Seznam točk

Za nas je nastopil dan rešitve, večnosti.

Znova je slišati tisti žvižg božjega Pastirja, tiste ljubeznive besede: »Vocavi te nomine tuo« — poklical sem te po imenu.

Kakor naše matere nas On vabi po imenu. Še več: z ljubkovalnim domačim vzdevkom. — Tam, v intimnosti duše, kliče in treba je odgovoriti: »Ecce ego, quia vocasti me« — tukaj sem, ker si me klical, odločen, da tokrat čas ne bo stekel mimo, kakor teče voda po gladkih prodnikih, ne da bi pustila sled.

Gospodu je treba izročiti Abelovo daritev. Daritev mladega in lepega mesa, najboljšega iz črede: svetega in zdravega mesa. Daritev src, v katerih je samo ena ljubezen: Ti, moj Bog! Daritev umov, obdelanih s poglobljenim študijem, ki se bodo uklonili pred tvojo modrostjo. Daritev otroških duš, ki bodo mislile samo na to, kako bi ti ugajale.

— Sprejmi, Gospod, že sedaj to prijetno dišečo daritev.

Treba se je znati izročiti, žareti pred Bogom kot luč, ki se postavi na podstavek, da bi svetila ljudem, ki hodijo v temi; kakor tiste lučke, ki gorijo ob oltarju in z izgorevanjem svetijo, dokler se ne iztrošijo.

Svetost ni v velikih dejanjih. — Njeno bistvo je boj, da tvoje življenje na nadnaravnem področju ne bi ugasnilo; da zgoriš do poslednje trske v služenju Bogu na zadnjem mestu … ali pa na prvem: kjerkoli te Gospod pokliče.

Ne ustvarjaj si drugih obveznosti razen … božje slave, njegove ljubezni, njegovega apostolata.

Gospod, odslej naj bom drugačen: naj ne bom “jaz”, ampak “tisti”, ki ga Ti želiš.

— Naj ti ne odrečem ničesar, za kar me prosiš. Naj znam moliti. Naj znam trpeti. Naj me ne skrbi nič razen tvoje slave. Naj nenehno čutim tvojo navzočnost.

— Naj ljubim Očeta. Naj si želim Tebe, moj Jezus, v neprekinjenem obhajilu. Naj me vžge Sveti Duh.

V življenju kristjana mora biti “vse” za Boga: tudi osebne šibkosti, ko jih popravimo! Gospod jih razume in odpušča.

Ko je Gospod poklical prve apostole, so ti ob stari barki krpali raztrgane mreže. Gospod jim je rekel, naj hodijo za njim; in oni so »statim« — takoj, »relictis omnibus« — pustili vse, vse (!) in šli za njim …

In včasih se zgodi, da mi — ki jih želimo posnemati — ne uspemo zapustiti vsega in nam v srcu ostane navezanost, napaka v našem življenju, ki je nočemo odsekati, da bi jo izročili Gospodu.

— Si boš temeljito izprašal svoje srce? — Tam ne sme ostati nič, kar ne bi bilo od Njega; drugače ga ne ljubiva dovolj, niti ti niti jaz.

Zakaj ne poskusiš spremeniti v služenje Bogu vsega svojega življenja: delo in počitek, jok in smeh?

— Zmoreš … in moraš!

Ne živimo za ta svet niti za lastno čast, temveč za božjo čast, za božjo slavo, za služenje Bogu: to je tisto, kar nas mora gnati naprej!

Ko je umrl na križu, je imel Jezus triintrideset let. Mladost ne more biti izgovor!

Poleg tega si z vsakim dnem, ki mine, manj mlad … vseeno pa boš ob Njem imel njegovo večno mladost.

Bodi Gospodu iz vsega srca hvaležen za čudovite … in strašne zmožnosti uma in volje, ki ti jih je hotel dati, ko te je ustvaril. Čudovite, ker te delajo podobnega Njemu; strašne, ker obstajajo ljudje, ki se z njimi zoperstavijo svojemu Stvarniku.

Meni prihaja na misel, da lahko kot povzetek naše hvaležnosti kot božji otroci zdaj in vselej rečemo temu našemu Očetu: »Serviam!« — Služil ti bom!