Seznam točk

Gospod potrebuje trdne in drzne duše, ki se ne pogajajo s povprečnostjo in z zanesljivim korakom prodirajo v vsa okolja.

Veder in uravnotežen značaj, neupogljiva volja, globoka vera in goreča pobožnost: nepogrešljive značilnosti božjega otroka.

Iz samih kamnov more Gospod obuditi Abrahamove sinove … Toda moramo si prizadevati, da kamen ne bo krhek. Iz trdne skale, pa čeprav je brezoblična, je lažje izdelati čudovit klesanec.

Apostol ne sme ostati na ravni povprečnega bitja. Bog ga kliče, da deluje kot nosilec človeškosti in prenašalec večne novosti. — Zaradi tega mora apostol biti dolgotrajno, potrpežljivo in junaško oblikovana duša.

Vsak dan odkrivam v sebi nove stvari, mi praviš … Pa ti odgovarjam: sedaj se začenjaš spoznavati.

Kadar človek ljubi zares …, se vedno najdejo drobne priložnosti, da bi ljubil še bolj.

Bilo bi žalostno, če bi kdo ob pogledu na katoličane v družbenem življenju zaključil, da se gibljejo plašno in sklonjene glave.

Ne smemo pozabiti, da je naš Učitelj bil — in je! — “perfectus Homo” — popoln Človek.

Če ti je Gospod dal dobro lastnost — ali spretnost —, ni samo zato, da bi jo užival ali se z njo šopiril, temveč da bi jo z ljubeznijo razprostrl v služenje bližnjemu.

— A kdaj boš našel boljšo priložnost za služenje kot sedaj, ko živiš ob tolikih dušah, ki s teboj delijo ravno tvoj ideal?

Kako je mogoče ob pritisku in vplivu materializiranega, hedonističnega sveta, brez vere … zahtevati in upravičiti svobodo, da ne mislimo kot “oni”, da ne delamo kot “oni”? …

— Božjemu otroku ni treba prositi za to svobodo, ker nam jo je enkrat za vselej že pridobil Kristus. Vendar jo mora braniti in izkazovati v vsakem okolju. Le tako bodo “oni” razumeli, da naša svoboda ni omejena zaradi okolice.

Tvoji sorodniki, tvoji kolegi, tvoji prijatelji opažajo spremembo in se zavedajo, da pri tebi ne gre za trenutno prehodno stanje, da nisi več isti.

— Ne skrbi, pojdi naprej! Izpolnjuje se tisti “vivit vero in me Christus” — sedaj v tebi živi Kristus.

Ceni tiste, ki ti znajo reči “ne”. Poleg tega pa jih prosi, naj ti pojasnijo svojo odklonitev, da se kaj naučiš … ali da jih popraviš.

Prej si bil pesimist, neodločen, apatičen. Sedaj si se popolnoma spremenil: čutiš se drznega, optimističnega, gotovega samega sebe …, kajti nazadnje si se odločil iskati svojo oporo samo v Bogu.

Žalosten je položaj človeka s sijajnimi človeškimi krepostmi, ki pa je popolnoma brez nadnaravnega pogleda: saj bo tiste kreposti uporabljal samo za svoje zasebne cilje. — Premišljuj o tem.

Izpolnjuješ zahteven načrt življenja: vstajaš zgodaj, moliš, prejemaš zakramente, veliko delaš ali študiraš, si zmeren, se mrtvičiš …, vendar opažaš, da ti nekaj manjka!

Ponesi v svoj pogovor z Bogom tale razmislek: ker svetost — boj, da bi jo dosegel — pomeni polnost ljubezni, moraš pregledati svojo ljubezen do Boga in zaradi Njega do drugih. Morda boš potem odkril velike pomanjkljivosti, skrite v tvoji duši, proti katerim se sploh nisi boril: nisi dober otrok, dober brat, dober tovariš, dober prijatelj, dober kolega; in ker neurejeno ljubiš “svojo svetost”, si nevoščljiv.

“Žrtvuješ” se v mnogih “osebnih” podrobnostih, zato si navezan sam nase, na svojo osebnost, pravzaprav ne živiš za Boga niti za druge: samo zase.

Za napredovanje v notranjem življenju in v apostolatu ni potrebna pobožnost, ki jo začutiš; temveč odločna in velikodušna pripravljenost volje na božje zahteve.

Brez Gospoda ne boš mogel narediti niti enega zanesljivega koraka. — Ta gotovost, da potrebuješ njegovo pomoč, te bo vodila k tesnejši povezanosti z Njim, v trdnem in vztrajnem zaupanju, prepojenem z veseljem in mirom, čeprav bo postala pot strma in težavna.

Poglej, kolikšna je razlika med naravnim in nadnaravnim načinom ravnanja. Prvi se začne dobro in kasneje oslabi. Drugi se začne prav tako dobro …, nato pa si prizadeva, da bi nadaljeval še bolje.

Ni slabo, če ravnamo dobro zaradi plemenitih človeških razlogov. — Toda … kakšna razlika, kadar “ukazujejo” nadnaravni!

Ko je videl to veselje ob trdem delu, je tisti prijatelj vprašal: Ampak, se vse te naloge opravijo iz navdušenja? — Z veseljem in vedrostjo so mu odgovorili: “Iz navdušenja? … Ta je pa dobra!” — “Per Dominum Nostrum Iesum Christum!” — Za našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas nenehno čaka!

Svet nas potrebuje, da prebudimo zaspane, da spodbudimo boječe, da vodimo zmedene; z eno besedo, da jih uvrstimo v Kristusove vrste, da se ne bi izgubljalo toliko energije.

Morda bo tudi tebi koristil tisti nadnaravni pripomoček — rahločutnost voljne ljubezni —, ki si ga je ob različnih zahtevah ponavljala neka zelo božja duša: “Čas je že, da se zares odločiš narediti kaj, kar je vredno truda.”

Kakšno krščansko popolnost hočeš doseči, če vedno ugodiš svojim kapricam, “tistemu, kar ti je všeč” …? Vse tvoje pomanjkljivosti, proti katerim se ne boriš, bodo rodile pričakovan in neprekinjen sad slabih del. In tvoja volja — ki ne bo umerjena v vztrajnem boju — ti ne bo prav nič koristila, ko bo nastopil težek trenutek.

Fasada je polna energije in silovitosti. — Znotraj pa toliko slabotnosti in pomanjkanja volje!

— Vzdržuj odločnost, da se tvoje kreposti ne spremenijo v preobleko, temveč v trajne navade, ki določajo tvoj značaj.

“Poznam jih nekaj, ki nimajo moči niti za to, da bi prosili pomoči,” mi praviš nevoljno in žalostno. — Ne pojdi mimo njih; tvoja volja, da se rešiš in da jih rešiš, je lahko izhodišče za njihovo spreobrnjenje. Poleg tega pa, če dobro pomisliš, boš ugotovil, da je nekdo tudi tebi ponudil roko.

Mlahavi ljudje, ki se pritožujejo zaradi tisoč smešnih drobnarij, so tisti, ki se v dnevnih malenkostih ne znajo žrtvovati za Jezusa …, še manj pa za druge.

Kakšna sramota, če tvoje vedenje — tako trdo, tako zahtevno do drugih! — boleha za to mlahavostjo pri tvojih vsakdanjih opravilih.