Seznam točk

Darujmo mu torej zlato, čisto zlato duha nenavezanosti na denar in na gmotna sredstva. Ne pozabimo, da so to dobrine, ki prihajajo od Boga. Vendar je Bog odločil, da jih uporabljamo, ne da bi v njih pustili svoje srce, in da bi jih uporabljali v prid vsega človeštva.

Zemeljske dobrine niso slabe; pokvarijo se, ko jih človek malikuje in pred temi maliki pokleka. Oplemenitijo se, ko jih uporabimo za dobro, za krščansko dejavnost pravičnosti in ljubezni. Ne moremo iskati ekonomskih dobrin, kot bi iskali zaklad; naš zaklad je tu, leži v jaslih; to je Kristus in v njem se morajo zbirati vse naše ljubezni, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Darujemo kadilo: želje, ki se dvigajo h Gospodu po plemenitem življenju, iz katerega izhaja bonus odor Christi, Kristusova dišava. Prežeti naše besede in dela z bonus odor je sejati razumevanje, prijateljstvo; da bi naše življenje spremljalo življenja drugih ljudi, da nihče ne bi bil osamljen ali se počutil samega. Naša ljubezen se mora izražati tudi v ljubeznivosti, v človeški toplini.

Tako nas uči Jezus Kristus. Človeštvo je stoletja pričakovalo Odrešenikov prihod; preroki so ga napovedovali na tisoče načinov; in vse do najbolj skritih kotičkov zemlje — čeprav je bil zaradi greha in nevednosti velik del Božjega razodetja ljudem izgubljen —, je bila ohranjena želja po Bogu, hrepenenje po odrešenju.

Približa se polnost časov, a se za izpolnitev te naloge ne prikaže kak filozofski genij kot Platon ali Sokrat; na Zemlji se ne dvigne mogočni zavojevalec, kakršen je bil Aleksander. Rodi se Dete v Betlehemu. On je Odrešenik sveta; a še preden spregovori, ljubi z deli. S seboj ne prinaša nobene čarobne formule, ker ve, da mora odrešenje, ki ga ponuja, najprej prodreti skozi srce človeka. Njegova prva dejanja so smeh, otroški jok, nemočno spanje učlovečenega Boga — da bi se zaljubili, da bi ga znali sprejeti v svoje roke.

Spet spoznamo, da je to krščanstvo. Če kristjan ne ljubi z deli, je propadel kot kristjan, kar pomeni, da je tudi propadel kot človek. Ne moreš misliti na druge kot na številke ali stopnice, po katerih se vzpenjaš; ali na maso, ki jo navdušiš ali ponižaš, hvališ ali preziraš, kakor pač je. Misli na druge — najprej in predvsem na tiste, ki te obkrožajo —, kot na to, kar so: Božji otroci z vsem dostojanstvom, ki jim ga ta čudoviti naslov podeljuje.

Do Božjih otrok se moramo obnašati kot Božji otroci: naša ljubezen mora biti požrtvovalna, vsakodnevna, razumevajoča na tisoče drobnih načinov, oblikovana iz tihe daritve, iz predanosti, ki se ne opazi. To je tisti bonus odor Christi, ki je navdihoval sodobnike naših bratov v veri iz prvih časov, da so vzklikali: Poglejte jih, kako se ljubijo!

To ni oddaljen cilj. Kristjan ni neke vrste Tartarin iz Tarascona, ki si prizadeva, da bi lovil leve tam, kjer jih ne bo našel: po hodnikih lastne hiše. Vedno hočem govoriti o vsakodnevnem in konkretnem življenju, o posvečevanju dela, družinskih odnosov, prijateljstva. Če tam nismo kristjani, kje sploh smo? Prijeten vonj po kadilu izvira iz žerjavice, na kateri se brez ponašanja žgejo številna zrna; med ljudmi zaznamo bonus odor Christi ne po plamenu občasnega ognja, ampak po učinkovitosti žerjavice iz kreposti: pravičnost, vdanost, zvestoba, razumevanje, velikodušnost, veselje.

