Josemaría Escrivá Obras
286

Želel bi te posvariti pred težavo, ki se morda lahko pojavi: skušnjava utrujenosti, malodušja.

— Ali ni še svež spomin na neko življenje — tvoje — brez smeri, brez cilja, brez okusa, ki sta ga božja luč in tvoja izročitev usmerili in napolnili z veseljem?

— Ne zamenjaj po neumnosti enega z drugim.


287

Če opaziš, da iz kateregakoli razloga ne zmoreš, se prepusti Njemu in Mu reci: Gospod, vate zaupam, prepuščam se Tebi, ampak pomagaj moji šibkosti!

In poln zaupanja Mu ponavljaj: Poglej me, Jezus, umazana cunja sem; izkušnja mojega življenja je tako žalostna, da nisem vreden biti tvoj otrok. Povej mu to … povej mu to mnogokrat.

— Kmalu boš zaslišal njegov glas: »Ne timeas!« — Ne boj se! In tudi: »Surge et ambula!« — Vstani in hodi!


288

Še vedno neodločen si mi pravil: Kako začutim tista obdobja, ko Gospod od mene pričakuje več!

— Na misel mi je prišlo samo to, da te spomnim: Zagotavljal si mi, da hočeš edino to, da se z Njim poistovetiš, zakaj se upiraš?


289

Ko bi le znal izpolnjevati tisti sklep, ki si ga napravil: “vsak dan malo umreti samemu sebi”.


290

Veselje, nadnaravni in človeški optimizem, je združljivo s fizično utrujenostjo, z bolečino, s solzami — ker imamo srce —, s težavami v našem notranjem življenju ali pri apostolskem delu.

»Perfectus Deus, perfectus Homo« — popoln Bog in popoln Človek — ki je imel vso srečo nebes, je hotel izkusiti napor in utrujenost, jok in bolečino …, da bi razumeli, da moramo biti zelo človeški, če hočemo biti nadnaravni.


291

Jezus te prosi za molitev … To jasno vidiš.

— A kljub temu, kako skromen je tvoj odziv! Vse ti je zelo težko: si kot otrok, ki je prelen, da bi se naučil hoditi. Toda v tvojem primeru ne gre samo za lenobo. Gre tudi za strah, za pomanjkanje velikodušnosti.


292

Pogosto ponavljaj: Jezus, če se kdaj v mojo dušo prikrade tehtanje med tem, kar me Ti prosiš, in med drugimi plemenitimi ambicijami, ti povem že sedaj, da imam raje tvojo pot, pa naj stane, kar hoče. Ne zapusti me!


293

Išči zedinjenje z Bogom in navdaj se z upanjem — to je zanesljiva krepost! — kajti Jezus ti bo z lučjo svojega usmiljenja svetil tudi v najtemnejši noči.


294

Takole je tekla tvoja molitev: “Teži me moja beda, vendar me ne utesnjuje, ker sem božji otrok. Zadoščevati. Ljubiti … In želim uporabiti — si dodal — svojo šibkost, tako kot sveti Pavel, v prepričanju, da Gospod ne zapusti tistih, ki zaupajo vanj.”

— Nadaljuj tako, sem ti pritrdil, saj boš — z božjo milostjo — zmogel in boš premagal svoje šibkosti ter svoje drobnarije.


295

Katerikoli trenutek je dober za to, da narediš učinkovit sklep, da rečeš “verujem”, da rečeš “upam”, da rečeš “ljubim”.


296

Naúči se slaviti Očeta in Sina in Svetega Duha. Nauči se posebne pobožnosti do presvete Trojice: verujem v Boga Očeta, verujem v Boga Sina, verujem v Boga Svetega Duha; upam v Boga Očeta, upam v Boga Sina, upam v Boga Svetega Duha; ljubim Boga Očeta, ljubim Boga Sina, ljubim Boga Svetega Duha. Verujem, upam in ljubim preblaženo Trojico.

— Ta pobožnost je potrebna kot nadnaravna vaja duše, ki se prenaša v dejanja srca, čeprav se ne izlije vedno tudi v besede.


