Seznam točk

Za to, da bi se posvečeval navadni kristjan — ki ni redovnik, ki se ne oddaljuje od sveta, ker je svet kraj, kjer se srečuje s Kristusom —, ne potrebuje posebnega oblačila ali razpoznavnih znamenj. Znaki za to so notranji: stalna Božja navzočnost in duh mrtvičenja. Pravzaprav le eno, saj mrtvičenje ni nič drugega kot molitev čutov.

Poklicanost kristjana je poklicanost daritve, pokore, zadoščevanja. Moramo se odkupiti za svoje grehe — v kolikih prilikah smo se obrnili proč, da ne bi videli Boga! —, in za grehe vsega človeštva. Od blizu moramo slediti Kristusovim stopinjam: Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, Kristusovo požrtvovalnost, Njegovo potrtost na križu, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Naša pot je darovanje in v tej odpovedi bomo našli gaudium cum pace, veselje in mir.

Ne gledamo na svet z žalostim izrazom. Katehezi so storili, morda nehote, neljubo uslugo tisti življenjepisci svetnikov, ki so na vsak način hoteli odkriti pri Božjih služabnikih velike reči že pri prvem vekanju. O nekaterih pravijo, da v otroštvu niso jokali, da niso sesali mleka ob petkih, zato da so se pokorili … Ti in jaz sva prijokala na svet, kot se spodobi, in se prižemala k materinim prsim ne glede na to, ali je bil post ali so bile kvatre …

Zdaj smo se z Božjo pomočjo naučili odkrivati, v teku tega na videz vedno enakega dneva, spatium verae poenitentiae, čas resnične pokore; v tistih trenutkih sklenemo emendatio vitae, da se bomo poboljšali. To je pot, po kateri se pripravimo na milost in navdihe Svetega Duha. In s to milostjo — ponavljam —, pride gaudium cum pace, veselje, mir in vztrajnost na poti.

Mrtvičenje je sol našega življenja. In najboljše mrtvičenje je tisto, ki se bori — v majhnih podrobnostih čez dan —, proti poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja. Mrtvičenje, ki ne mrtviči drugih: da bi bili bolj obzirni, bolj razumevajoči, bolj sprejemljivi do drugih. Ne mrtvičiš se, če si občutljiv, če si odvisen le od svojih egoizmov, če hočeš zagospodovati nad drugimi, če se ne znaš odreči nepotrebnim rečem, in včasih, tudi potrebnim; če se užalostiš, ko se načrti ne iztečejo, kot si predvidel. Nasprotno pa se mrtvičiš, če znaš vsem postati vse, da bi jih vse rešil.

Jezus je pot, posrednik; z Njim vse; brez Njega nič. Po Kristusu naučeni si upamo Vsemogočnemu reči naš Oče: tistemu, ki je ustvaril nebo in zemljo, ki je naš prisrčni Oče, ki nas čaka, vsakega izmed nas, da se neprenehoma vračamo k njemu kot novi in stalni izgubljeni sin.

Ecce Agnus Dei … Domine, non sum dignus … Gospoda bomo prejeli. Pri sprejemih zemeljskih osebnosti je razsvetljeno, glasba, večerne obleke. Pa pri sprejemih Gospoda? Kako se moramo pripraviti? Smo kdaj pomislili, kako bi se vedli, če bi mogli iti k obhajilu le enkrat v življenju?

Ko sem bil otrok, še ni bilo v navadi pogostno prejemanje obhajila. Spomnim se, kako so se pripravljali: poskrbeli so za dušo in telo. Najboljša obleka, lepo počesani, umiti in morda z nekaj parfuma … detajli vredni zaljubljencev, nežnih in čvrstih duš, ki znajo z ljubeznijo vračati Ljubezen.

S Kristusom v duši se konča sveta maša: blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha nas spremlja ves dan pri naši preprosti in običajni nalogi posvečevanja vseh plemenitih človeških dejavnosti.

