Seznam točk

Božja ljubezen je ljubosumna; ni zadovoljna, če človek ob srečanju z njo postavlja pogoje: nestrpno čaka, da se damo v celoti, da v srcu ne ohranjamo temačnih skrivališč, do katerih ne moreta priti zadovoljstvo in veselje milosti in nadnaravnih darov. Morda boste pomislili: odgovoriti “da” na to izključno ljubezen — ali to morda ne pomeni izgube svobode?

S pomočjo Gospoda, ki v tem trenutku molitve zavzema prvo mesto, in z njegovo lučjo upam, da nam bo — vam in meni — to postalo še bolj jasno. Vsak od nas je že kdaj izkusil, da služenje Kristusu, našemu Gospodu, prinaša bolečino in težavno delo. Če bi zanikali to resničnost, bi to pomenilo, da se nismo srečali z Bogom. Ko pride ta bolečina, zaljubljena duša ve, da je le minljiv vtis in kmalu odkrije, da je teža lahka in breme prijetno, saj ga na svojih ramah nosi On, tako kakor je objel les križa, ko je šlo za našo večno srečo. Toda obstajajo ljudje, ki tega ne razumejo, ki se uprejo Stvarniku — to je nemočen, beden, žalosten upor — in slepo ponavljajo nekoristno pritožbo proti Gospodu in njegovemu Maziljencu, ki jo povzema psalm: pretrgajmo njune spone, njune vezi vrzimo s sebe. Upirajo se proti temu, da bi z junaškim molkom, z naravnostjo, brez blišča in brez pritoževanja izpolnjevali naporno delo vsakega dne. Ne razumejo, da božja volja tudi takrat, ko se pojavi v odtenkih bolečine in z zahtevnostjo, ki rani, natančno sovpada s svobodo, ki prebiva le v Bogu in v njegovih načrtih.

To so duše, ki s svojo svobodo postavljajo zapreke. Moja svoboda, moja svoboda! Imajo jo, a ji ne sledijo; gledajo vanjo, kot lončenega malika jo postavijo v svoj ozkosrčni razum. To naj bi bila svoboda? Kaj pridobijo iz tega bogastva brez neke resne zavezanosti, ki bi usmerjala vse njihovo bivanje? Takšno obnašanje nasprotuje človeku lastnemu položaju in plemenitosti. Manjka smer, jasna pot, ki oblikuje korake na zemlji: te duše, s katerimi ste se že srečali tako vi kakor jaz, se bodo kasneje pustile premagati otročji nečimrnosti, sebični nadutosti, čutnosti.

Njihova svoboda se izkaže za nerodovitno ali pa daje preziranja vredne sadove, tudi s človeškega vidika. Kdor — s polno svobodo! — ne izbere pravilnih meril za svoje ravnanje, bo prej ali slej dopustil, da drugi upravljajo z njim, živel bo v lenobnosti kakor zajedavec, odvisen od tega, kar določajo drugi. Pustil bo, da ga premetava vsak veter, in vedno bodo drugi odločali namesto njega. Oblaki brez vode so, ki jih mimo odpihnejo vetrovi; drevesa, še na pozno jesen brez sadežev, dvakrat usahla, izkoreninjena, čeprav se skrivajo za nenehnim govoričenjem, za blažili, s čimer poskušajo prikriti pomanjkanje značaja, poguma in dostojanstva.

Toda nihče me ne sili, nenehno ponavljajo. Nihče? Vsi izvajajo prisilo nad to navidezno svobodo, ki si ne upa odgovorno sprejeti posledic svobodnega, osebnega ravnanja. Kjer ni ljubezni do Boga, nastane praznina v osebni in odgovorni uporabi lastne svobode: tam je — razen na videz — vse prisila. Neodločnež, omahljivec je kakor mehka snov, na milost in nemilost prepuščena okoliščinam; vsakdo jo oblikuje, kakor se mu zahoče, predvsem pa ga obvladujejo strasti in najslabša nagnjenja narave, ranjene zaradi greha.

Spomnite se na priliko o talentih. Tisti služabnik, ki je prejel samo enega, bi kakor njegovi soslužabniki lahko poskrbel za njegovo dobro naložbo in uporabil sposobnosti, ki jih je imel. In kaj se je odločil? Strah ga je bilo, da bi ga izgubil. Dobro. Toda potem? Zakopal ga je! In to ne obrodi sadú.

Ne pozabimo tega primera bolestnega strahú pred pošteno uporabo sposobnosti za delo, razuma, volje, celega človeka. Videti je, da ta nesrečnik trdi: Zakopal ga bom, moja svoboda pa bo ostala na varnem! Ne. Njegova svoboda se je naravnala k nečemu zelo konkretnemu: k najrevnejši in najbolj pusti hladnosti. Izbral je, ker mu ni preostalo nič drugega, kakor da se odloči: toda izbral je slabó.

Nič ni napačnejšega kakor postavljati svobodo v nasprotje z izročitvijo, saj izročitev nastopi kot posledica svobode. Poglejte, kadar se mati iz ljubezni žrtvuje za svoje otroke, se je odločila: in glede na mero njene ljubezni se bo tako izražala njena svoboda. Če je ta ljubezen velika, postane svoboda rodovitna, in dobrobit otrok izhaja iz te blagoslovljene svobode, ki zahteva izročitev, iz te blagoslovljene izročitve, ki je prav svoboda.

