Josemaría Escrivá Obras
177

Vrnimo se zopet k temi, ki nam jo predlaga Cerkev: Marija je bila z dušo in telesom vzeta v nebo, angeli prepevajo! Mislim tudi na radost svetega Jožefa, njenega prečistega ženina, ki jo je pričakoval v raju. Toda vrnimo se na zemljo. Po veri vemo, da je naše sedanje življenje tu spodaj le obdobje romanja, potovanja; ne bo manjkalo žrtev, trpljenja, pomanjkanja. Pa vendar mora biti veselje vedno protiutež vsemu temu.

Služite Gospodu z veseljem; drugega načina služenja Njemu ni. Bog ljubi veselega darovalca, takega, ki se povsem preda v prijetni daritvi, saj ni razloga, ki bi opravičeval žalost.

Morda se vam zdi ta optimizem pretiran, ker vsi ljudje poznajo svoje pomanjkljivosti in neuspehe, doživljajo trpljenje, utrujenost, nehvaležnost, morda sovraštvo. Če smo kristjani enaki drugim, kako bi bili lahko brez teh tipično človeških lastnosti?

Naivno bi bilo zanikati pogosto prisotnost trpljenja in potrtosti, žalosti in osamljenosti na našem romanju po tem svetu. Po veri smo z gotovostjo spoznali, da vse to ni rezultat naključja in da človekova usoda ni pot v izničenje njegovih želja po sreči. Vera nas uči, da ima vse Božji smisel, saj v svojem bistvu pripada klicu, ki nas vodi v Očetovo hišo. To nadnaravno gledanje na zemeljsko bivanje kristjana ne poenostavlja človeške kompleksnosti, temveč človeku zagotavlja, da je ta kompleksnost lahko prepletena z Božjo močjo, trdno in neuničljivo vezjo, ki življenje na zemlji povezuje z dokončnim življenjem v Domovini.

Praznik Marijinega vnebovzetja govori o resničnosti tega veselega upanja. Še vedno smo romarji, toda naša Mati je šla pred nami in nam že kaže konec poti; zagotavlja nam, da je mogoče doseči cilj in da ga z zvestobo tudi bomo dosegli. Kajti presveta Devica ni samo naš zgled; je pomoč kristjanom. Na našo prošnjo — Monstra te esse Matrem —, pa nam ne zna niti noče odreči svoje materinske skrbi.

Nazaj Izpis poglavja Naprej