Seznam točk

Skupaj s Tremi kralji darujemo tudi miro, daritev, ki ne sme manjkati v krščanskem življenju. Mira nam prikliče v spomin Gospodovo trpljenje; na križu mu dajo piti mire, mešane z vinom, in z miro so odišavili njegovo telo, preden so ga položili v grob. A ne mislite, da premišljevanje o potrebi daritve in trpljenja pomeni dodajati žalosten prizvok današnjemu veselemu praznovanju.

Mrtvičenje ni pesimizem, ni grenkoba. Mrtvičenje ni vredno nič brez ljubezni; zato je treba iskati takšno mrtvičenje, ki nam pomaga z dostojanstvom obiti zemeljske dobrine, ne da bi s tem mrtvičili ljudi okrog nas. Kristjan ne more biti ne šiba ne nesrečnik; to je človek, ki zna ljubiti z deli, ki dokazuje svojo ljubezen na preizkusnem kamnu bolečine.

Vendar moram znova povedati, da običajno to mrtvičenje ne bo v velikih rečeh, ki tudi niso pogoste. Sestavljati ga morajo drobna premagovanja: nasmehniti se nekomu, ki nas nadleguje, odreči telesu odvečne sladkosti, navaditi se poslušati druge, dobro izrabiti čas, ki nam ga Bog poklanja … In še toliko drugih podrobnosti, navidez nepomembnih, ki se pojavijo v teku dneva — neprijetnosti, težave, žalosti —, ne da bi jih mi iskali.

Dela ljubezni so vedno velika, čeprav gre navidez za majhne stvari. Bog se je približal ljudem, ubogim stvarem, in nam rekel, da nas ljubi: Deliciae meae esse cum filiis hominum, moje veselje je biti pri človeških otrocih. Gospod nam da spoznati, da je vse pomembno: dejanja, ki so v človeških očeh izredna, in druga, za katera pravimo, da so nepomembna. Nič se ne izgubi. Bog ne zavrže nobenega človeka. Vsi, vsak v svojem poklicu — doma, v službi, pri opravljanju stanovskih dolžnosti, v državljanskih dolžnostih, pri uveljavljanju svojih pravic —, smo poklicani k sodelovanju v nebeškem kraljestvu.

To nas uči življenje svetega Jožefa, preprosto, normalno in redno, ki se sestoji iz mnogoletnega vedno enakega dela, iz človeško gledano enoličnih dni, ki si sledijo drug za drugim. Večkrat sem pomislil na to, kadar sem premišljeval o liku svetega Jožefa, zato je to eden izmed razlogov, da čutim do njega posebno pobožnost.

Ko je v zaključnem govoru prvega zasedanja Drugega vatikanskega koncila, 8. decembra preteklega leta, sveti oče Janez XXIII. napovedal, da se bo v mašnem kanonu omenjalo ime svetega Jožefa, me je visok cerkveni dostojanstvenik takoj poklical po telefonu in mi dejal: Rallegramenti! Čestitam! Ko sem slišal to novico, sem takoj pomislil na vas, v kakšno veselje vam bo. In tako je bilo: na koncilskem zborovanju, ki predstavlja vso Cerkev, zedinjeno v Svetem Duhu, je bila povzdignjena ogromna nadnaravna vrednost življenja svetega Jožefa, vrednost preprostega delovnega življenja pred Bogom, v popolnem izpolnjevanju Božje volje.

Vendar nas zalezuje močan sovražnik, ki nasprotuje naši želji, da bi dosledno živeli Kristusov nauk: napuh, ki narašča, kadar po polomih in porazih ne poskušamo odkriti Gospodove dobrotne in usmiljene roke. Takrat se duša napolni s sencami — žalostne temačnosti —, počuti se izgubljeno. Domišljija nam ustvarja ovire, ki niso resnične in, ki bi izginile, če bi si jih ogledali s kančkom ponižnosti. Z napuhom in domišljijo se nam duša včasih poda na mučen križev pot, a na tej poti ni Kristusa, saj se v Kristusovi navzočnosti uživa mir in veselje, pa čeprav je duša razbolena in jo obdaja tema.

Še en hinavski sovražnik naše svetosti je: misel, da je ta notranji boj usmerjen proti izrednim oviram, proti zmajem, ki bruhajo ogenj. To je še en izraz napuha. Hočemo se boriti, ampak hrupno, med trobentami in vihranjem zastav.

Moramo se prepričati, da največji sovražnik skale niso kramp ali sekira, niti udarec kateregakoli drugega orodja, pa naj bo še tako učinkovito: pač pa je to navadna voda, ki po kapljicah prodre med skalne razpoke in nazadnje uniči njeno zgradbo. Za kristjana je največja nevarnost podcenjevati spopade, ki po malem vdirajo v njegovo dušo in jo omehčajo, naredijo krhko, gluho za Božji glas.

Poslušajmo Gospoda, ki nam pravi: Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Kot bi nas opominjal: vsak trenutek se bojuj proti podrobnostim, ki na prvi pogled niso važne, a so velike v mojih očeh; točno izpolnjuj svoje dolžnosti; nasmehni se tistemu, ki potrebuje nasmeha, pa čeprav je tvoja duša razbolena; brez pomislekov posveti molitvi potrebni čas; pomagaj tistemu, ki pri tebi išče pomoči; bodi pravičen in oplemeniti pravičnost z usmiljenjem.

Te in podobne primere bomo doživljali v svojem vsakodnevnem notranjem življenju kot neslišne besede, ki nas priganjajo k vadbi tega nadnaravnega športa samopremagovanja. Naj nas Božja luč razsvetli, da bi doumeli Njegove opomine; naj nam pomaga v našem boju, naj bo z nami v zmagi; naj nas ne zapusti v času porazov, saj se bomo tako zmeraj mogli dvigniti in nadaljevati z bojem.

Ne moremo se ustaviti. Gospod od nas pričakuje vedno hitrejše vojskovanje, vedno globlje, vedno bolj obširno. Primorani smo, da se presegamo, kajti edini cilj tega tekmovanja je doseči nebeško slavo. Če pa ne dosežemo nebes, potem je bilo vse zaman.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.