Seznam točk

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Ego sum via, veritas et vita, Jaz sem pot, resnica in življenje. S temi nezmotljivimi besedami nam je Gospod pokazal, kaj je prava steza, ki vodi k večni sreči. Ego sum via: On je edina steza, ki povezuje nebesa z zemljo. To pravi vsem ljudem, še posebno pa opominja tiste, ki smo mu — kakor ti in jaz — dejali, da smo odločeni naš krščanski poklic vzeti resno: da bo Bog vedno prisoten v naših mislih, na naših ustnicah in v vseh naših dejanjih, tudi v tistih najbolj vsakdanjih in običajnih.

Jezus je pot. On je na tem svetu zapustil čiste sledi svojih korakov, neizbrisna znamenja, katerih ne zob časa ne sovražnikova zavratnost ne moreta izbrisati. Iesus Christus heri, et hodie; ipse et in saecula. Kako rad se spomnim na to! Isti Jezus Kristus, ki je bil včeraj tam za apostole in ljudi, ki so ga iskali, danes živi za nas in bo živel na veke. Ljudje smo tisti, ki včasih ne zmoremo odkriti njegovega obličja, večno sodobnega obličja, ker gledamo z utrujenim ali nejasnim pogledom. Sedaj, ko začenjamo ta trenutek molitve pred tabernakljem, ga prôsi kakor tisti slepi človek iz evangelija: Domine, ut videam! — Gospod, da bi spregledal! Naj se moj razum napolni z lučjo in naj Kristusova beseda pronica v moj razum; naj se v moji duši ukorenini njegovo življenje in me preoblikuje v pričakovanju večne slave.

Molite z menoj h Gospodu: Doce me facere voluntatem tuam, quia Deus meus es tu, úči me izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! Naj na naših ustnicah vzklije iskrena gorečnost, da bi z učinkovito željo odgovorili na povabila našega Stvarnika tako, da poskušamo slediti njegovim načrtom z nezlomljivo vero, v prepričanju, da se On ne more zmotiti.

Ko bomo na tak način ljubili božjo voljo, bomo razumeli, da vrednost vere ni zgolj v jasnosti, s katero jo izražamo, temveč v odločenosti, da jo bomo zagovarjali z deli ter skladno s tem tudi delovali.

Toda vrnimo se k prizoru, ki se odvija na poti iz Jerihe. Kristus sedaj govori tebi. Pravi ti: Kaj želiš od mene? Da bi spregledal, Gospod, da bi spregledal! In Jezus pravi: Pojdi, tvoja vera te je rešila! Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Iti po poti za Njim. Ti si spoznal, kaj ti predlaga Gospod, in odločil si se, da ga boš spremljal na poti. Poskušaš hoditi po njegovih stopinjah, se odevati s Kristusovim oblačilom, biti Kristus sam: kajti tvoja vera, vera v tisto luč, ki ti jo daje Gospod, mora biti dejavna in požrtvovalna. Ne delaj si utvar, ne misli, da boš odkril nove načine. Vera, ki jo On zahteva od nas, je takšna: hoditi moramo z njegovim tempom, z deli, polnimi velikodušnosti, ter izkoreniniti in odvreči vse, kar nas ovira.

Tokrat nam sveti Matej pripoveduje o nekem ganljivem prizoru. In glej, od zadaj je pristopila žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Kolikšna je bila njena ponižnost! Sama pri sebi je namreč rekla: Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena. Nikoli ne manjka bolnikov, ki prosijo, kakor Bartimaj, z veliko vero, ki jo brez zadržkov kriče izpovedujejo. Toda poglejte kako na Kristusovi poti ni dveh enakih duš. Velika je tudi vera te ženske in vendar ona ne kriči: približa se, ne da bi jo kdorkoli opazil. Zadostuje ji, da se malce dotakne Jezusove obleke, kajti prepričana je, da bo ozdravljena. Komaj je to storila, se je naš Gospod obrnil in jo pogledal. Vedel je, kaj se je dogajalo v notranjosti tistega srca; opazil je njeno gotovost: Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.

“Narahlo se je dotaknila roba plašča, pristopila je z vero, verovala je in vedela je, da je ozdravljena … Če hočemo biti rešeni, se tudi mi z vero dotaknimo Kristusovega oblačila.” Si se prepričal, kakšna mora biti naša vera? Ponižna. Kdo si ti, kdo sem jaz, da bi bila vredna tega Kristusovega klica? Kdo smo mi, da bi lahko bili tako blizu Njega? Kakor tisti ubožni ženski v množici nam je ponudil priložnost; pa ne samo, da bi se malce dotaknili njegovega oblačila, se za trenutek prijeli za rob njegovega plašča. Imamo Njega. Daje se nam popolnoma, s svojim Telesom, s svojo Krvjo, s svojo Dušo in svojo Božanskostjo. Vsak dan ga jemo, z Njim govorimo zaupno, kakor se govori z očetom, kakor se govori z Ljubeznijo. In to je resnica. Niso izmišljotine.

