Zaupal si mi, da v svoji molitvi Gospodu odpiraš srce z naslednjimi besedami: “Gledam svojo bedo, ki se zdi, da narašča kljub tvoji milosti, nedvomno zaradi mojega slabega odziva. Vem, da sem popolnoma nepripravljen na podvig, ki ga pričakuješ. In ko v časopisih berem, da številni ugledni, nadarjeni in premožni ljudje govorijo in pišejo in organizirajo, da bi branili tvoje kraljestvo …, pogledam na samega sebe in se počutim tako nepomembnega, tako nevednega in tako ubogega, z eno besedo, tako majhnega …, da bi se zmedel in bi me postalo sram, če ne bi vedel, da me takšnega hočeš Ti. O Jezus! Po drugi strani pa dobro veš, kako sem z najboljšim namenom k tvojim nogam položil svoje ambicije … Vera in ljubezen: ljubiti, verovati, trpeti. V tem pa res hočem biti bogat in moder, toda ne bolj moder niti bolj bogat od tega, kar si Ti, v svojem brezmejnem usmiljenju določil: kajti ves svoj ugled in čast moram nameniti zvestemu izpolnjevanju tvoje nadvse pravične in ljubeznive volje.”

— Ne ostani zgolj pri teh lepih željah, sem ti svetoval.