Seznam točk

Ne manjka mi resničnega veselja, nasprotno … Vseeno pa ob spoznanju lastne nizkosti postane razumljivo, da s svetim Pavlom zakličem: “Jaz nesrečnež!”

— Tako raste hrepenenje, da bi izkoreninil pregrado, ki jo postavlja lastni jaz.

Živiš zadovoljno, zelo srečno, čeprav včasih občutiš prasko žalosti in skoraj običajno zaznavaš tudi resnično usedlino potrtosti.

— Ta sreča in ta tesnoba lahko živita druga ob drugi, vsaka v svojem “človeku”: prva v novem, druga v starem.

Prvi korak, da bi druge pripeljal na Kristusovo pot, je v tem, da vidijo, kako si zadovoljen, srečen, trden v svoji hoji proti Bogu.

Če s svojo molitvijo, s svojo daritvijo, s svojimi dejanji ne izkazuješ stalne skrbi za apostolat, je to očiten znak, da nisi srečen in da se mora okrepiti tvoja zvestoba.

— Kdor ima srečo, kdor poseduje dobro, si ga prizadeva dati tudi drugim.

Vedno bolj sem prepričan: nebeška sreča je za tiste, ki znajo biti srečni na zemlji.

Kristalno jasno vidim recept, skrivnost zemeljske in večne sreče: ne le vdati se v božjo voljo, temveč sprejeti, se poistovetiti; z eno besedo, hoteti s pozitivnim dejanjem naše volje to, kar je božja volja.

— To je — ponavljam — zanesljiva skrivnost radosti in miru.

Kako sem užival v berilu tistega dne! Sveti Duh nas po svetem Pavlu uči skrivnost nesmrtnosti in slave. Vsi ljudje čutimo hrepenenje po trajnosti.

Želeli bi ovekovečiti trenutke svojega življenja, ki jih štejemo za srečne. Želeli bi poveličati svoj spomin … Želeli bi si nesmrtnosti za svoje ideale. Zaradi tega v trenutkih navidezne sreče, ko imamo nekaj, kar uteši našo zapuščenost, vsi naravno rečemo in si zaželimo: za vedno, za vedno …

Kako hudičeva modrost! Kako dobro je poznal človeško srce! Postala bosta kot boga, je rekel prastaršem. To je bila kruta prevara. Sveti Pavel v tem Pismu Filipljanom uči o božji skrivnosti za pridobivanje nesmrtnosti in slave: Jezus je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca … Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo …

Pomagaj mi tole ponavljati na uho tega in onega … in vseh: grešnik, ki ima vero, je nujno beden in nesrečen, četudi bi dosegel vso zemeljsko srečo.

Res je, da je razlog, ki nas mora voditi k sovraštvu do greha, tudi majhnega greha, ki mora gnati vse nas, nadnaraven: ker ga Bog sovraži z vso svojo neskončnostjo, z najvišjim sovraštvom, večnim in potrebnim, kot zlo, ki nasprotuje neskončnemu dobremu …; toda prvi razmislek, ki sem ti ga navedel, nas lahko pripelje do slednjega.