Seznam točk

Zelo dobro veste, da je Jezus Kristus naš vzor, vzor vsem kristjanom, saj ste to pogosto slišali in premišljevali. Tako ste v apostolatu — človeškem pogovoru z božjim pomenom — učili tudi tolike duše, da je postalo že del vašega jaza. Na to ste spomnili, ko ste — kadar je bilo potrebno — uporabili to čudovito sredstvo, bratski opomin, da bi lahko tisti, ki vas je poslušal, primerjal svoje ravnanje z ravnanjem našega prvorojenega Brata, Sina Marije, Božje in naše Matere.

Jezus je vzor. To pravi On sam: discite a me, učite se od mene. Danes bi vam rad govoril o kreposti, ki — čeprav ni ne prva ne edina — v krščanskem življenju deluje kakor sol, ki preprečuje kvarjenje in je preizkusni kamen apostolske duše: to je krepost svete čistosti.

Teologalna ljubezen je prav gotovo najvišja krepost; čistost pa je sredstvo sine qua non, neobhodno potreben pogoj, da bi dosegli ta notranji dialog z Bogom. In kadar je ne ohranjamo, kadar se ne borimo zanjo, sčasoma postanemo slepi: ne vidimo ničesar, kajti posvetni človek ne sprejema tega, kar je od Božjega Duha.

Mi hočemo gledati s čistimi očmi, saj nas spodbuja Učiteljev nauk: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Cerkev je te besede vedno predstavljala kot povabilo k čistosti. Sveti Janez Zlatousti piše: “Zdravo srce ohranjajo tisti, ki imajo popolnoma čisto vest ali tisti, ki ljubijo čistost. Nobena druga krepost ni tako zelo pomembna, da bi lahko gledali Boga.”

Poglejte, kogar je pokvarilo poželenje mesa, duhovno ni sposoben hoditi, nezmožen je dobrega dejanja, je kot pohabljenec, obležal je na tleh kakor cunja. Ste kdaj videli bolnike s progresivno paralizo, ki ne morejo skrbeti zase, niti sami vstati? Včasih ne morejo niti premakniti glave. Enako se v nadnaravnih stvareh dogaja tistim, ki niso ponižni in so se strahopetno predali nečistosti. Ne vidijo in ne slišijo, ne razumejo ničesar. Hromi so in kakor ponoreli. Vsakdo izmed nas mora klicati h Gospodu, k Materi Božji, in prositi, naj nam nakloni ponižnost in odločnost, da bomo pobožno uporabljali božje zdravilo svete spovedi. Ne dopustite, da se v vaši duši ugnezdi žarišče gnilobe, čeprav bi bilo čisto majhno. Spregovorite. Kadar voda teče, je čista; ko se zajezi, pa postane mlaka, polna odvratne umazanije, in se iz pitne vode spremeni v leglo mrčesa.

Da je čistost mogoča in da pomeni vir veselja, veste tako vi kakor jaz; prav tako vam je znano, da kdaj pa kdaj zahteva nekaj boja. Še enkrat poslušajmo svetega Pavla: Z veseljem pritrjujem božji postavi, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih. Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti? Ti zakriči še glasneje, če je potrebno, toda ne pretiravajmo: sufficit tibi gratia mea, dovolj ti je moja milost, nam odgovarja naš Gospod.

Včasih sem opazoval, kako se športniku bleščijo oči pred ovirami, ki jih je moral premagati. Kakšna zmaga! Opazujte ga, kako obvladuje te težave! Tako nas opazuje Bog, naš Gospod, ki ljubi naš boj: vedno bomo zmagovalci, ker nam nikoli ne odreče vsemogočnosti njegove milosti. Takrat ni pomembno, da se moramo boriti, kajti On nas ne zapusti.

Je boj, vendar ne odrekanje; odgovorimo z veselja polno pritrditvijo, s svobodno in veselo izročitvijo. Tvoje vedenje ne sme biti omejeno na izogibanje padcu ali priložnosti zanj. Na noben način se ne sme skrčiti na hladno in matematično zanikanje. Ali si se prepričal, da je čistost krepost in da mora kot taka rasti in se izpopolnjevati? Ni dovolj — vztrajam — da smo vzdržni skladno s svojimi okoliščinami: živeti moramo čisto, junaško krepostno. Ta drža zahteva pozitivna dejanja, s katerimi z dobro voljo sprejemamo božjo zahtevo: praebe, fili mi, cor tuum mihi et oculi tui vias meas custodiant, zaupaj mi, sin moj, svoje srce, in razširi svoj pogled na moja polja miru.

Sedaj pa te vprašam: kako se soočaš s tem bojem? Dobro veš, da če se v njem boriš takoj od začetka, je bitka že dobljena. Pojdi stran od nevarnosti, brž ko zaznaš prve iskre strasti, ali celo še prej. Poleg tega se takoj ali že vnaprej, če je le mogoče, pogovori s tistim, ki usmerja tvojo dušo: kajti če na stežaj odprete srce, ne boste poraženi. Eno dejanje in za njim še eno dejanje ustvarjata razpoloženje, nagnjenost, ki ji človek sledi z lahkoto. Zaradi tega se je treba bojevati, da si pridobimo naravnanost h kreposti, naravnanost k mrtvičenju, sicer bi lahko zavrnili Ljubezen vseh Ljubezni.

