Seznam točk

Kako čudno sposobnost ima človek, da pozabi na najbolj čudovite stvari, da se navadi na skrivnost! Pomislimo znova, v tem postnem času, da kristjan ne more biti površen. Ko se popolnoma posveča svojemu rednemu delu, med ljudmi, sebi enakimi, zaposlen, preobložen z delom, v napetosti, mora biti hkrati v celoti potopljen v Boga, ker je Božji otrok.

Božje otroštvo je vesela resnica, tolažilna skrivnost. Božje otroštvo napolni vse naše duhovno življenje, ker nas uči občevati, spoznavati, ljubiti svojega Očeta, ki je v nebesih, in tako z upanjem navdaja naše notranje boje in nam daje zaupljivo preprostost majhnih otrok. Še več, prav zato, ker smo Božji otroci, lahko z ljubeznijo in občudovanjem zremo na vse stvari, ki so izšle iz rok Boga Očeta Stvarnika. Na ta način smo kontemplativni sredi sveta in ga ljubimo. Liturgija postnega časa nam postavlja pred oči posledice Adamovega greha v človeškem življenju. Adam ni hotel biti dober Božji otrok in se je uprl. Vendar je stalno slišati tudi odmev speva felix culpa — srečna, blažena krivda —, ki ga bo vsa Cerkev polna veselja zapela na velikonočno vigilijo.

Ob polnosti časov je Bog Oče poslal svojega edinorojenega Sina, da bi znova vzpostavil mir; da z odrešenjem človeka od greha adoptionem filiorum reciperemus, da bi mi prejeli posinovljenje, bili odrešeni jarma greha, da bi lahko postali deležni Božje zaupnosti svete Trojice. Tako je torej omogočeno novemu človeku, temu novemu cepiču med Božjimi otroci, osvoboditi vse stvarstvo nereda, da se vse stvari prenovijo v Kristusu, ki jih je spravil z Bogom.

Čas pokore torej. Vendar, kot smo videli, to ni nekaj negativnega. Postni čas je treba živeti z duhom otroštva, ki nam ga je prinesel Kristus in bije v naših dušah. Gospod nas kliče, naj se mu približamo v želji, da bi bili kot On: Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in sodelujte ponižno, a vneto, pri Božjem načrtu združiti vse, kar je razbitega, rešiti, kar je izgubljenega, urediti, kar je grešni človek razdejal, pripeljati do cilja, kar je zašlo s poti, ponovno vzpostaviti Božjo skladnost v vsem stvarstvu.

Podoživeli smo dramo Kalvarije. Upal bi si jo imenovati prvo in prvotno mašo, ki jo je daroval Jezus Kristus. Bog Oče izroča svojega Sina v smrt. Jezus, edinorojeni Sin, se oklene lesa križa, na katerem bo usmrčen; Oče sprejme njegovo daritev: kot sad križa se nad človeštvo razlije Sveti Duh.

V tragediji Kristusovega trpljenja se dovršujeta naše življenje in celotna zgodovina človeštva. Veliki teden ne more biti omejen zgolj na spomin, saj je premišljevanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki se nadaljuje v naših dušah; kristjanova dolžnost je biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam. Vsi smo bili s krstom postavljeni za duhovnike svojega obstoja, da bi darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu, da bi vsako izmed naših dejanj izvršili v duhu poslušnosti Božji volji in s tem ovekovečili poslanstvo Boga-Človeka.

Kot nasprotje nas to pripelje do naših nesreč, do naših osebnih napak. Ta ugotovitev nam ne sme vzeti poguma, niti nas uvrstiti med dvomljivce, ki so se odpovedali visokim ciljem. Gospod nas namreč vabi take, kakršni smo, da bi bili deležni njegovega življenja, da bi se borili, da bi bili sveti. Svetost, kolikokrat izgovorimo to besedo, kot da bi bila le prazen odmev! Za nekatere je celo nedosegljiv ideal, asketska fraza, ne pa stvaren cilj, živa resničnost. Prvi kristjani niso mislili tako, ko so se med seboj imenovali z besedo sveti, povsem naravno in zelo pogosto: pozdravite … vse svete, pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu.

V tem trenutku, na Kalvariji, ko je Jezus že mrtev in se še ni razodel v zmagoviti slavi, je dobra priložnost, da pregledamo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje šibkosti in z zaupanjem v Božjo moč naredimo sklep, da bomo vlagali ljubezen v svoje vsakdanje reči. Izkušnja greha nas mora pripeljati do kesanja, do bolj dozorele in globlje odločitve za zvestobo, za resnično poistovetenje s Kristusom, za vztrajanje, pa naj bo še tako težko, v tem duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencev — brez izjem —, ki nas spodbuja k temu, da smo sol in luč sveta.

Da si veliko ljudi prizadeva ravnati krivično? Da, toda Gospod vztraja: Zahtevaj od mene, in dam ti narode v dediščino, v lastnino konce zemlje. Razbil jih boš z železno palico, kakor lončarjevo posodo jih boš zdrobil. Te obljube so trdne in od Boga! Ne moremo jih tajiti. Ni zaman Kristus Rešenik sveta in vlada kot kralj na Očetovi desnici. To je strašna napoved tega, kar čaka posameznika po koncu življenja, kajti življenje mine, in takšna bo ob koncu časov usoda vseh, ki jim je srce otrdelo v zlu in obupu.

A vendar Bog, ki vedno lahko zmaga, raje prepričuje: Zdaj torej, kralji, bodite razumni, dajte se posvariti, sodniki zemlje! Služite Gospodu v strahu, radujte se v trepetu! Oborožite se z očiščenjem, sicer se razjezi in izginete na poti, zakaj skoraj bo vzplamenela njegova jeza. Kristus je Gospod, je Kralj. In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom. Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem, da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: Ti si moj sin, danes sem te rodil …

Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi. Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih: Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh — če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.

To je delo odrešenja, Kristusovo kraljevanje v dušah, izkaz Božjega usmiljenja. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu. Kristjani imamo pravico, da slavimo Kristusovo kraljevanje; kajti čeprav je krivičnosti veliko in si mnogi ne želijo kraljestva ljubezni, se v tej isti zgodovini človeštva, ki je prizorišče zla, snuje tudi delo večnega rešenja.