Seznam točk

Notranje življenje: to je zahteva klica, ki ga je Učitelj položil v duše vseh. Biti moramo sveti — povedano s pristnim pregovorom iz moje dežele — ne da bi nam zmanjkalo niti za las, torej popolnoma; zares kristjani, pravi kristjani, ki jih je mogoče razglasiti za svetnike; če ne, smo propadli kot učenci edinega Učitelja. Razen tega nam Bog, ko se je ozrl na nas in nam podelil svojo milost, da bi se borili za pridobitev svetosti sredi sveta, nalaga tudi obveznost apostolata. Razumite, da skrb za duše celó človeško gledano vzklije kot logična posledica te izbire, kakor pravi eden od cerkvenih očetov: “Ko odkrijete, da vam je bilo nekaj v korist, poskušate pritegniti še druge. Zatorej si morate želeti, da bi vas po Gospodovih poteh spremljali tudi drugi. Če greste na trg ali v kopališče in se srečate z nekom, ki ne počne ničesar, ga povabite, naj se vam pridruži. Prenesite to zemeljsko navado v to, kar je duhovnega, in ko boste šli k Bogu, ne pojdite sami.”

Če ne želimo nekoristno zapravljati časa — niti z lažnimi izgovori glede zunanjih težav v okolju, ki jih že od začetka krščanstva nikoli ni manjkalo — se moramo zavedati, da je Jezus Kristus na običajen način povezal učinkovitost našega delovanja z notranjim življenjem, da bi pritegnil tiste, ki nas obdajajo. Kristus je kot pogoj za učinkovitost apostolske aktivnosti postavil svetost; naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti. Videti je neverjetno, toda Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, brez olepševanj, zvestobo, ki gre do skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti, ki jo moramo privzeti in prizadevno uresničevati.

Gospodova ponižnost je bila ponoven udarec za tisti način življenja, ki se posveča le samemu sebi. Ko sem bil v Rimu, sem večkrat ponovil, morda ste me slišali, da so pod temi slavoloki, ki so danes v ruševinah, paradirali zmagovalci, nečimrni, oholi, napuha polni vladarji in njihovi zmagoviti generali. In ko so hodili pod temi spomeniki, so morda sklonili glavo v strahu, da ne bi s svojim veličastnim čelom udarili ob sijajni slavolok. Kristus, ki je ponižen, kljub temu ni določil: po tem, da ste ponižni in skromni, bodo spoznali, da ste moji učenci.

Hotel sem opozoriti na to, da po dvajsetih stoletjih Učiteljeva zapoved še vedno nastopa z vso močjo novosti in je kakor predstavitveno pismo resničnega Božjega Sina. V teku mojega duhovniškega življenja sem zelo pogosto govoril, da je za tolike ljudi na žalost še vedno nova, ker se niso nikoli ali skoraj nikoli potrudili, da bi jo živeli: žalostno je, vendar je tako. In zelo jasno je, da Mesijeva trditev izstopa na neizpodbiten način: po tem vas bodo spoznali, da se ljubite med seboj! Zato čutim nujnost, da nenehno spominjam na te Gospodove besede. Sveti Pavel dodaja: Nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo. Izgubljeni trenutki, morda z lažnim izgovorom, da imaš preveč časa … če pa obstaja toliko tvojih bratov, tvojih prijateljev, ki so preobremenjeni z delom! Obzirno, vljudno, z nasmehom na ustnicah jim pomagaj tako, da bo skoraj nemogoče, da bi to opazili, ter da ne bodo mogli izraziti svoje hvaležnosti, ker bo zaradi diskretne tenkočutnosti tvoje ljubezni ta pomoč ostala neopažena.

Ni nam ostal niti en prost trenutek, bi se morda zagovarjale tiste ubožice, ki imajo prazne svetilke. Tisti delavci na trgu imajo odveč večji del dneva, ker ne čutijo obveznosti po služenju, čeprav Gospod nenehno išče, nujno išče, od prvega trenutka naprej. Sprejmimo ga in odgovorimo z “da” ter iz ljubezni prenašajmo — kar ni več prenašanje — težo dneva in vročino.

Če se ne boriš, mi ne govori, da se poskušaš bolj poistovetiti s Kristusom, ga spoznati in ljubiti. Kadar se podamo na gotovo pot hoje za Kristusom, ko se vedemo kot božji otroci, takrat nam ni skrito, kaj nas čaka: sveti križ, ki ga moramo gledati kot središčno točko, na katero se opira naše upanje, da se bomo združili z Gospodom.

Že vnaprej ti povem, da ta načrt nikakor ni lagoden podvig; da živeti na način, ki nam ga kaže Gospod, zahteva napor. Prebral vam bom naštevanje apostola, ko navaja svoje pripetljaje in svoje trpljenje, ker je izpolnjeval Jezusovo voljo: Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset (udarcev). Trikrat sem bil bičan, enkrat kamnan, trikrat sem doživel brodolom, noč in dan sem preživel na odprtem morju. Velikokrat sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih od rojakov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati, v trudu in mukah, velikokrat v bedenju, v lakoti in žeji, velikokrat v postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še to, kar me vsak dan zaposluje, skrb za vse Cerkve.

V teh pogovorih z Gospodom se rad omejim na resničnost, v kateri se gibljemo, ne da bi si izmišljal teorije ali sanjal o velikih odpovedih in o junaštvih, do katerih običajno ne pride. Pomembno je, da izkoristimo čas, ki nam polzi iz rok in je po merilih kristjana več kot zlato, ker predstavlja predokus slave, ki nam bo dana kasneje.

Razumljivo je, da se v našem dnevu ne bomo srečevali niti s tako številnimi niti s tako težkimi okoliščinami, kot so se pojavljale v Savlovem življenju. Mi bomo odkrivali nizkotnost naše sebičnosti, kremplje čutnosti, zaušnice nekoristnega in bedastega ponosa ter mnoge druge nenačelnosti: tolike, tolike slabosti. Da bi izgubili pogum? Ne. S svetim Pavlom ponavljajmo Gospodu: Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.