Teden, ki ga krščansko ljudstvo po izročilu imenuje veliki teden, nam znova ponuja priložnost, da premislimo — podoživimo —, trenutke, v katerih se dovršuje Jezusovo življenje. Vse, na kar nas te dni spominjajo različne pobožnosti, nas usmerja k vstajenju, ki je temelj naše vere, kot piše sveti Pavel. Vendar ne prehodimo prehitro te poti; ne pahnimo v pozabo nečesa zelo preprostega, kar včasih prezremo: ne bomo mogli biti deležni Gospodovega vstajenja, če se ne združimo z njegovim trpljenjem in smrtjo. Če hočemo spremljati Kristusa v njegovi slavi, ob koncu velikega tedna, moramo najprej prodreti v njegovo daritev in se čutiti eno z Njim, ki je umrl na Kalvariji.

Velikodušna Jezusova izročitev se zoperstavi grehu, tej težko sprejemljivi, a očitni danosti: mysterium iniquitatis, nerazložljivi zlobi bitja, ki se iz napuha dvigne proti Bogu. Zgodba je stara kot človeštvo samo. Spomnimo se na padec naših prvih staršev; potem na dolgo verigo pokvarjenosti, ki spremlja človeštvo, končno pa še na svojo osebno upornost. Ni lahko spoznati izprijenosti, ki je v grehu, in razumeti vsega, kar nam vera pravi. Moramo doumeti, tudi v človeškem pogledu, da se teža žalitve meri po položaju prizadetega, po njegovem osebnem dostojanstvu, po družbenem ugledu, po njegovih lastnostih. Človek pa žali Boga: bitje taji svojega Stvarnika.

Toda Bog je ljubezen. Prepad zla, ki ga v sebi nosi greh, je premagala neskončna ljubezen. Bog ne zapusti ljudi. Božji načrti predvidevajo, da za popravo naših napak, za obnovitev izgubljene edinosti, ne zadoščajo daritve Stare zaveze: potrebna je bila daritev Človeka, ki bi bil Bog. Lahko si predstavljamo — da bi se na neki način približali tej nedoumljivi skrivnosti —, da se Sveta trojica v svoji nenehni notranji povezavi neizmerne ljubezni zbere k posvetu in da, kot izid te večne odločitve, edinorojeni Sin Boga Očeta sprejme našo človeško naravo, prevzame nase naše bede in bolečine, in da konča pribit na les.

Ta ogenj, ta želja, da bi izpolnil odrešujoči odlok Boga Očeta, napolnjuje celo Jezusovo življenje, vse od rojstva v Betlehemu. V času treh let, ko so učenci živeli ob Njem, so ga slišali neutrudno ponavljati, da je njegova hrana izpolnjevanje volje Tistega, ki ga pošilja. Tako je vse do popoldneva prvega velikega petka, ko se konča njegovo darovanje. In nagnil je glavo in izročil duha. S temi besedami nam apostol Janez oriše Kristusovo smrt: Jezus, pod težo križa z vso krivdo človeštva, umre zaradi sile in podlosti naših grehov.

Premišljujmo v Gospodu, ki je iz ljubezni do nas ranjen od nog do glave. Z besedami starodavnega pisca, ki se precej približajo resničnosti, čeprav ne zajamejo vsega, bi lahko dejali: Jezusovo telo je na oltarni sliki upodobljena bolečina. Ob pogledu na Jezusa, spremenjenega v negibno telo, podobno cunji, snetega s križa in položenega v Materino naročje, ob pogledu na tega raztrganega Jezusa, bi lahko zaključili, da je ta prizor najjasnejši dokaz za poraz. Kje so množice, ki so mu sledile, in kraljestvo, katerega prihod je oznanjal? Kljub vsemu to ni poraz, ampak zmaga: sedaj je bliže trenutku vstajenja kot kdajkoli prej, razodetja slave, ki jo je osvojil s svojo pokorščino.

Odmik, ob katerem sem se ustavil, nima drugega namena kot pokazati na eno od osrednjih resnic, opomniti, da krščansko življenje najde smisel v Bogu. Človek ni bil ustvarjen samo zato, da bi gradil čim pravičnejši svet, kajti — poleg tega —, smo postavljeni na zemljo zato, da stopimo v občestvo z Bogom samim. Jezus nam ni obljubil ne časnega udobja ne slave na tem svetu, ampak bivališče v hiši Boga Očeta, ki nas čaka na koncu poti.