Z udeležbo pri sveti maši se boste naučili vzpostaviti stik z vsako izmed Božjih oseb: z Očetom, ki rodi Sina; s Sinom, ki je rojen iz Očeta; s Svetim Duhom, ki izhaja iz obeh. Če smo v stiku s katero koli izmed vseh treh oseb, smo v stiku z enim samim Bogom. Če smo v stiku z vsemi tremi, s Sveto trojico, smo prav tako v stiku z edinim in pravim Bogom. Ljubite mašo, otroci moji, ljubite mašo. In bodite lačni obhajila, pa čeprav ste mrzli, čeprav se ne morete ogreti: prejmite obhajilo z vero, z upanjem, z gorečo ljubeznijo.

Pregledali smo nekaj strani svetih Evangelijev, da bi opazovali Jezusa v njegovem odnosu do ljudi in se ga naučili ponesti svojim bratom in sestram, tako da bi bili sami Kristus. Zdaj pa ta nauk prenesimo v lastno vsakdanje življenje. Kajti vsakdanje in običajno življenje, ki ga živimo med svojimi, nam enakimi rojaki, ni nekaj majhnega in nepomembnega. Gospod za veliko večino svojih otrok želi, da se posvečujejo prav v teh okoliščinah.

Vedno znova je treba poudarjati, da se Jezus ni obračal na skupino privilegirancev, temveč je prišel, da nam razodene vseobsegajočo Božjo ljubezen. Bog ljubi vse ljudi in od vseh pričakuje ljubezen. Od vseh, ne glede na njihove osebne okoliščine, družbeni položaj, poklic ali dolžnosti. Vrednost vsakdanjega in običajnega življenja ni majhna: vse poti na tem svetu so lahko priložnost za srečanje s Kristusom, ki nas vabi, da se poistovetimo z Njim in, kjerkoli pač smo, uresničimo Njegovo Božje poslanstvo.

Bog nas kliče prek dogodkov vsakdanjega življenja, žalosti in veselja ljudi, s katerimi živimo, človeških prizadevanj naših sodelavcev, drobnih dogodkov družinskega življenja. Bog nas kliče tudi prek velikih težav, sporov in nalog, ki zaznamujejo vsako zgodovinsko obdobje ter vežejo nase trud in pričakovanja velikega dela človeštva.

Potrebno je torej, da je naša vera živa, da nam pomaga resnično verovati v Boga in ohranjati z Njim stalen dialog. Krščansko življenje mora biti življenje neprestane molitve in prizadevati si moramo, da bi bili v Gospodovi pričujočnosti od jutra do večera in od večera do jutra. Kristjan nikoli ni osamljen človek, saj živi v trajnem odnosu z Bogom, ki je ob nas in v nebesih.

Sine intermissione orate, naroča apostol, neprenehoma molite. S to apostolsko zapovedjo v mislih Klemen Aleksandrijski zapiše: "Ukazano nam je, da hvalimo in častimo Besedo, ki jo poznamo kot odrešenika in kralja; in prek Njega Očeta, vendar ne na izbrane dneve, kot to delajo drugi, temveč neprestano skozi vse življenje in na vse možne načine."

Sredi vsakodnevnih obveznosti, v trenutku, ko premagamo težnjo k sebičnosti, ko se veselimo prijateljstva z drugimi ljudmi, ob vseh teh priložnostih moramo kot kristjani ponovno odkriti Boga. Po Kristusu in v Svetem Duhu lahko kristjan stopi v intimnost z Bogom Očetom in hodi po svoji poti, ter išče kraljestvo, ki ni od tega sveta, ki pa se na tem svetu začenja in pripravlja.

S Kristusom moramo občevati v besedi in v kruhu, v evharistiji in v molitvi; in ravnati z Njim kot s prijateljem, resničnim in živim človekom, kar Kristus je, saj je vstal. V pismu Hebrejcem beremo, da Kristus ima, ker ostane na veke, edinstveno duhovništvo. Prav zato, ker vedno živi, da zanje posreduje, more dokončno odrešiti tiste, ki po njem prihajajo k Bogu.

Kristus, vstali Kristus, je spremljevalec, je Prijatelj. Prijatelj, ki se pusti le bežno videti, čigar resničnost pa napolnjuje vse naše življenje in čigar družbe si želimo na veke. In Duh in nevesta pravita: Pridi! In kdor posluša, naj reče: Pridi! In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja … Ta, ki pričuje za te reči, pravi: Da, pridem kmalu. Amen, pridi, Gospod Jezus!