297

Sistem, metoda, postopek, edini način, da bomo imeli življenje — obilno in rodovitno v nadnaravnih sadovih — je to, da sledimo nasvetu Svetega Duha, ki ga prejemamo preko Apostolskih del: »Omnes erant perseverantes unanimiter in oratione« — vsi so enodušno vztrajali v molitvi.

— Brez molitve je vse zaman!


298

Srce mojega Gospoda Jezusa je bolj čuteče kot srca vseh pravičnih ljudi skupaj. Če dober človek (srednje dober človek) ve, da ga ima določena oseba rada, ne da bi pričakovala kakršnokoli povračilo ali nagrado (ljubi zaradi ljubezni); in če ve tudi to, da si ta oseba želi samo, da se on temu niti zdaleč ne bi upiral …, se bo nemudoma odzval na tako nesebično ljubezen.

— Če je Ljubljeni tako mogočen, da zmore vse, sem prepričan, da se bo naposled predal zvesti ljubezni ustvarjenega bitja (kljub bedi tiste uboge duše), poleg tega pa bo temu ljubimcu dal nadnaravno lepoto, vednost in moč, ki bodo potrebne, da se Jezusove oči ne bi omadeževale ob pogledu na ubogo srce, ki ga časti.

— Otrok, ljubi. Ljubi in upaj.


299

Če z daritvijo seješ ljubezen, boš ljubezen tudi žel.


300

Otrok, ali ne goriš v želji, da bi Ga vsi ljubili?


301

Jezus-otrok, Jezus-mladenič. Rad te gledam takšnega, Gospod, ker … si potem upam več. Rad te gledam kot drobnega, kot nebogljenega otročička. Tako imam občutek, da me potrebuješ.


302

Vselej ko vstopim v kapelo, rečem Gospodu — znova sem postal otrok — da ga ljubim bolj kot kdorkoli.


303

Kako čudovita je učinkovitost svete evharistije v dejanjih — in pred tem v duhu — ljudi, ki jo prejemajo pogosto in pobožno.


304

Če so se tisti ljudje navdušili in ti vzklikali zaradi kosa kruha — čeprav je bila pomnožitev zelo velik čudež — kaj bi morali potem storiti mi zaradi mnogih darov, ki si nam jih podelil, in še posebej zato, ker se nam brez zadržkov izročaš v evharistiji?


305

Dobri otrok, kako zemeljski zaljubljenci poljubljajo rože, pismo, spomin ljubljene osebe! …

— In ti, boš kdaj lahko pozabil, da ga imaš vedno ob sebi … Njega!? — Boš pozabil …, da ga lahko ješ?


306

Pogosto pojdi v kapelo, da bi Jezusu rekel: … Izročam se v tvoje roke.

— Položi k njegovim nogam to, kar imaš: svojo bedo!

— Na ta način ne boš nikdar izgubil miru, kljub množini zadev, ki jih vlečeš za seboj.


307

Odločno môli s psalmistom: “Gospod, Ti si moje zatočišče in moja moč, vate zaupam!”

Zagotavljam ti, da te bo On obvaroval pred zankami “opoldanskega hudiča” — v skušnjavah in … ob padcih! — kadar bi moral pokazati zrelost v letih in krepostih, kadar bi moral vedeti na pamet, da je samo On tvoja Moč.


308

Ti misliš, da je človek v življenju deležen hvaležnosti za uslugo, ki jo nerad stori? Očitno, da ne. Lahko bi celo zaključili: bolje bi bilo, če je ne bi storil.

— In ti meniš, da lahko služiš Bogu s kislim obrazom? Ne! — Služiti mu moraš z veseljem, kljub svojim šibkostim, ki jih bomo že odstranili z božjo pomočjo.


309

Napadajo te dvomi, skušnjave elegantnega videza.

— Rad te poslušam: vidi se, da te hudič šteje za sovražnika in da te božja milost ne bo zapustila. Nadaljuj z bojem!


310

Večina ljudi, ki imajo osebne probleme, “jih ima” zaradi egoizma, ki misli na samega sebe.


311

Zdi se, da je vse mirno. Toda sovražnik Boga ne spi …

— Bedi pa tudi Jezusovo Srce! To je moje upanje.


