Seznam točk

Začenjamo novo liturgično leto in mašni vstopni spev nas nagovarja z mislijo, tesno povezano z izhodiščem našega krščanskega življenja: s poklicem, ki smo ga prejeli. Vias tuas, Domine, demonstra mihi, et semitas tuas edoce me; Gospod, pokaži mi tvoja pota, nauči me hoditi po tvojih stezah. Prosimo Gospoda, naj nas vodi, naj nam pokaže svoje stopinje, da bi se lahko usmerili v polnost njegovih zapovedi, k ljubezni.

Predstavljam si, da se tako kot jaz tudi vi, ko premišljate o okoliščinah, ki so spremljale vašo odločitev za življenje po veri v polnosti, zahvaljujete Gospodu in da ste srčno prepričani — brez vsake lažne skromnosti —, da nimamo mi za to nobenih zaslug. Iz ust naših krščanskih staršev smo se v našem otroštvu čisto naravno naučili klicati Boga. Kasneje so nam na tisoče načinov učitelji, sošolci in znanci pomagali, da nismo izgubili izpred oči Jezusa Kristusa.

Nekega dne — nočem posploševati, odpri svoje srce Gospodu in povej mu svojo zgodbo —, ti je morda prijatelj, navaden kristjan, kot si sam, odkril globoko, novo obzorje, ki je istočasno staro kot evangelij. Predlagal ti je, da bi si resno prizadeval hoditi za Jezusom, da bi bil apostol apostolov. Morda si takrat izgubil mir in ga nisi ponovno našel, dokler nisi svobodno, zato ker se ti je tako zahotelo — kar je nadvse nadnaravni razlog —, rekel Bogu da. In objelo te je silno in nenehno veselje, ki izgine le takrat, ko se oddaljiš od Njega.

Nerad govorim o izbranih ali privilegiranih. Ampak Kristus je tisti, ki govori, ki izbira. To je govorica Svetega pisma: elegit nos in ipso ante mundi constitutionem — pravi sveti Pavel — ut essemus sancti. Še pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili sveti. Vem, da se zaradi tega ne boš prevzel, in tudi ni razlog, da bi se imel za kaj več. Ta izvolitev, bistvo klica, mora biti temelj tvoje ponižnosti. Mar postavljajo spomenike čopičem slikarskega mojstra? Služili so, da so nastale umetnine, a zasluge so mojstrove. Mi, kristjani, smo samo orodje Stvarnika sveta, Odrešenika vseh ljudi.

Pri sveti maši smo brali odlomek iz Evangelija po Janezu: prizor čudežnega ozdravljenja od rojstva slepega moža. Mislim, da sta nas vse ponovno ganila Božja moč in usmiljenje, ki ni ravnodušno do človeških nesreč. Vendar bi se želel sedaj ustaviti pri nekaterih drugih značilnostih: konkretno, da bi spoznali, da se tudi kristjan — če je v njem ljubezen do Boga —, ne čuti ravnodušnega do usode drugih ljudi, da zna biti spoštljiv do vseh; in kadar ta ljubezen upade, obstaja nevarnost, da fanatično in neizprosno vdre v zavest drugih.

Ko je šel mimo, pravi evangelij, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Jezus, ki prihaja mimo. Večkrat sem bil očaran nad tako preprostim opisovanjem Božje milosrčnosti. Jezus pride mimo in se takoj zave človeške bolečine. Pomislite, kako drugačne so bile takrat misli učencev. Vprašajo ga: Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?

Ne smemo se čuditi, če se mnogo ljudi, tudi teh, ki se imajo za kristjane, podobno obnaša: najprej mislijo slabo. Sumijo brez vsakega dokaza; pa ne samo v mislih, tudi javno si upajo izraziti prezgodnjo sodbo.

Obnašanje učencev bi lahko dobrohotno označili kot nepristransko. V tedanji družbi — podobno kot v današnji, v tem se ni zgodilo dosti sprememb —, so bili farizeji, ki so iz takšnega ravnanja napravili pravilo. Spomnite se, na kakšen način jih Jezus obtoži: Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: Demona ima. Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.

Jezus je trpel zbadljivo in ostro kritiko: sistematične napade na njegovo dobro ime in obrekovanje nespornega vedenja. Zato ni čudno, da nekateri enako pristopajo do tistih, ki si — v zavedanju svojih razumljivih in naravnih omejenosti ter osebnih napak, malo pomembnih in, bi rekel, neizogibnih zaradi človeške šibkosti —, želijo slediti Učitelju. Potrditev teh dejstev nas ne sme pripeljati do upravičevanja takšnih grehov in prestopkov — s sumljivim razumevanjem jim rečemo govorice —, proti dobremu imenu kogar koli. Jezus napove, da če so hišnega gospodarja imenovali Belcebub, ni pričakovati, da bi se bolje obnašali do njegovih domačih; istočasno pa pojasni, da bo vsak, kdor reče bratu norec, kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

Od kod izhaja to nepravično presojanje drugih? Videti je, kot da bi nekateri stalno nosili plašnice, ki jim omejujejo pogled. Načelno ne sprejemajo možnosti, da sta mogoča poštenost, ali vsaj stalno prizadevanje za dobro. Vse sprejemajo, kot pravi star filozofski izrek, tako kot je oblikovana posoda: v svoji predhodni deformaciji. Zanje še največja poštenost — kljub vsemu —, odseva zveriženo držo, ki hinavsko daje videz dobrote. "Kadar jasno odkrijejo dobro," piše sv. Gregor, "poizvedujejo, kje bi bilo skrito zlo."

On je kralj in hrepeni kraljevati v naših srcih, srcih Božjih otrok. A ne imejmo v mislih zemeljskih kraljestev. Kristus ne prevladuje niti ne išče nadvlade, ker ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel.