Liturgija velikega petka vsebuje čudovit spev: Crux fidelis. Ta pesem nas vabi, da pojemo in slavimo Gospodov veličastni boj, zmagoviti križ, čudovito Kristusovo zmagoslavje: Odrešenik sveta je žrtvovan in postane zmagovalec. Bog, gospodar vsega stvarstva, ne utrjuje svoje navzočnosti z močjo orožja, niti ne s časno oblastjo svojih, ampak z veličino svoje neskončne ljubezni.

Gospod ne uničuje človekove svobode, ravno On nas je osvobodil. Zato ne mara prisiljenih odgovorov, hoče odločitve, ki privrejo iz globine srca. In pričakuje od nas, kristjanov, da živimo na tak način, da ljudje okrog nas, kljub naši bedi, napakam in pomanjkljivostim, začutijo odmev drame ljubezni na Kalvariji. Vse, kar imamo, smo prejeli od Boga, da bi bili sol, ki daje okus, luč, ki ljudem prinaša veselo novico, da je On Oče, ki nas brezmejno ljubi. Kristjan ni sol in luč zato, ker zmaguje ali žanje uspehe, ampak zato, ker priča o Božji ljubezni; ne bo sol, če ne daje okusa; ne bo luč, če s svojim zgledom in naukom ne priča o Jezusu, če izgubi to, kar je smisel njegovega življenja.

Ko premišljujemo o časti poslanstva, v katerega nas Bog kliče, se lahko v človeški duši pojavita nadutost in ošabnost. Gre za napačno zavest o krščanskem poslanstvu, ki je zaslepljujoča in zaradi katere pozabimo, da smo iz blata, da smo prah in beda. Zlo ni prisotno samo v svetu, v naši okolici, ampak tudi znotraj nas samih, gnezdi prav v našem srcu in nas dela zmožne nizkotnih dejanj in sebičnosti. Samo Božja milost je trdna skala; mi pa smo pesek, živi pesek.

Če preletimo človeško zgodovino ali sedanje stanje sveta, z žalostjo opazimo, da je po dvajsetih stoletjih tako malo ljudi, ki se imenujejo kristjani, tisti, ki se ponašajo s tem imenom, pa so tako pogosto nezvesti svojemu poslanstvu. Pred leti mi je človek, ki ni bil slabega srca, ni pa imel vere, pokazal zemljevid sveta in dejal: "Tu imam dokaz Kristusovega neuspeha. Toliko stoletij truda, da bi človeške duše napolnil s svojim naukom, pa si poglejte rezultat: ni kristjanov."

Tudi danes jih ni malo, ki še vedno tako mislijo. Toda Kristus ni bil neuspešen: Njegova beseda in Njegovo življenje nenehno oplajata svet. Kristusovo delo, naloga, ki mu jo je zaupal Oče, se uresničuje, Njegova moč se prenaša skozi zgodovino in prinaša resnično življenje in ko mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

Pri delu, ki ga izvršuje v svetu, nas je Bog hotel za sodelavce, hotel je tvegati našo svobodo. V dno duše sem ganjen, ko opazujem podobo Jezusa, novorojenčka iz Betlehema: nemočen, nebogljen otrok, ki se ne more braniti. Bog se izroči v roke ljudem, približa in skloni se k nam.

Jezus, čeprav je bil namreč Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca. Bog se prilagodi naši svobodi, naši nepopolnosti, naši bedi. Dovoli, da se Božji zakladi prenašajo v posodah iz blata in da se, ko jih razkrivamo, naše človeške slabosti mešajo z Božjo močjo.

Dovolite mi, da vam povem o dogodku iz osebnega življenja, ki se je zgodil že pred mnogimi leti. Nekega dne mi je prijatelj dobrega srca, ki pa ni imel vere, pokazal zemljevid sveta in rekel: "Poglej, od severa do juga, od vzhoda do zahoda." — "Kaj naj pogledam?" sem ga vprašal. Njegov odgovor se je glasil: "Kristusov neuspeh. Toliko stoletij truda, da bi človeško življenje napolnil s svojim naukom, pa si poglej rezultat. " Te besede so me sprva užalostile; v resnici je zelo žalostno, da je še veliko ljudi, ki ne poznajo Gospoda, in da je med tistimi, ki ga poznajo, tudi veliko takih, ki živijo, kot da ga ne bi poznali.