312

Svetost je v boju, v zavedanju, da imamo napake in da se jim poskušamo junaško izogibati.

Svetost — ponavljam — je v premagovanju teh napak …, toda imeli jih bomo vse do smrti. Drugače, to sem ti že povedal, bi bili napuhnjeni.


313

Hvala, Gospod, ker nam — ob dopuščanju skušnjave — daješ tudi lepoto in moč svoje milosti, da lahko zmagamo! Hvala, Gospod, za skušnjave, ki jih dopuščaš zato, da bi bili ponižni!


314

Ne zapuščaj me, Gospod moj. Ali ne vidiš, v kakšnem breznu brez dna bi končal ta tvoj ubogi otrok?

— Mati moja, tudi tvoj otrok sem.


315

Ni mogoče živeti čistega življenja brez božje pomoči. Bog hoče našo ponižnost, hoče, da ga prosimo pomoči preko naše Matere in njegove Matere.

Devici Mariji moraš prav zdaj, v spremljani samoti svojega srca, brez hrupa besed povedati: Mati moja, to moje ubogo srce se včasih upre … Ampak, če mi ti pomagaš … — In ti bo pomagala, da ga ohraniš čistega in greš naprej po poti, na katero te je Bog poklical: Marija ti bo vedno olajšala izpolnjevanje božje volje.


316

Da bi obvaroval sveto čistost, snažnost življenja, moraš ljubiti in živeti dnevno mrtvičenje.


317

Kadar začutiš želo ubogega mesa, ki včasih silovito napade, poljubi križ, poljubi ga velikokrat! Z učinkovitostjo volje, čeprav bi se ti zdelo, da to delaš brez ljubezni.


318

Vsak dan se postavi pred Gospoda in mu, kakor tisti pomoči potreben človek iz evangelija, počasi reci z vsem hrepenenjem svojega srca: »Domine, ut videam!« — Gospod, da bi videl! Da bi videl to, kar Ti pričakuješ od mene, in se boril, da ti bom zvest.


319

Moj Bog, kako lahko je vztrajati vedoč, da si Ti dobri Pastir, mi — ti in jaz … — pa smo ovce tvoje črede!

— Kajti dobro vemo, da dobri Pastir dá vse svoje življenje za vsako izmed svojih ovac.


320

Danes si v svoji molitvi potrdil sklep, da postaneš svet. Razumem te, ko dodajaš: Vem, da bom to dosegel. Ne zato, ker bi se zanašal nase, Jezus, ampak ker … se zanašam na Tebe.


321

Ti sam, ne da bi računal na milost, ne boš zmogel ničesar koristnega, ker bi tako pretrgal pot odnosa z Bogom.

— Nasprotno pa z milostjo zmoreš vse.


322

Se hočeš učiti od Kristusa in se zgledovati po njegovem življenju? — Odpri sveti evangelij in poslušaj dialog Boga z ljudmi …, s teboj.


323

Jezus dobro ve, kaj je dobro … jaz pa ljubim in bom vedno ljubil njegovo voljo. On je tisti, ki premika “figure”, in če je to sredstvo za naš cilj, mi bo navkljub tistim ljudem brez Boga, ki se trudijo postavljati ovire, dal, kar ga prosim.


324

Resnično vero odkrijemo s ponižnostjo.

»Dicebat enim intra se« — tista uboga ženica je pri sebi govorila: »Si tetigero tantum vestimentum eius, salva ero« — če se le dotaknem roba njegove obleke, bom ozdravela. — Kakšna ponižnost, sad in znamenje njene vere!


325

Če ti Bog naloži breme, ti bo Bog dal tudi moč.


326

Kliči k Svetemu Duhu pri spraševanju vesti, da bi bolje spoznal Boga, da bi spoznal samega sebe in bi se tako mogel spreobrniti vsak dan.


327

Duhovno vodstvo. Ne upiraj se temu, da z nadnaravnim čutom in s sveto brezobzirnostjo prevetrijo tvojo dušo, da se ugotovi, do katere mere moreš — in hočeš! — dati slavo Bogu.