Njegovo kraljestvo so mir, veselje, pravica. Kristus, naš kralj, ne pričakuje od nas puhlega premišljevanja, temveč dejanj, saj ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

On je zdravnik in nas ozdravi našega egoizma, če mu le dovolimo, da njegova milost pride do dna naše duše. Jezus nas je opozoril, da je najhujša bolezen hinavščina, ošabnost, ki prikriva naše grehe. Pri zdravniku moramo biti popolnoma odkriti, mu razložiti vse po resnici in reči: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš — in Ti vedno hočeš —, me moreš očistiti. Ti poznaš moje napake; čutim določene simptome, imam tudi te slabosti. Preprosto mu pokažemo rane; in gnoj, če ga imamo. Gospod, Ti, ki si ozdravil toliko duš, daj, da Te, ko Te imam v svojem srcu ali Te gledam v tabernaklju, spoznam kot Božjega zdravnika.

On je učitelj znanosti samo Njemu znane: brezmejne ljubezni do Boga in do ljudi. V Kristusovi šoli se naučimo, da ne razpolagamo s svojim življenjem: On je dal svoje življenje za vse ljudi in če mu sledimo, bomo spoznali, da si tudi mi ne moremo svojega prilastiti iz egoizma, da moramo deliti bolečine z drugimi. Naše življenje je od Boga in uporabiti ga moramo v službi Njemu, v dobrobit duš. S tem bomo dokazali, z besedami in z dejanji, globino krščanskih zahtev.

Jezus pričakuje, da bomo gojili to željo po njegovi znanosti, da nam ponovi: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Pa mu odgovorimo: nauči nas pozabiti na same sebe, da bomo lahko mislili Nate in na vse ostale. Na tak način nas bo Gospod spremljal v svoji milosti, tako kot takrat, ko smo začenjali pisati — se spominjate tistih krogcev iz otroštva, ki smo jih pisali z učiteljevo pomočjo? —, in tako bomo začeli okušati srečo, izpovedovati svojo vero, spet milost Božjo, tudi to v nedvomnem izrisu krščanskega vedenja, kjer lahko vsi razberejo Božja dela.

On je prijatelj, pravi prijatelj: vos autem dixi amicos, pravi. Nas imenuje prijatelje, in On je naredil prvi korak; prvi nas je ljubil. Vendar nam svoje ljubezni ne vsiljuje, jo ponuja. Prikaže nam jo z najjasnejšim znakom prijateljstva: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Bil je Lazarjev prijatelj in je jokal, ko ga je videl mrtvega. Če nas najde hladne, brez volje, morda otrple v našem ugašajočem notranjem življenju, bo njegov jok življenje za nas: Prijatelj, rečem ti: vstani in hodi! Izvleci se iz tega ozkega življenja, ki ni življenje.

Sveti Janez v svojem evangeliju ohrani čudovit Marijin stavek iz prizora, o katerem smo že govorili, s poroke v Kani. Evangelist pripoveduje, da se je Marija obrnila na služabnike in jim rekla: Kar koli vam reče, storite. Za to gre: pripraviti duše do tega, da stopijo pred Jezusa in ga vprašajo: Domine, quid vis me facere? Gospod, kaj želiš, da storim?

Krščanski apostolat — in zdaj mislim konkretno na apostolat običajnega kristjana, moškega ali ženske, ki živi kot eden med sebi enakimi —, je velika kateheza, v kateri prek osebnega odnosa ter zvestega in pristnega prijateljstva v ljudeh zbudimo lakoto po Bogu in jim pomagamo odkrivati nova obzorja; rekel sem naravno, preprosto, z zgledom dobro živete vere, z besedo, ki je prijazna, a tudi polna moči Božje resnice.

Bodite pogumni! Lahko se zanesete na pomoč Marije, ki je Regina apostolorum. In naša Gospa, ki nikoli ne preneha biti Mati, zna svoje otroke postaviti pred njihove izrecne odgovornosti. Marija vsem tistim, ki se ji bližajo in premišljujejo njeno življenje, vedno naredi izjemno uslugo s tem, da jih popelje h križu in jim pred oči postavi zgled Božjega Sina. In ob tem srečanju, ko se odloča krščansko življenje, Marija posreduje za to, da bi naše ravnanje doseglo vrh v spravi mlajšega brata — tebe in mene —, s prvorojenim sinom Očeta.

Mnogo spreobrnitev in odločitev za predanost Božji službi izhaja iz predhodnega srečanja z Marijo. Naša Gospa je podpirala želje po iskanju, z materinskim čutom pospeševala nemir v duši, dosegla, da si želimo sprememb in novega življenja. Tako se je stavek 'Kar koli vam reče, storite.' spremenil v resničnost ljubeče izročitve, v krščansko poklicanost, ki odtlej razsvetljuje vse naše osebno življenje.

Ta trenutek pogovora pred Gospodom, v katerem smo razmišljali o vdanosti in ljubezni do njegove in naše Matere, lahko poživi našo vero. Začenja se mesec maj. Gospod želi od nas, da ne zapravimo te priložnosti za rast v njegovi ljubezni prek odnosa z Marijo: da bi vsak dan znali vzdrževati z Njo otroški stik — v majhnih stvareh in drobnih pozornostih —, ki postaja velika resničnost osebne svetosti in apostolata, torej nenehnega prizadevanja, da bi prispevali k odrešenju, ki ga je Kristus prinesel na svet.

Sancta Maria, spes nostra, ancilla Domini, sedes sapientiae, ora pro nobis! Sveta Marija, naše upanje, dekla Gospodova, sedež modrosti, prosi za nas!