš na svoji poti izogibati spotikanju in stranpotem, ti ne preostane drugega kot hoditi, koder je hodil On, se opirati na odtise njegovih stopinj, se poglobiti v njegovo ponižno in potrpežljivo srce, piti iz izvira njegovih zapovedi in njegovih čustev; skratka, poistovetiti se moraš z Jezusom Kristusom. Truditi se moraš zares postati drugi Kristus med tvojimi brati ljudmi.

Da pa se nihče ne bi čutil izvzetega, preberimo še nek drug navedek svetega Mateja. V šestnajstem poglavju Gospod še natančneje pojasni svoj nauk: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzamesvoj križ ter hodi za menoj. Božja pot je pot odrekanja, mrtvičenja, izročitve, toda ne pot žalosti ali bojazljivosti.

Še enkrat poglej Kristusov zgled, od betlehemske zibeli do kalvarijskega prestola. Premišljuj o njegovi samoodpovedi, njegovih odrekanjih: o lakoti, žeji, utrujenosti, vročini, zaspanosti, grobem ravnanju, nerazumevanju, solzah … in o njegovem veselju nad tem, da bo odrešil vse človeštvo. Rad bi, da si globoko zapišeš v srce in v razum tisti povzetek iz pisma svetega Pavla, v katerem vabi Efežane, naj brez oklevanja sledijo Gospodovim stopinjam, zato da boš velikokrat premišljeval o tem ter iz tega izpeljal praktična dejanja: Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.

Ponovno usmerimo svoj pogled v Učitelja. Morda boš v tem trenutku tudi ti zaslišal očitek, ki je bil namenjen Tomažu: Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren; in skupaj z apostolom se bo iz tvoje duše z iskrenim kesanjem izvil tisti vzklik: Moj Gospod in moj Bog! dokončno te priznavam kot Učitelja in — s tvojo pomočjo — bom za vedno shranil tvoje nauke in se jih trudil zvesto izpolnjevati.

Nekaj strani prej v evangeliju podoživimo tisti prizor, v katerem se Jezus umakne, da bi molil. Njegovi učenci so blizu, verjetno so ga opazovali. Ko je končal, se ga je eden od njih odločil prositi: Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence. Rekel jim je: Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime.

Bodite pozorni na to, kar je v tem odgovoru presenetljivega: učenci živijo ob Jezusu Kristusu in sredi njihovih klepetov jim Gospod pokaže, kako naj molijo. Razodene jim veliko skrivnost božjega usmiljenja: da smo božji otroci in da se lahko zaupno pogovarjamo z Njim, kakor otrok kramlja s svojim očetom.

Ko vidim, kako si nekateri zamišljajo življenje pobožnosti, odnos kristjana z njegovim Gospodom, ter mi predstavijo to neprijetno, teoretično in formalno podobo, v kateri kar mrgoli obrazcev brez duše, ki imajo raje anonimnost kakor oseben, prijateljski pogovor z našim Očetom Bogom — pristna ustna molitev namreč nikoli ni anonimna — se spomnim na tisti Gospodov nasvet: Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. In eden od cerkvenih očetov pravi: “Mislim, da nam Kristus zapoveduje, naj se izognemo dolgim molitvam, vendar ne časovno dolgim, temveč neskončni množici besed … Gospod sam nam je dal zgled vdove, ki je z močjo vztrajne prošnje premagala odpor krivičnega sodnika. Pa še drugi zgled tistega zoprneža, ki je prišel ob neprimernem času, sredi noči, in je bolj zaradi trmastega vztrajanja kot pa zaradi prijateljstva dosegel, da je njegov prijatelj vstal iz postelje (prim. Lk 11,5-8; 18,1-8). S tema dvema zgledoma nam naroča, naj vztrajno prosimo, a brez sestavljanja neskončnih molitev, temveč tako, da mu preprosto povemo svoje potrebe.”