328

»Quomodo fiet istud quoniam virum non cognosco?« — Kako se bo lahko zgodil ta čudež, če ne poznam moža? Marijino vprašanje angelu, ki je odsev njenega iskrenega srca.

Ob gledanju svete Device Marije sem se utrdil v jasnem pravilu: da bi imeli mir in živeli v miru, moramo biti zelo iskreni do Boga, do tistih, ki vodijo našo dušo, in do samega sebe.


329

Nespametni otrok joka in cepeta, ko njegova ljubezniva mati vbode iglo v njegov prst, da mu izdere trn, ki se je vanj zasadil … Razsodni otrok morda z očmi v solzah — ker je meso šibko — hvaležno gleda svojo dobro mater, ki mu povzroča nekoliko trpljenja, da ga obvaruje hujšega zla.

— Jezus, naj bom razsodni otrok.


330

Otrok, ubogi osliček, če je Gospod z ljubeznijo očistil tvoj črni hrbet, navajen gnoja, in ti nadene žametno jezdno opravo, nanjo pa položi bleščeče dragulje — ubogi osliček! — ne pozabi, da “moreš” po lastni krivdi ta prelepi tovor vreči na tla …, toda ti sam si ga “ne moreš” znova naložiti.


331

Počivaj v božjem otroštvu. Bog je Oče — tvoj Oče! — poln nežnosti, neskončne ljubezni.

— Velikokrat ga kliči Oče in reci mu — na samem — da ga imaš rad, da ga imaš zelo rad! Da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok.


332

Veselje je nujna posledica božjega otroštva, zavedanja, da nas s posebno naklonjenostjo ljubi naš Oče Bog, ki nas sprejema, nam pomaga in nam odpušča.

— Zapomni si dobro in za zmeraj: četudi se kdaj zdi, da vse propada, ne propade nič! Kajti Bog ne izgublja bitk.


333

Največji dokaz hvaležnosti Bogu je strastna ljubezen do tega, da smo njegovi otroci.


334

Si kakor siromak, ki naenkrat ugotovi, da je Kraljev sin! — Zato te na zemlji zanima le še Slava — vsa Slava — tvojega Očeta Boga.


335

Otrok in prijatelj, reci mu: Jezus, ker vem, da te ljubim in da me ljubiš, mi je za ostalo malo mar: vse je v redu.


336

— Veliko sem prosil Božjo Mater, si mi zagotavljal. Pa si se popravil: Narobe sem rekel, veliko stvari sem povedal Božji Materi.


337

“Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.” Pri Njem ni možnosti za neuspeh in iz tega prepričanja se rodi sveti “kompleks večvrednosti”, zaradi katerega se z nalogami soočamo v zmagovalnem duhu, ker nam Bog naklanja svojo srčnost.


338

V hrepenenju po preseganju samega sebe je umetnik vzkliknil pred platnom: Gospod, rad bi ti naslikal osemintrideset src, osemintrideset angelov, ki vselej prekipevajo od ljubezni do Tebe, osemintrideset čudes, vtkanih v tvoje nebo, osemintrideset sonc na tvojem plašču, osemintrideset ognjev, osemintrideset ljubezni, osemintrideset norosti, osemintrideset radosti …

Potem pa je ponižen priznal: To je domišljija in želja. Stvarnost pa je osemintrideset slabo dovršenih podob, ki namesto, da bi zbujale zadovoljstvo, le mrtvičijo pogled.


339

Ne moremo pričakovati, da bi nam angeli bili pokorni … Imamo pa absolutno gotovost, da nas sveti angeli vedno slišijo.


340

Pusti se voditi Bogu. Peljal te bo po “svoji poti” in se pri tem posluževal neštevilnih zaprek …, morda pa celo tvojega lenarjenja, da bi bilo vidno, da tvojo nalogo uresničuje On.


341

Prôsi ga brez strahu, vztrajaj. Spomni se prizora o pomnožitvi kruha, ki nam ga opisuje evangelij. — Poglej, s kakšno velikodušnostjo reče apostolom: Koliko hlebov kruha imate? Pet? … Za koliko me prosite? … In On jih da šest, sto, na tisoče … Zakaj?