Toda ko dosežemo, kar ljubimo z vso dušo, ne bomo več iskali. Ali je svoboda izginila? me boste vprašali. Zagotavljam vam, da je svoboda takrat bolj učinkovita kot kdajkoli prej; ljubezen se namreč ne zadovolji z rutinskim izpolnjevanjem in ne gre skupaj z naveličanostjo ali apatijo. Ljubiti pomeni vsak dan ponovno začeti služiti z deli ljubezni.

Ponavljam in v vsakogar bi rad z ognjem vtisnil tole: svoboda in izročitev si ne nasprotujeta, temveč se vzajemno podpirata. Svoboda se lahko izroči samo iz ljubezni; drugega načina ne vidim. To ni bolj ali manj posrečena besedna igra. V prostovoljni izročitvi, v vsakem trenutku tega predanega posvečanja svoboda prenavlja ljubezen in prenovitev pomeni biti nenehno mlad, velikodušen, zmožen velikih idealov in velikih žrtev. Spomnim se, da sem se razveselil, ko sem izvedel, da v portugalščini mladim rečejo os novos. In to tudi so. To anekdoto vam pripovedujem, ker sem dopolnil že precej let, toda ko pred oltarjem molim k Bogu mojega veselja in moje radosti, se počutim zelo mlad in vem, da se nikoli ne bom imel za starega; če namreč ostanem zvest mojemu Bogu, me bo ljubezen nenehno poživljala; kakor orlu se bo obnavljala moja mladost.

Iz ljubezni do svobode se zvežemo. Edino napuh tem vezem pripisuje težo verige. Resnična ponižnost, katere nas uči Tisti, ki je krotak in v srcu ponižen, nam kaže, da je njegov jarem prijeten in breme lahko: jarem je svoboda, jarem je ljubezen, jarem je edinost, jarem je življenje, ki nam ga je On pridobil na križu.

“Bog je na začetku ustvaril človeka in ga pustil oblasti lastne odločitve (Sir 15,14). To se ne bi zgodilo, če ne bi imel svobodne izbire.” Pred Bogom smo odgovorni za vsa naša svoboda dejanja. Tu ni prostora za anonimnost; človek se nahaja pred svojim Gospodom in v svoji volji se mora odločiti, ali bo živel kot prijatelj ali kot sovražnik. Tako se začne pot notranjega boja, ki je podvig za vse življenje, kajti dokler traja naše zemeljsko potovanje, nihče ne doseže polnosti svoje svobode.

Naša krščanska vera nas vodi, da vsem zagotavljamo okolje svobode, začenši z izogibanjem vsakršni zavajajoči prisili ob predstavljanju vere. “Če nas privlečejo h Kristusu, verujemo, ne da bi to hoteli; uporablja se nasilje, ne pa svoboda. Človek lahko proti svoji volji vstopi v Cerkev; proti svoji volji se lahko približa oltarju; ne da bi to hotel, lahko prejme zakrament. Toda veruje lahko samo tisti, ki to hoče.” In očitno je, da je po dopolnjeni starosti razumnosti potrebna osebna svoboda, da bi vstopili v Cerkev in odgovorili na nenehne klice, ki nam jih namenja Gospod.

Tokrat je sveti Marko tisti, ki nam pripoveduje o ozdravljenju nekega drugega slepega človeka. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedel ob poti. Ko je zaslišal hrup tiste množice ljudi, je slepi vprašal: Kaj se dogaja? Odgovorili so mu: Jezus iz Nazareta. In tedaj se je njegova duša tako vnela v Kristusovi veri, da je zavpil: Jezus, Davidov sin, usmili se me!

In ti, ali si ne želiš zakričati enako? Ti, ki si prav tako obtičal ob robu poti, te poti življenja, ki je tako kratka; ti, ki si brez luči; ti, ki potrebuješ več milosti, da bi se odločil iskati svetost? Ali ne čutiš nuje, da bi zaklical: Jezus, Davidov sin, usmili se me! Kako čudovit molitveni vzklik za pogosto ponavljanje!

Svetujem vam, da počasi premišljujete o trenutkih pred čudežem, da bi si v vaš um dobro vtisnili neko zelo jasno misel: kako drugačna od Jezusovega usmiljenega srca so naša uboga srca! Vedno vam bo pomagala, predvsem ob času preizkušnje in skušnjave, pa tudi takrat, ko bo čas za velikodušen odgovor v majhnih opravilih ter ob priložnostih, ki bodo zahtevale junaštvo.

Mnogi so mu pretili, naj umolkne. Tako kot tebi, ko si zaslutil, da Jezus stopa poleg tebe. Srce ti je začelo biti hitreje in tudi ti si začel klicati, ker te je pretresel globok nemir. Prijatelji, navade, lagodnost, okolje, vsi so ti svetovali: Utihni, ne kriči! Zakaj moraš klicati Jezusa? Ne moti ga!

Toda ubogi Bartimáj jih ni poslušal in je še glasneje vpil: Davidov sin, usmili se me! Gospod, ki ga je slišal že na začetku, ga je pustil vztrajati v njegovi molitvi. Enako kot tebe. Jezus zasliši že prvi klic naše duše, vendar čaka. Hoče, da smo prepričani o tem, da ga potrebujemo; hoče, da ga prosimo, da smo trmasti, kakor slepi mož ob poti na izhodu iz Jerihe. “Posnemajmo ga. Čeprav nam Bog takoj ne nakloni tega, za kar ga prosimo, čeprav nas mnogi poskušajo oddaljiti od molitve, ga ne nehajmo prositi.