Gospod vam bo dal spoznati še mnogo drugih značilnosti Marijinega zvestega sprejemanja Božje volje, ki se nam kažejo same od sebe in nas vabijo, da si jih vzamemo za zgled — njeno čistost, ponižnost, moč, velikodušnost, zvestobo … Sam pa bi rad govoril o tisti, ki zaobjema vse, saj predstavlja vrh duhovnega razvoja, namreč o življenju molitve.

Če naj bi izkoristili milost, ki nam jo danes prinaša naša Mati, in vedno podpirali navdihe Svetega Duha, pastirja naših duš, se moramo resno vključiti v odnos z Bogom. Ne moremo se skriti v anonimnost; notranje življenje, ki ni osebno srečanje z Bogom, sploh ne obstaja. Površnost ni krščanska. Če v svojem notranjem življenju dopustimo rutino, je to, kot bi podpisali mrliški list kontemplativne duše. Bog kliče vsakega posebej, in vsak posebej mu moramo odgovoriti: tukaj sem, kajti klical si me.

Vsi vemo, da je molitev pogovor z Bogom. Toda morda bo kdo vprašal: pogovor o čem? O čem, če ne o Božjih stvareh in tistih, ki napolnjujejo naše dneve. O Jezusovem rojstvu, njegovi poti na tem svetu, njegovem skritem življenju in oznanjevanju, čudežih, odrešilnem trpljenju ter križu in vstajenju. In v navzočnosti troedinega Boga s sveto Marijo kot Posrednico in svetim Jožefom, našim Očetom in Gospodom — ki ga nadvse ljubim in častim —, kot zagovornikom bomo govorili o svojem vsakdanjem delu, družini, prijateljstvih, o velikih načrtih in nepomembnih malenkostih.

Vsebina moje molitve je vsebina mojega življenja. Tako delam jaz. Ko pa razmišljam o svoji situaciji, se čisto naravno pojavi odločen in trden sklep, da se spremenim, poboljšam, postanem bolj dovzeten za Božjo ljubezen. Iskren in stvaren sklep. In vedno ga spremlja tudi nujna, a zaupna prošnja, naj nas Sveti Duh ne zapusti, kajti ti si vendar Bog mojega zavetja.

Smo običajni kristjani, delamo v zelo različnih poklicih, vsa naša dejavnost poteka po običajnih poteh, vse se razvija v predvidljivem ritmu. Dnevi se zdijo enaki, celo monotoni … Pa vendar, ta navidez tako navaden načrt ima Božjo vrednost in zanima Boga, saj se Kristus želi vključiti v naše delo in od znotraj poživljati tudi najbolj ponižne opravke.

Ta misel izraža nadnaravno, jasno in nezmotljivo resničnost. Ne gre za tolažbo za tiste, ki ne bomo uspeli zapisati svojega imena v zlato knjigo zgodovine. Kristusa zanima delo, ki ga moramo opraviti — tisoč in enkrat —, v pisarni, tovarni, delavnici, šoli, na polju, pri opravljanju fizičnega ali umskega dela. Zanima ga tudi skrita žrtev, ko svoje slabe volje ne stresamo na druge.

Premislite v molitvi te sklepe in izkoristite priložnost, da Jezusu poveste, da ga ljubite; tako boste postali kontemplativni sredi sveta, v pouličnem hrupu, povsod. To je prva lekcija v šoli pogovora z Jezusom Kristusom. Najboljša učiteljica v tej šoli je Marija, saj je vedno ohranila vero in nadnaravni pogled na vse, kar se je dogajalo okrog nje: vse, kar se je zgodilo, (je) shranila v svojem srcu.

Prosimo danes sveto Marijo, naj nam pomaga, da bomo kontemplativni in bomo razumeli nenehne klice, s katerimi Bog trka na vrata našega srca. Prosimo jo: naša Mati, ti si na svet prinesla Jezusa, ki nam razkriva ljubezen našega Boga Očeta; pomagaj, da ga bomo prepoznali sredi svojih vsakdanjih prizadevanj; odpri nam razum in voljo, da bomo znali prisluhniti Božjemu glasu, vzgibu milosti.