Toda ta občutek je trajal le nekaj trenutkov in se potem umaknil ljubezni in hvaležnosti, ker je Jezus vsakega človeka hotel za svobodnega sodelavca pri svojem odrešenjskem delu. Ni bil neuspešen: njegov nauk in njegovo življenje nenehno oplajata svet. Njegovo odrešenje več kot zadostuje.

Bog noče sužnjev, temveč otroke, in spoštuje našo svobodo. Odrešenje se nadaljuje in mi pri njem sodelujemo. Volja Kristusa je, kot odločno pravi sveti Pavel, da v svojem mesu, v svojem življenju dopolnimo tisto, kar manjka njegovemu trpljenju, pro Corpore eius, quod est Ecclesia, v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.

Vredno je zastaviti življenje, se popolnoma izročiti in tako odgovoriti na ljubezen in zaupanje, ki ju Bog polaga v nas. Vredno se je predvsem odločiti, da bomo svojo krščansko vero vzeli resno. V molitvi Vere izpovedujemo svojo vero v vsemogočnega Boga Očeta, v njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki je umrl in vstal, ter v Svetega Duha, Gospoda, ki daje življenje. Priznavamo, da je ena, sveta, katoliška in apostolska Cerkev Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh. Veselimo se odpuščanja grehov in upanja na prihodnje vstajenje. Toda, ali te resnice zares prodrejo v globine srca ali ostanejo zgolj na ustnicah? Božje sporočilo zmage, veselja in miru na binkoštni dan mora biti nezlomljiv temelj v načinu mišljenja, ravnanja in življenja vsakega kristjana.

Bog Oče nam je podelil, v srcu svojega Sina, infinitos dilectionis thesauros, neizčrpne zaklade ljubezni, usmiljenja, naklonjenosti. Če hočemo odkriti dokaz, da nas Bog ljubi — da ne samo posluša naše prošnje, temveč nam prihaja naproti —, je dovolj slediti razmišljanju svetega Pavla: On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Milost človeka prenavlja od znotraj in ga spreminja iz grešnika in upornika v dobrega in zvestega služabnika. Vir vseh milosti pa je ljubezen, ki jo ima Bog do nas in ki nam jo je razkril ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji. Po tej Božji ljubezni je druga oseba presvete Trojice, Sin Boga Očeta, prevzel naše meso, torej našo človeško naravo v vsem, razen v grehu. In Beseda, Božja Beseda, je Verbum spirans amorem, Beseda, iz katere izhaja ljubezen.

Ljubezen se nam razkrije v utelešenju, v Jezusovi odrešujoči poti na zemlji vse do skrajne žrtve križa. Na križu pa se razodene z novim znamenjem: eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. To sta Jezusova voda in kri, ki nam govorita o izročitvi do skrajnih meja, do consummatum est, izpolnjeno je, iz ljubezni.

Če ob današnjem prazniku še enkrat premislimo osrednje skrivnosti naše vere, se bomo čudili nad tem, kako se najgloblje resničnosti — ljubezen Boga Očeta, ki izroči svojega Sina, in ljubezen Sina, zaradi katere gre ta miren na Golgoto — spremenijo v dejanja, ki so ljudem zelo blizu. Bog se ne obrača na nas z izkazovanjem moči in oblasti, temveč se nam bliža tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Jezus ni nikoli oddaljen in vzvišen, čeprav ga bomo v letih njegovega oznanjevanja včasih videli jeznega zaradi človeške hudobije. A če dobro pogledamo, bomo takoj opazili, da se njegova jeza rodi iz ljubezni; gre za še eno povabilo, da nas izvleče iz nezvestobe in greha. Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi. Te besede nam razložijo celotno Kristusovo življenje in nam pomagajo razumeti, zakaj je prišel k nam s srcem iz mesa, s srcem, kot je naše, ki je trden dokaz ljubezni in stalna priča neizrekljive skrivnosti Božje dobrote.