Kakorkoli že, če se vam na začetku vaše osebne molitve ne bo uspelo osredotočiti na pogovor z Bogom, če boste hladni in bo videti, da glava ni sposobna izraziti niti ene same misli, ali pa vaša čustva ostajajo neobčutljiva, vam svetujem enako, kar sem sam poskušal storiti v takih trenutkih: postavite se v navzočnost vašega Očeta in mu recite vsaj: Gospod, ne znam moliti, nič mi ne pride na misel, o čemer bi ti lahko govoril …! In bodite prepričani, da ste v istem trenutku pričeli moliti.

Pogosto se pomešajte med osebe iz Nove zaveze. Okušajte tiste ganljive prizore, v katerih Učitelj deluje z božjimi in človeškimi dejanji ali pa s človeškimi in božanskimi izrazi pripoveduje vzvišeno zgodbo o odpuščanju, zgodbo o njegovi neprekinjeni ljubezni do njegovih otrok. Ti odsevi nebes se obnavljajo tudi sedaj, v večni aktualnosti evangelija: božjo zaščito občutimo, jo opazimo, lahko celo trdimo, da se je dotikamo z rokami; to je varstvo, ki postaja vedno bolj čvrsto, ko gremo naprej kljub spodrsljajem, ko začenjamo vedno znova, kajti to je notranje življenje, živeto z upanjem v Boga.

Brez te vneme, da bi premagali zunanje in notranje ovire, ne bomo dobili nagrade. Če kdo tekmuje, ne prejme venca, če ni tekmoval po pravilih, če se ni zares boril; in “boj ne bi bil pristen, če ne bi bilo nasprotnika, s katerim bi se borili. Brez nasprotnika torej ne bi bilo venca zmage; brez poraženca namreč ne more biti zmagovalca.”

Daleč od tega, da bi nam jemale pogum, nas morajo nenaklonjene okoliščine spodbosti, da bomo rasli kot kristjani. V tem boju se posvečujemo in naše apostolsko delo postane učinkovitejše. Ko premišljujemo trenutke, v katerih je Jezus Kristus na vrtu Getsemani in kasneje v zapuščenosti in zasramovanju na križu sprejel in ljubil Očetovo voljo, ko ga je težilo velikansko breme trpljenja, se moramo prepričati, da se je nujno držati njegovega nasveta, če ga hočemo posnemati in biti njegovi dobri učenci: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zato rad zase prosim Jezusa: Gospod, naj ne bo nobenega dne brez križa! Tako se bo z božjo milostjo okrepil naš značaj in kljub naši osebni bedi bomo našemu Bogu služili kot opora.

Razumi: če zabijaš žebelj v steno in pri tem ne naletiš na odpor, kaj boš lahko obesil nanj? Če se ne učvrstimo z božjo pomočjo in z žrtvijo, ne bomo mogli biti Gospodovo orodje. Če pa se odločimo, da bomo stiske iz ljubezni do Boga izkoristili z veseljem, nam ob tem, kar je težko in mukotrpno, ne bo težko vzklikniti skupaj z apostoloma Jakobom in Janezom: Zmoremo!

Eden izmed tistih izvedencev, ki niso več pravilno razločevali Mojzesu razodetih naukov, naukov, ki so jih oni sami zapletli z nekoristno kazuistiko, je pomešan med množico Gospodu zastavil vprašanje. Jezus je odprl svoja božja usta, da bi odgovoril temu učitelju postave. Odgovoril mu je počasi, z gotovim prepričanjem nekoga, ki je to dobro izkusil: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.

Poglejte sedaj Učitelja v krogu njegovih učencev v dvorani zadnje večerje. Ko se je bližal trenutek njegovega trpljenja, je srce Kristusa, obdanega s tistimi, ki jih je ljubil, vzplamenelo v neizrekljivem ognju: Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj.

Da bi se preko vrstic svetega evangelija lahko približali Gospodu, vam vedno priporočam, da se trudite v prizor vživeti tako, da boste v njem udeleženi kakor še ena oseba več. Tako se boste — vem za mnoge navadne in običajne ljudi, ki to živijo — zatopili v razmišljanje, kakor Marija, pozorni na Jezusove besede, ali pa se mu boste kakor Marija upali iskreno izraziti svoje skrbi, celo najmanjše.

