Seznam točk

Odprimo evangelij svetega Mateja pri petindvajsetem poglavju: Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Evangelist pripoveduje, da so preudarne izkoristile čas. Premišljeno so si priskrbele potrebno olje in bile so pripravljene, ko so jim naznanili: Hej, čas je! Glejte, ženin! Pojdite mu naproti! Oživijo plamen na svojih svetilkah in vesele odhitijo, da bi ga sprejele.

Prišel bo tisti dan, ki bo zadnji in ki se ga ne bojimo: s trdnim zaupanjem v božjo milost smo od tega trenutka naprej pripravljeni velikodušno, stanovitno, z ljubeznijo v podrobnostih, s prižganimi svetilkami priti na to srečanje z Gospodom. Ker nas čaka veliko nebeško praznovanje. “Mi smo, predragi bratje, tisti, ki prisostvujemo na svatbeni gostiji Besede. Mi, ki že imamo vero v Cerkev, ki se hranimo s Svetim pismom, ki se veselimo, ker je Cerkev zedinjena z Bogom. Pomislite sedaj, prosim vas, ali ste prišli na to slavje v svatovski obleki: pozorno preiščite svoje misli.” Zagotavljam vam — tudi sebi zagotavljam — da bo to svatovsko oblačilo stkano iz božje ljubezni, ki jo bomo znali nabrati celo v najmanjših opravilih. Za zaljubljene je namreč značilno, da se potrudijo z majhnimi pozornostmi, celo v dejanjih, ki so na videz nepomembna.

Toda sledimo rdeči niti iz prilike. In nespametnice, kaj delajo? Od tistega trenutka naprej že posvečajo vsa svoja prizadevanja temu, da bi se pripravile na Ženinov prihod: kupit gredo olje. Toda odločile so se prepozno in medtem, ko so šle kupovat, je prišel ženin in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge devicein govorile: Gospod, Gospod, odpri nam! Saj ne, da niso storile ničesar: vsaj nekaj so poskušale … Toda zaslišale so glas, ki jim je trdo odgovoril: Ne poznam vas! Niso se znale ali pa se niso hotele pripraviti s potrebno skrbnostjo in pozabile so na razumen ukrep, da bi si pravočasno pridobile olje. Manjkalo jim je velikodušnosti, da bi dovršeno izpolnile tisto malo, kar jim je bilo zaupano. Dejansko so imele na razpolago veliko časa, ki pa so ga slabo izkoristile.

Pogumno pomislimo na svoje življenje. Zakaj včasih ne najdemo tistih minut, da bi z ljubeznijo dokončali svoje delo, ki je sredstvo našega posvečevanja? Zakaj ne posvečamo pozornosti družinskim obveznostim? Zakaj se nam začne muditi v trenutku molitve, ali ko prisostvujemo sveti mašni daritvi? Zakaj nam manjka vedrine in mirnosti, da bi izpolnili dolžnosti svojega stanú, hkrati pa se, ne da bi se nam kam mudilo, zabavamo s tem, da sledimo svojim osebnim kapricam? Lahko bi mi odgovorili: to so malenkosti. Da, res je: toda te malenkosti so olje, naše olje, ki ohranja plamen živ in luč prižgano.

Trudímo se, da bi naša ponižnost postala večja. Kajti samo ponižna vera nam omogoča, da lahko gledamo z nadnaravnim pogledom. Ni druge možnosti. Možna sta samo dva načina življenja na zemlji: ali živimo nadnaravno življenje ali pa življenje živali. Ti in jaz lahko živiva samo božje, nadnaravno življenje. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Kaj koristi človeku vse, kar obstaja na svetu, vse težnje razuma in volje? Kaj koristi vse to, če pa se vse konča, če vse propade, če so vsa bogastva tega zemeljskega sveta zgolj gledališke kulise; in če temu sledi večnost, ki je za vedno, za vedno, za vedno?

Ta prislov, vedno, je povzdignil Terezijo Avilsko. Ko je še kot deklica stopala skozi mestna vrata Adaja in prečkala mestno obzidje v spremstvu svojega brata Rodriga, da bi šla skupaj na mavrsko ozemlje z namenom, da bi ju tam obglavili za Kristusa, je šepetala svojemu že naveličanemu bratu: Za vedno, za vedno, za vedno.

Ljudje lažejo, ko v časnih zadevah pravijo “za vedno”. Edini resnični, popolnoma resnični “za vedno” je samo pred obličjem Boga; in tako moraš živeti ti, z vero, ki ti bo pomagala čutiti okus medu, nebeških sladkosti, ko pomisliš na večnost, ki je res za vedno.

Obstaja tisoč načinov molitve, vam znova pravim. Zato da bi lahko govorili s svojim Očetom, božji otroci ne potrebujejo toge in umetne metode. Ljubezen je iznajdljiva, spretna; če ljubimo, bomo znali odkriti osebne intimne poti, ki nas bodo vodile k nenehnemu dialogu z Gospodom.

Po božji volji naj vse, o čemer smo danes premišljevali, ne gre mimo naše duše kakor poletna nevihta: par kapljic, nato sonce in ponovno suša. Ta božja voda se mora zajeziti, dospeti do korenin in obroditi sad kreposti. Tako bodo minevala naša leta — dnevi dela in molitve — v navzočnosti Očeta. Če oslabimo, se bomo zatekli k ljubezni svete Marije, Učiteljice molitve, in k svetemu Jožefu, našemu očetu in gospodu, ki ga nadvse častimo in ki je bil na tem svetu najbližje Božji Materi in — za sveto Marijo — najbližje njenemu Sinu. In onadva bosta našo šibkost izročila Jezusu, da bi jo On spremenil v srčnost.

Pripeljal vas bom nazaj iz izgnanstva, kjerkoli že ste. Sužnosti se osvobodimo z molitvijo: čutimo se svobodne, na krilih svatovske pesmi zaljubljene duše, s pesmijo o ljubezni, ki v nas spodbuja željo, da se ne bi ločili od Boga. Nov način stopanja po zemlji, božanski, nadnaraven, čudovit način. Ob spominu na mnoge španske pisatelje šestnajstega stoletja bomo morda sami želeli okušati besede: Živim, ker ne živim več: kajti v meni živi Kristus!

Radovoljno sprejemamo potrebo po tem, da mnogo let delamo na tem svetu, kajti Jezus ima tu spodaj malo prijateljev. Ne odklanjajmo obveznosti, da živimo, da se iztrošimo — dodobra iztisnjeni — v služenju Bogu in Cerkvi. Na tak način, v svobodi: in libertatem gloriae filiorum Dei,qua libertate Christus nos liberavit; s svobodo božjih otrok, ki nam jo je zaslužil Jezus Kristus, ko je umrl na lesu križa.

Tekli smo kakor jelen, ki hrepeni po živih vodah; žejni, z razpokanimi in izsušenimi ustnicami. Hočemo piti iz tega studenca žive vode. Brez posebnosti se skozi ves dan gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.

Ne govorim o izrednih izkušnjah. To so, prav lahko so to običajni pojavi v naši duši: norost od ljubezni, ki nas brez zbujanja pozornosti, brez nenavadnosti uči trpeti in živeti, ker nam Bog naklanja modrost. Kakšna vedrina, kakšen mir, ko stopamo po tesni poti, ki vodi v življenje!

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.