— Ker Kristus gleda na naše potrebe z božjo modrostjo in s svojo vsemogočnostjo zmore priti in pride dlje od naših želja.

Gospod vidi dlje od naše uboge logike in je neskončno velikodušen!


342

Kadar delamo za Boga, je treba imeti “kompleks večvrednosti”, sem ti povedal.

Toda, si me vprašal, ali ni to izraz napuha? — Ne! To je posledica ponižnosti, ponižnosti, ki mi daje, da rečem: Gospod, Ti si, kdor si. Jaz sem zanikanje. Ti imaš vse popolnosti: moč, srčnost, ljubezen, slavo, modrost, oblast, dostojanstvo … Če se jaz združim s Teboj kot otrok, kadar se prepusti močnim rokam svojega očeta ali v čudovito naročje svoje matere, bom začutil toplino tvoje božanskosti, bom začutil luč tvoje modrosti, bom začutil, kako se po moji krvi pretaka tvoja moč.


343

Če se zavedaš božje navzočnosti, bo nad oglušujočo nevihto v tvojem pogledu vedno sijalo sonce; in pod hrupnim ter uničujočim kipenjem valov bosta v tvoji duši kraljevali umirjenost in vedrina.


344

Za božjega otroka mora vsak dan biti priložnost za prenovitev; v gotovosti, da bo s pomočjo milosti dospel do konca poti, ki je Ljubezen.

Zatorej, če začenjaš in znova začenjaš, ti gre v redu. Če imaš zmagovalno miselnost, če se boriš, boš z božjo pomočjo zmagal! Ni težave, ki je ne bi mogel premagati!


345

Pojdi v Betlehem, približaj se Detetu, zapleši pred njim, izreci mu veliko gorečih besed, pritisni si ga k srcu …

— Ne govorim o otročarijah: govorim o ljubezni! Ljubezen pa se pokaže z dejanji: v intimnosti svoje duše ga lahko prav zares objameš!


346

Povejmo Jezusu, da smo otroci. In kako otroci, majhni in preprosti otročki, trpijo, da bi se povzpeli stopnico više! Na videz tam izgubljajo čas. Končno jim je uspelo. Zdaj pa še ena stopnica. Z rokami in nogami, z zagonom celega telesa dosežejo novo zmagoslavje: še ena stopnica. In znova začnejo. Kakšen napor! Le malo jih še manjka do vrha …, potem pa spodrsljaj … in hopla! … navzdol. Ves obtolčen se ubogi otrok v solzah začne, znova začne vzpenjati.

Tako je z nami, Jezus, kadar smo sami. Vzemi nas Ti v svoje ljubeznive roke, kakor veliki in dobri Prijatelj preprostega otroka; ne zapusti nas, dokler ne dospemo na vrh; in takrat — oh, takrat! — bomo znali odgovoriti na tvojo usmiljeno ljubezen z otroškimi drznostmi in ti bomo povedali, sladki Gospod, da razen Marije in Jožefa ni bilo in ne bo nobenega smrtnika — kljub temu, da jih je bilo nekaj zares norih — ki bi te ljubil, kot te ljubim jaz.


347

Naj te ne skrbi, če počenjaš majhne otročarije, sem ti svetoval. Če ta dejanja niso rutinska, ne bodo brezplodna.

— Primer: recimo, da neka duša, ki hodi po poti duhovnega otroštva, začuti vzgib, da bi vsak večer pred spanjem s plaščem odela lesen kip Device Marije.

Razum se upira takšnemu dejanju, ker se mu zdi povsem nekoristno. Toda mala duša po dotiku milosti prav dobro ve, da bi otrok iz ljubezni ravnal tako.

Tedaj se možata volja, ki jo imajo vsi, ki so duhovno majhni, dvigne in prisili razum, da se preda … In če ta otroška duša vsak dan odeva kip naše Gospe, stori vsak dan tudi majhno otročarijo, ki je v božjih očeh plodovita.


348

Ko boš iskreno postal otrok in boš hodil po poteh otroštva — če te bo tja vodil Gospod — boš nepremagljiv.


349

Zaupna prošnja majhnega otroka: Želel bi si skesanosti tistih ljudi, Gospod, ki so ti znali najbolj ugajati.