Kako bomo lahko premagali te ovire? Kako se bomo mogli utrditi v odločnosti, ki se nam začenja dozdevati zelo težka? Tako da se bomo navdihovali pri vzoru, ki nam ga kaže presveta Devica Marija, naša Mati: nadvse široka pot, ki neobhodno pelje preko Jezusa.

Da bi se približali Bogu, se moramo podati na pravo pot, ki je Kristusova presveta človeškost. Zaradi tega vedno priporočam branje knjig, ki opisujejo Gospodovo trpljenje. Ti spisi, navdani z iskreno pobožnostjo, nam pred oči postavljajo Božjega Sina, človeka kakor mi in resničnega Boga, ki ljubi in v svojem mesu trpi za zveličanje sveta.

Pomislite na eno izmed najbolj zakoreninjenih molitev med kristjani, na sveti rožni venec. Cerkev nas spodbuja h kontemplaciji skrivnosti, da bi se v naš um in v našo domišljijo skupaj z veseljem, trpljenjem in slavo svete Marije vtisnil neverjetni Gospodov zgled, v njegovih tridesetih letih skritosti, v njegovih treh letih oznanjevanja, v njegovem sramotnem trpljenju in v njegovem slavnem vstajenju.

Slediti Kristusu: v tem je skrivnost. Spremljati ga tako od blizu, da bomo živeli z Njim, kakor prvih dvanajst učencev; tako od blizu, da se bomo poistovetili z Njim. Brez odlašanja bomo pritrdili, če le nismo postavljali ovir milosti, da smo si oblekli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Gospod se kakor v ogledalu odseva v našem ravnanju. Če je ogledalo takšno, kot mora biti, bo odsevalo preljubeznivo podobo našega Odrešenika, ne da bi jo popačilo, ne da bi iz nje naredilo karikaturo. In drugi ljudje bodo imeli možnost, da ga občudujejo, da mu sledijo.

Všeč mi je govoriti o poti, ker smo popotniki, ker smo namenjeni v nebeško domovanje, v našo domovino. Toda pomislite: čeprav lahko na poti tu in tam srečamo posebno težavne predele, čeprav je treba kdaj prebresti kakšno reko ali se prebiti skozi majhen, skoraj neprehoden gozd, bo večinoma ta pot nekaj običajnega, brez presenečenj. Nevarnost je v rutini: v pomisleku, da v tem, v stvarnosti vsakega trenutka, ni Boga, ker je tako enostavno, tako običajno!

Dva učenca sta bila na poti v Emavs. Hodila sta z normalnim korakom kakor mnogi drugi, ki so potovali skozi tisto pokrajino. Povsem naravno se ob njiju pojavi Jezus, hodi z njima in začne pogovor, ki jima lajša utrujenost. Predstavljam si ta prizor, ko se dan že nagiba k večeru. Pihlja lahen vetrič. Naokrog pa polja zrelega žita in stare oljke s posrebrenimi vejami od nežne svetlobe.

Jezus na poti. Gospod, kako si velik v vsakem trenutku! Vendar me še bolj ganeš, ko se spustiš k nam, da bi nam sledil, da bi nas poiskal v našem vsakodnevnem vrvežu. Gospod, daj nam preprostost duha, čist pogled, jasne misli, da te bomo mogli prepoznati, kadar boš prišel brez zunanjih znamenj tvoje slave.

Ko pridejo do vasi, se pot konča in onadva, ki sta bila, ne da bi se zavedala, v globini srca ranjena zaradi besede in ljubezni Boga, ki je postal človek, obžalujeta, da odhaja. Kajti Jezus se od njiju poslovi, kakor da gre dalje. Nikoli se ne vsiljuje ta naš Gospod. Hoče, da ga kličemo svobodno, potem ko smo zaznali čistost ljubezni, ki nam jo je vsadil v dušo. Na silo ga moramo zadržati in ga prositi: Ostani z nami, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil, noči se.

Takšni smo: vedno premalo drzni, morda zaradi neiskrenosti, morda pa zaradi sramežljivosti. Globoko v sebi si mislimo: Ostani z nami, kajti v duši nas obdaja tema in samo Ti si luč, samo Ti zmoreš potešiti to tesnobo, ki nas razjeda. Kajti “ni nam neznano, katera izmed lepih in poštenih stvari je na prvem mestu: to, da imamo vedno v posesti Boga.”

In Jezus ostane. Odprejo se nam oči tako kot Kleopu in njegovemu tovarišu, ko Kristus razlomi kruh; in čeprav bi On znova izginil izpred naših oči, se bomo mogli tudi mi znova odpraviti na pot — noči se — da bi drugim spregovorili o Njem, kajti eno srce ne zmore zadržati tolikšnega veselja.

Pot v Emavs. Naš Bog je to ime navdal z milino. Emavs pa je ves svet, kajti Gospod je odprl božje poti na zemlji.