Seznam točk

Ne zanemarjaj navade bratskega opomina, ki je jasen dokaz za nadnaravno krepost ljubezni. Težko je; bolj udobno se je izogniti. Bolj udobno! Ni pa nadnaravno.

— In za te opustitve boš odgovarjal Bogu.

Bratski opomin, kadar ga je treba opraviti, mora biti poln rahločutnosti — ljubezni! — v obliki in v bistvu, kajti v tistem trenutku si božje orodje.

Če znaš imeti druge rad in med vsemi ljudmi širiš to ljubeznivost — Kristusovo ljubezen, fino, rahločutno — boste drug drugega podpirali: in kdor bi padel, bo zaradi te bratske moči čutil oporo — in nujnost — da bi bil Bogu zvest.

Širi svojega duha mrtvičenja v podrobnostih ljubezni, z željo napraviti pot svetosti sredi sveta vsem prijetno: nasmeh je včasih lahko najboljši izraz duha pokore.

Z velikodušnostjo bodi vsak dan pripravljen veselo in neopazno nadlegovati samega sebe zato, da bi služil in napravil življenje drugim prijetno.

— Ta način ravnanja je resnična ljubezen Jezusa Kristusa.

Potruditi se moraš, da bo tam, kjer se nahajaš, navzoča ta “dobra volja” — to veselje — ki je sad notranjega življenja.

Poskrbi, da boš živel tole zares zanimivo mrtvičenje: da ne vrtiš svojih pogovorov okoli samega sebe.

Dejal si mi: “Čutim se ne le nezmožnega, da bi šel naprej po poti, ampak tudi nezmožnega, da bi se rešil — uboga moja duša! — brez nekega čudeža božje milosti. Hladen sem in — kar je še hujše — nekako ravnodušen: kot da bi bil nekakšen opazovalec »svojega primera«, ki mu je vseeno za to, kar gleda. So ti dnevi brezplodni?

Toda moja Mati je moja Mati in Jezus je — si upam reči? — moj Jezus! In obstajajo svete duše, ki prav zdaj prosijo zame.”

— Hôdi še naprej z roko v roki s svojo Materjo, sem ti odvrnil, in “upaj si” reči Jezusu, da je tvoj. Zaradi svoje dobrote bo On prižgal jasno luč v tvoji duši.

Nismo dobri bratje naših bratov ljudi, če nismo pripravljeni pošteno ravnati kljub temu, da bi ljudje okoli nas slabo tolmačili naše vedenje in bi se odzvali na neprijeten način.

Pogosto se vprašaj: Si zares prizadevam, da bi bil bolj rahločuten v ljubezni do tistih, ki živijo ob meni?

Sredi tolikšne sebičnosti, tolikšne brezbrižnosti — vsakdo gleda samo na svoje zadeve! — se spominjam tistih lesenih osličkov, močnih, krepkih, kako so v drncu tekali po mizi … — Eden je izgubil taco. Vendar je šel naprej, ker se je opiral na druge.

Stalno se spominjaj, da ti v vsakem trenutku prispevaš k duhovnemu in osebnostnemu oblikovanju ljudi okoli sebe in vseh duš — tako daleč sega blagoslovljeno občestvo svetih: ko delaš in ko počivaš; kadar si videti vesel ali zaskrbljen; kadar pri svojih opravilih ali sredi ulice moliš kot božji otrok in navzven preseva mir tvoje duše; kadar je opazno, da si trpel — da si jokal — pa se nasmehneš.