Rad povzemam besede, ki nam jih govori Sveti Duh po ustih preroka Izaija: discite benefacere, učite se delati dobro. Ta nasvet navadno uporabljam na različnih področjih našega notranjega boja, saj krščanskega življenja nikoli ne smemo videti kot že zaključenega: rast kreposti je namreč rezultat učinkovitega in vsakodnevnega truda.

Vzemite katerokoli delo v družbi. Kako se ga naučimo? Najprej se vprašamo, kaj je naš želen cilj in s katerimi sredstvi ga bomo dosegli. Nato vztrajno, vedno znova uporabljamo ta sredstva, dokler si ne izoblikujemo trdne in ukoreninjene naravnanosti. Medtem, ko se nečesa učimo, odkrivamo še druge stvari, ki jih prej nismo poznali in nam predstavljajo spodbudo, da nadaljujemo s tem delom ter nikoli ne rečemo “dovolj”.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Zato si ne moremo določiti nikakršne meje pri trudu, da bi se izboljšali v tej kreposti. Za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi, ker se božja ljubezen do njegovih ustvarjenih bitij razodeva tako: v preobilju, nepreračunljivo, brezmejno.

Vse, ki smo mu pripravljeni odpreti ušesa svoje duše, nas Jezus Kristus v govoru na gori uči božje zapovedi ljubezni. Na koncu nam kot povzetek razloži: Ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Usmiljenje ne ostaja zgolj pri sočutni drži, temveč se poistoveti s preobiljem ljubezni, ki hkrati s seboj prinaša preobilje pravičnosti. Usmiljenje pomeni imeti razgaljeno srce, ki ga na človeški in božji način prežema trdna, požrtvovalna, velikodušna ljubezen. Tako razlaga ljubezen sveti Pavel v svoji hvalnici tej kreposti: Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.

Zato da molitev steče, imam navado — morda lahko pomaga tudi komu izmed vas — da materializiram tudi najbolj duhovne stvari. Na ta način je ravnal naš Gospod. Rad je učil v prilikah, vzetih iz sveta, ki ga je obdajal: o pastirju in ovcah, o trti in mladikah, o barkah in mrežah, o semenu, ki ga sejalec seje na vse strani …

V našo dušo je padla božja beseda. Kakšno zemljo smo ji pripravili? Je tam mnogo kamenja? Se kopiči trnje? Je morda ta kraj preveč shojen od zgolj človeških korakov, majhnih, brez gorečnosti? Gospod, naj bo moje zemljišče dobra zemlja, rodovitna, velikodušno izpostavljena dežju in soncu; naj tvoje seme požene korenine; naj obrodi zrnato klasje, dobro žito.

Jaz sem trta, vi mladike. Prišel je september in trsi so obloženi z dolgimi in vitkimi vejami, grčavimi in upognjenimi zaradi obilnega grozdja, ki je zrelo za trgatev. Poglejte te mladike, ki so prepolne sadú, ker so deležne življenjskega soka iz trte: samo tako so tisti drobceni poganjki izpred nekaj mesecev lahko postali sladek in zrel sadež, ki ljudem razveseljuje pogled in srce. Na tleh je morda ostalo nekaj rogovil, že napol zakopanih. Tudi to so bile mladike, vendar posušene, brez življenja. Te so najbolj nazoren primer nerodovitnosti. Kajti brez mene ne morete ničesar storiti.

Zaklad. Predstavljajte si neskončno radost srečneža, ki ga najde. Konec je pomanjkanja in stisk. Proda vse, kar ima, in kupi tisto polje. Vse njegovo srce bije tam, kjer je skril svoje bogastvo. Naš zaklad je Kristus; ne smemo oklevati, ko je treba vreči čez krov vse, kar bi nas oviralo pri tem, da mu sledimo. In barka bo brez tistega nekoristnega balasta plula naravnost proti varnemu pristanu božje ljubezni.