V hrepenenju po preseganju samega sebe je umetnik vzkliknil pred platnom: Gospod, rad bi ti naslikal osemintrideset src, osemintrideset angelov, ki vselej prekipevajo od ljubezni do Tebe, osemintrideset čudes, vtkanih v tvoje nebo, osemintrideset sonc na tvojem plašču, osemintrideset ognjev, osemintrideset ljubezni, osemintrideset norosti, osemintrideset radosti …

Potem pa je ponižen priznal: To je domišljija in želja. Stvarnost pa je osemintrideset slabo dovršenih podob, ki namesto, da bi zbujale zadovoljstvo, le mrtvičijo pogled.