Poglobite se v nasvet svetega Pavla Timoteju: te ipsum castum custodi, da bomo tudi mi vedno čuječi in odločeni varovati ta zaklad, ki nam ga je izročil Bog. V svojem življenju sem tolike ljudi slišal vzklikniti: O, ko bi le prekinil s tem že takoj na začetku! To so izrekli polni bridkosti in sramu.

Poglejmo, katera sredstva za zmago v tem boju za ohranitev čistosti imamo kristjani vedno na voljo, ne kakor angeli, temveč kakor zdravi, močni, normalni moški in ženske. Z vso dušo častim angele, s to božjo vojsko me povezuje velika pobožnost. Ne maram pa, da bi se nas primerjalo z njimi, kajti angelska narava je drugačna od naše, zato bi tako primerjanje pomenilo nered.

V mnogih okoljih obstaja splošno vzdušje čutnosti, ki združeno z nejasnostmi glede cerkvenega nauka številne ljudi pripelje do tega, da upravičujejo kakršnokoli izprijenost ali pa vsaj izkazujejo najbolj ravnodušno tolerantnost do vseh vrst razuzdanih navad.

Kar zadeva telo, moramo biti čisti najbolj, kolikor zmoremo, brez strahu, kajti spolnost je nekaj svetega in plemenitega — je udeleženost v božji stvarjenjski moči — in ustvarjena je za zakon. Tako boste čisti in brez strahu boste s svojim ravnanjem pričevali, da je sveta čistost nekaj mogočega in lepega.

Najprej si bomo prizadevali izostriti našo vest, se poglobiti, kolikor je potrebno, dokler ne bomo prepričani, da smo jo dobro izoblikovali, da dobro razlikujemo med rahločutno vestjo, ki je resnična božja milost, in pretirano tankovestnostjo, ki je nekaj čisto drugega.

Z vso prizadevnostjo varujte čistost, pa tudi tisti drugi dve kreposti, njeni spremljevalki: skromnost in sramežljivost, ki sta kakor njena osebna straža. Nikar lahkomiselno ne spreglejte teh tako učinkovitih vodil, s katerimi se boste ohranili dostojne pred božjim pogledom: pozorno varovanje čutov in srca; pogum — da si upamo biti strahopetni — da zbežimo od priložnosti za greh; pogostnost zakramentov, predvsem zakramentalne spovedi; popolna iskrenost pri osebnem duhovnem vodstvu; obžalovanje, kesanje, zadoščevanje po storjeni napaki. Vse to naj bo pomaziljeno z nežno pobožnostjo do naše Gospe, da bi nam Ona od Boga izprosila dar svetega in čistega življenja.

Če nesrečno pademo, moramo takoj vstati. Z božjo pomočjo, ki nam je ne bo manjkalo, če bomo le uporabili potrebna sredstva, se moramo čim prej pokesati, biti ponižno iskreni ter zadoščevati, in tako se bo trenutni poraz spremenil v veliko zmago Jezusa Kristusa.

Prav tako se navadite bojevati svoj boj na področjih, ki so daleč od utrjenih zidov trdnjave. Ne moremo hoditi in loviti ravnotežje na meji greha: stanovitno se moramo izogibati posredno prostovoljnim dejanjem, zavrniti celo najmanjše pomanjkanje ljubezni ter spodbujati gorečnost po nenehnem in rodovitnem krščanskem apostolatu, ki potrebuje sveto čistost kot temelj in kot enega od njegovih najznačilnejših sadov. Poleg tega moramo svoj čas vedno napolniti z zavzetim in odgovornim delom ter si prizadevati za božjo navzočnost, saj nikoli ne smemo pozabiti, da smo bili odkupljeni za visoko ceno in da smo tempelj Svetega Duha.

Katere druge nasvete vam še predlagam? Tisto, kar so vedno uresničevali kristjani, ki so se zares trudili slediti Kristusu, ter tisti prvi verniki, ki so sami doživeli Jezusovo opogumljanje: reden stik z Gospodom v evharistiji, otroško klicanje k presveti Devici, ponižnost, zmernost, mrtvičenje čutov — “ni dobro gledati, česar ni dovoljeno poželeti,” je opozarjal sveti Gregor Veliki — ter pokora.

Dejali mi boste, da je vse to pravzaprav povzetek krščanskega življenja. Vsekakor ni umestno ločevati čistosti, ki je ljubezen, od bistva naše vere, ki je v tem, da se vedno znova zaljubimo v Boga, ki nas je ustvaril, ki nas je odrešil in ki nas nenehno vodi za roko, čeprav tega v številnih okoliščinah ne opazimo. Ne more nas zapustiti. Hči sionska pa pravi: Zapustil me je Gospod, Gospod je name pozabil. Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Ali vas te besede ne navdajo z neizmernim veseljem?