Seznam točk

Naj te ne bo strah, ne ustraši se, ne osupni in ne prepuščaj se neki lažni previdnosti.

Poziv k izpolnjevanju božje volje — tudi poklicanost — je nenaden, tako kot pri apostolih: srečati Kristusa in slediti njegovemu klicu …

— Nihče ni okleval: spoznati Kristusa in mu slediti je bilo eno in isto.

Za nekoga, ki hoče živeti Ljubezen z veliko začetnico, je povprečnost zelo malo, je stiskaštvo, podla preračunljivost.

Jezus, če je v meni kaj, kar ti ne ugaja, mi povej, da to izkoreniniva.

Če kaj ni skladno z duhom Boga, to takoj opústi!

Pomisli na apostole: oni niso imeli nobene veljave, toda v Gospodovem imenu so delali čudeže. Samo Juda, ki je morda prav tako delal čudeže, je zašel, ker se je samovoljno oddaljil od Kristusa, ker ni silovito in pogumno odsekal tega, kar ni bilo skladno z duhom Boga.

— Kdaj se boš odločil …!

Mnogi okrog tebe živijo požrtvovalno življenje iz preprosto človeškega razloga; ta uboga bitja se ne spominjajo, da so božji otroci, in se morda tako obnašajo samo iz napuha, da bi izstopali, da bi v prihodnosti dosegli udobnejše življenje: odpovejo se vsemu!

In ti, ki imaš sladko breme Cerkve, svojih bližnjih, svojih sodelavcev in prijateljev, razloge, zaradi katerih se je vredno iztrošiti, kaj delaš? S kakšnim čutom za odgovornost se odzivaš?

Ne moremo se zadovoljiti s tem, kar delamo v našem služenju Bogu, tako kot umetnik ni zadovoljen s sliko ali s kipom, ki je delo njegovih rok. Vsi mu pravijo: Čudovito je. On pa si misli: Ne, to ni to. Jaz bi hotel nekaj več. Tako moramo reagirati mi.

Poleg tega nam Gospod daje veliko, ima pravico do našega najpolnejšega odgovora … in treba je iti v korak z njim.

Kako dobro razumem vprašanje, ki si ga je zastavljala tista v Boga zaljubljena duša: Je bila kakšna nevšečna kretnja, je bilo v meni kaj, kar bi Tebe, Gospod, Ljubezen moja, moglo boleti?

— Prôsi svojega Očeta Boga, naj nam podeli to nenehno zahtevnost ljubezni.

Kako rad v kontemplaciji opazujem Janeza, ki svojo glavo nasloni na Kristusove prsi! — To je kot da bi mu ljubeče, čeprav je težko, predal razum, da bi se le-ta vnel v ognju Jezusovega Srca.

Med obhajanjem praznika povzdignjenja svetega križa si iz dna duše Gospoda prosil, naj ti podeli svojo milost, da bi “povzdignil” sveti križ v svojih zmožnostih in svojih čutih … Novo življenje! Kakor pečat: za utrditev pristnosti tvojega sporočila … vse tvoje bitje na križu!

— Bomo videli, bomo videli.

Znova mu pokaži, da hočeš biti zares njegov: O Jezus, pomagaj mi, napravi me resnično za svojega. Naj žarim in se trošim v majhnih stvareh, ki jih nihče ne opazi.

Če mu pomagaš, četudi z malenkostmi, kot so delali apostoli, bo On pripravljen delati čudeže, pomnožiti kruh, spreminjati voljo ljudi, razsvetliti najtemačnejše ume in — z izredno milostjo — povzročiti, da bodo sposobni poštenosti tisti, ki takšni nikoli niso bili.

Vse to … in še več, če mu pomagaš s tem, kar imaš.

Sin moj, dobro me poslušaj: bodi srečen, kadar te zasramujejo in s teboj grdo ravnajo; kadar se dvigne množica in postane moderno, da pljuvajo nate, ker si »omnium peripsema« — vsem kakor smet.

— Težko je, zelo težko. Trda preizkušnja je, dokler se človek — končno — ne približa k oltarju, ko vidi, da ga štejejo za vso umazanijo sveta, za ubogega črva, in iskreno reče: “Gospod, če Ti ne potrebuješ moje časti, čemu bi jo hotel jaz?”

Vse dotlej božji otrok ne ve, kaj pomeni biti srečen: dokler ne dospe do te golote, do te izročitve, ki je izročitev iz ljubezni, toda temeljí na mrtvičenju, na trpljenju.