350

Otrok, prenehal boš biti otrok, če se kdo ali kaj postavi med Boga in tebe.


351

Jezusa mi ni treba ničesar prositi: omejil sem bom na to, da mu ugajam in mu povem vse, kot da On tega ne bi vedel, tako kot majhen otrok pripoveduje svojemu očetu.


352

Otrok, reci Jezusu: Ne bom zadovoljen z ničimer, kar je manj od Tebe.


353

Kakšne otročarije pripoveduješ svojemu Gospodu v svoji molitvi duhovnega otroštva! Z zaupanjem otroka, ki se pogovarja z velikim Prijateljem, o čigar ljubezni je trdno prepričan, mu zaupaš: Naj živim samo za tvojo slavo!

Spominjaš se in vdano priznavaš, da vse delaš slabo: Tole, moj Jezus — dodajaš — se ti ne more zdeti čudno. Nemogoče je, da bi jaz kaj naredil tako, kot je treba. Ti mi pomagaj, opravi to Ti namesto mene in videl boš, kako bo uspelo.

Nato pa drzno, ne da bi se oddaljil od resnice, nadaljuješ: Prežemi, opijani me s svojim Duhom in tako bom izpolnil tvojo voljo. Hočem jo izpolniti. Če je ne izpolnim …, je zato, ker mi ne pomagaš. Vendar vem, da mi pomagaš!


354

Čutiti moraš nujno potrebo po tem, da postaneš majhen, brez vsega, šibek. Takrat se boš v naročje naše nebeške Matere vrgel z molitvenimi vzkliki, z ljubečimi pogledi, z marijanskimi pobožnostmi …, ki so srčika tvojega otroškega duha.

— Ona te bo varovala.


355

Naj se zgodi karkoli, vztrajaj na svoji poti; vztrajaj vesel in optimističen, kajti Gospod poskrbi za to, da odstrani vse ovire.

— Dobro me poslušaj: če se boriš, sem prepričan, da boš svet!


356

Ko je Gospod poklical prve apostole, so ti ob stari barki krpali raztrgane mreže. Gospod jim je rekel, naj hodijo za njim; in oni so »statim« — takoj, »relictis omnibus« — pustili vse, vse (!) in šli za njim …

In včasih se zgodi, da mi — ki jih želimo posnemati — ne uspemo zapustiti vsega in nam v srcu ostane navezanost, napaka v našem življenju, ki je nočemo odsekati, da bi jo izročili Gospodu.

— Si boš temeljito izprašal svoje srce? — Tam ne sme ostati nič, kar ne bi bilo od Njega; drugače ga ne ljubiva dovolj, niti ti niti jaz.


357

Gospodu iskreno in neprestano predstavljaj svoje želje po svetosti in apostolatu …, potem se uboga posoda tvoje duše ne bo razbila; oziroma, če se razbije, jo bo nova milost spet sestavila in bo še naprej služila tvoji svetosti in apostolatu.


358

Tvoja molitev mora biti molitev božjega otroka, ne pa hinavcev, ki bodo od Jezusa slišali tiste besede: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor pravi: Gospod, Gospod.”

Tvoja molitev, tvoje klicanje “Gospod, Gospod!” se mora v teku dneva na tisoč načinov združiti z željo in učinkovitim prizadevanjem za izpolnjevanje božje volje.


359

Otrok, reci mu: O Jezus, jaz nočem, da se hudič polasti duš!


360

Če si bil izbran, poklican od božje ljubezni, da bi mu sledil, si mu dolžan odgovoriti … imaš pa tudi nič manjšo dolžnost, da vodiš, da prispevaš k svetosti in k dobri poti svojih bratov ljudi.


361

Pogum! … Tudi kadar pot postane trda. Ali te ne veseli dejstvo, da je zvestoba tvoji krščanski zavezanosti v veliki meri odvisna od tebe?

Navdaj se z veseljem in svobodno obnôvi svojo odločitev: Gospod, tudi jaz hočem, računaj na mojo neznatnost!


