Seznam točk

Dobro je, da Bogu služiš kot otrok, brez plačila, velikodušno … — A naj te ne skrbi, če kdaj pomisliš na plačilo.

Ne boj se smrti. — Že zdaj jo velikodušno sprejmi …, ko bo Bog hotel …, kakor bo Bog hotel …, kjer bo Bog hotel. — Nikar ne dvomi: prišla bo ob času, kraju in na način, ki je najbolj primeren … saj jo bo poslal Oče-Bog. — Dobrodošla bodi naša sestra smrt!

Ali se v tvoji duši ne iskri želja, da bi bil v zadovoljstvo tvojega Očeta-Boga, ko te bo moral soditi?

Otroci nimajo ničesar svojega, vse je last njihovih staršev … in tvoj Oče zelo dobro ve, kako ravnati s premoženjem.

Naj te tvoje napake in nepopolnosti, celo tvoji hudi padci ne oddaljijo od Boga. — Nemočen otrok se, če je pameten, še bolj privije k očetu.

Naj te ne skrbi, če se jeziš, ko opravljaš tiste majhne stvari, za katere te On prosi. — Boš že prišel do tega, da se boš smehljal …

Ali ne vidiš, s kolikšno nejevoljo preprosti otrok spusti iz svojih rok sladkarijo in jo da očetu, ki ga preizkuša? — A mu jo vseeno da: zmagala je ljubezen.

Poln si bede. — Vsak dan ti je to bolj jasno.

— A naj te tega ne bo strah. — On dobro ve, da ne moreš dati več sadov.

Zaradi tvojih nehotenih padcev — padcev otroka — je tvoj Oče-Bog še bolj pazljiv in tudi Mati Marija te ne izpusti iz svojih ljubečih rok. Izkoristi to. Ko te Gospod vsak dan pobere s tal, se ga okleni z vso svojo močjo in položi svojo ubogo glavo na njegove odprte prsi, da boš ponorel od bitja njegovega ljubeznivega srca.

Ko otroška duša Gospodu izrazi svojo željo po odpuščanju, mora biti prepričana, da se bo njena želja kmalu izpolnila: Jezus bo iz duše odstranil nečisti rep, ki ga vleče za seboj zaradi preteklih napak; odstranil bo mrtvo težo, ostanek vseh nečistosti, ki pritiskajo dušo k tlom; osvobodil bo otrokovo srce vseh zemeljskih bremen, da se bo lahko povzpelo k božjemu veličastvu in se stopilo v živem ognju ljubezni, ki je On.

Kako dobro je biti otrok! — Ko odrasel človek prosi za kaj, mora prošnji priložiti seznam svojih zaslug.

Ko pa je ta, ki prosi, otrok — otroci vendar nimajo zaslug —, je dovolj, če reče: sem sin tega in tega.

O, Gospod! — mu reci z vso dušo! — jaz sem … božji otrok!

Si kdaj videl, kako se zahvaljujejo otroci?

— Posnemaj jih in tako kot oni v dobrem in slabem reci Jezusu: “Kako si dober! Kako dober …”

Ta resnično občuteni vzklik je pot otroštva, ki te bo pripeljala k miru, s pravo mero smeha in joka, a brez mere v ljubezni.