362

Bog te ne vleče iz tvojega okolja, ne oddaljuje te od sveta, niti od tvojega stanu, niti od tvojih plemenitih človeških ambicij, niti od tvojega poklicnega dela … vendar hoče, da si tam svet!


363

Z obrazom na zemlji in v božji navzočnosti premišljuj o tem (kajti tako je), da si bolj umazana in zaničevanja vredna stvar kot smeti, ki jih pometajo.

— In kljub vsemu te je Gospod izbral.


364

— Kdaj se boš odločil …!

Mnogi okrog tebe živijo požrtvovalno življenje iz preprosto človeškega razloga; ta uboga bitja se ne spominjajo, da so božji otroci, in se morda tako obnašajo samo iz napuha, da bi izstopali, da bi v prihodnosti dosegli udobnejše življenje: odpovejo se vsemu!

In ti, ki imaš sladko breme Cerkve, svojih bližnjih, svojih sodelavcev in prijateljev, razloge, zaradi katerih se je vredno iztrošiti, kaj delaš? S kakšnim čutom za odgovornost se odzivaš?


365

O Gospod! Zakaj si poiskal mene — ki sem zanikanje — ko pa imaš toliko svetih, modrih, bogatih in nadvse uglednih ljudi?

— Prav imaš …, ravno zaradi tega, zahvali se mu z deli in z ljubeznijo.


366

Jezus, naj v tvoji sveti Cerkvi vsi vztrajajo na poti in sledijo svoji krščanski poklicanosti, kakor so Modri sledili zvezdi: tako da prezirajo Herodove nasvete …, ki jih ne bo manjkalo.


367

Prosímo Jezusa Kristusa, naj sad njegovega odrešenja obilno raste v dušah: še bolj, bolj, bolj obilno! Božansko obilno!

In s tem namenom naj nas napravi za dobre otroke svoje blažene Matere.


368

Hočeš izvedeti skrivnost, kako biti srečen? Razdaj se in služi drugim, ne da bi čakal, da se ti za to zahvalijo.


369

Če ravnaš — živiš in delaš — pred Bogom zaradi ljubezni in služenja, z duhovniško dušo, čeprav nisi duhovnik, bo vsako tvoje dejanje pridobilo pristen nadnaravni pomen, ki ohranja vse tvoje življenje zedinjeno z izvirom vseh milosti.


370

Ob neizmernem obzorju duš, ki nas čakajo, ob tej dragoceni in strašni odgovornosti ti bo morda prišlo na misel isto, kar si včasih mislim sam: Jaz naj prispevam k temu velikemu delu? Jaz, ki sem tako majhen?

— Takrat morava odpreti evangelij in gledati, kako Jezus ozdravi slepega od rojstva: z blatom, narejenim iz zemeljskega prahu in sline. In to je zdravilo, ki daje luč slepim očem!

To sva ti in jaz. Poznava svojo šibkost, svojo nevrednost, toda — z božjo milostjo in z najino dobro voljo — sva zdravilo za oči, da bi svetila, da bi dajala moč drugim in sebi.


371

Apostolska duša je govorila: Jezus, Ti že veš, kaj boš storil …, saj ne delam zase …


372

Če vztrajaš v molitvi z “osebno vztrajnostjo”, ti bo Bog, naš Gospod, dal sredstev, ki jih potrebuješ za večjo učinkovitost in širjenje njegovega kraljestva na svetu.

— Toda treba je, da ostaneš zvest: prôsi, prôsi, prôsi … Se ti zdi, da se tako obnašaš?


373

Gospod hoče, da na vseh poštenih zemeljskih poteh njegovi otroci sejejo seme razumevanja, odpuščanja, sožitja, ljubezni, miru.

— In ti, kaj delaš?


374

Odrešenje se v tem trenutku še vedno uresničuje … in ti si — moraš biti! — soodrešenik.


375

Biti kristjan v svetu ne pomeni izoliranosti. Nasprotno! — Pomeni ljubiti vse ljudi in si želeti, da bi jih vžgal z ognjem ljubezni do Boga.


376

Marija, Božja Mati in moja Mati, niti v sanjah nočem pomisliti, da bi bila kdajkoli manj kot Gospodarica in Kraljica vsega stvarstva.


Nazaj Naprej