Seznam točk

Ko vam govorim, ko se vsi skupaj pogovarjamo z Bogom, našim Gospodom, glasno nadaljujem svojo osebno molitev. Rad se pogosto spomnim na to. Tudi vi se morate potruditi in hraniti molitev v vaših dušah, tudi kadar se bo treba zaradi take ali drugačne okoliščine, kakor na primer današnje, ukvarjati s temami, ki na prvi pogled niso videti preveč primerne za dialog ljubezni, kar je naš pogovor z Gospodom. Pravim na prvi pogled, kajti vse, kar se nam zgodi, vse, kar se dogaja okrog nas, je lahko in mora biti predmet naše meditacije.

Moram vam govoriti o času, o tem času, ki mineva. Ne bom ponavljal znane trditve, da je eno leto več pravzaprav eno leto manj … Prav tako vam ne predlagam, da sprašujete naokrog, kaj si ljudje mislijo o minevanju dni, ker če bi to storili, bi verjetno slišali kakšen odgovor v stilu: Mladost, božanski zaklad, ki odhajaš in se več ne vrneš … čeprav ne izključujem možnosti, da bi slišali tudi drugačno razmišljanje z več nadnaravnega smisla.

Prav tako se nočem z nostalgičnimi poudarki zadržati pri kratkosti življenja. Nas kristjane bi minljivost zemeljskega potovanja morala spodbuditi k temu, da bi bolje izkoristili čas, nikakor pa ne k temu, da bi se bali našega Gospoda, še manj pa, da bi na smrt gledali kot na katastrofalen konec. Leto, ki se je končalo — to je bilo rečeno že na tisoč bolj ali manj pesniških načinov — je z božjo milostjo in usmiljenjem korak več, ki nas je približal nebesom, naši dokončni domovini.

Ko pomislim na to resničnost, zelo dobro razumem tisti vzklik, ki ga je sveti Pavel napisal Korinčanom: Tempus breve est! Kako kratek je čas našega bivanja na zemlji! Te besede pri doslednem kristjanu v najintimnejšem delu njegovega srca odzvanjajo kot očitek zaradi pomanjkanja velikodušnosti ter kot nenehno vabilo k zvestobi. Zares kratek je naš čas, da ljubimo, da dajemo, da zadoščujemo. Zato ni prav, da ga tratimo ali da ta zaklad neodgovorno mečemo skozi okno: ne moremo brezumno zapraviti tega obdobja na svetu, ki ga Bog zaupa vsakemu izmed nas.

Kakšna škoda živeti tako, da se ukvarjaš samo z ubijanjem časa, ki je božji zaklad! Nikakršni izgovori, ki bi upravičili takšno ravnanje, ne pridejo v poštev. “Nihče naj ne reče: imam samo en talent, ničesar ne morem doseči. Tudi z enim samim talentom lahko postaneš zaslužen.” Kako žalostno bi bilo ne izkoristiti, ne pridobiti prave koristi iz vseh sposobnosti, pa naj jih je malo ali veliko, ki jih Bog daje človeku, da bi se posvečal služenju dušam in družbi!

Ko kristjan ubija svoj čas na zemlji, se postavlja v nevarnost, da ubije svoja nebesa: ko se zaradi sebičnosti odtegne, se skrije, je brezbrižen. Tisti, ki ljubi Boga, ne izroči v služenje Kristusu le tega, kar ima in kar je: izroči samega sebe. Ne vidi — s pozemskim pogledom — svojega jaza v zdravju, v zvenečem imenu, v karieri.

Ponovno vas spominjam, da nam je ostalo le malo časa: tempus breve est, ker je življenje na zemlji kratko, in da — ob teh sredstvih — ne potrebujemo drugega kot dobro voljo, da bi izkoristili priložnosti, ki nam jih je dal Bog. Odkar je naš Gospod prišel na ta svet, se je začel čas milosti, dan rešitve za nas in za vse. Naj ne bo potrebno, da bi nam naš Oče Bog očital, kar je izrazil že po Jeremijevih ustih: Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave.

Ne obstajajo slabi ali neprimerni dnevi: vsi dnevi so dobri za služenje Bogu. Slabi dnevi nastopijo samo takrat, kadar jih človek povzroči s svojim pomanjkanjem vere, s svojo lenobo, s svojo malomarnostjo, ki ga nagiba, da ne dela z Bogom in za Boga. Slavil bom Gospoda ob vsakem času! Čas je zaklad, ki odhaja, ki beži, ki polzi med našimi rokami kakor voda po visokih skalah. Včerajšnji dan je že minil in današnji mineva. Jutrišnji dan bo kmalu postal včerajšnji. Dolgost enega življenja je zelo kratka. Toda koliko se v tem kratkem razdobju lahko naredi zaradi božje ljubezni!

Noben izgovor nam ne bo pomagal. Gospod je bil potraten do nas: potrpežljivo nas je učil; s prilikami nam je razložil svoje zapovedi in vztrajal brez predaha. Kakor Filipa nas lahko vpraša: Toliko časa sem med vami, in me nisi spoznal? Prišel je trenutek, da zares delamo, da uporabimo vsak trenutek dneva, da veseli in z zadovoljstvom prenašamo težo dneva in vročino.

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska.

Ko sem imel šestindvajset let in sem v vsej globini zaznal zavezanost služenja Gospodu v Opus Dei, sem ga z vso svojo dušo prosil za osemdeset let resnosti. Mojega Boga sem — začetniško naivno, otroško — za več let prosil zato, da bi me naučil izkoristiti vsako minuto za služenje Njemu. Gospod zna dodeliti te zaklade. Morda bova ti in jaz na koncu le lahko rekla: Razumnejši sem od starcev, ker se držim tvojih ukazov. Mladost ne sme pomeniti lahkomiselnosti, prav tako kakor sivi lasje ne pomenijo nujno preudarnosti in modrosti.

Pojdi z mano h Kristusovi Materi. Naša Mati, ki si gledala Jezusa, kako je rasel, ki si ga videla, kako je dobro izkoriščal svoj čas med ljudmi: nauči me porabljati moje dneve v služenju Cerkvi in dušam; nauči me najgloblje v srcu zaslišati — kakor ljubezniv očitek, dobra Mati, vedno, ko bo potrebno — da moj čas ne pripada meni, temveč našemu Očetu, ki je v nebesih.

Obstajata dve človeški kreposti, delavnost in marljivost, ki se zlijeta v eno samo: v prizadevanje, da bi dobro uporabili talente, ki jih je vsakdo prejel od Boga. Sta kreposti, ker vodita k temu, da dobro opravimo svoje delo. Delo namreč — to oznanjam že od leta 1928 — ni prekletstvo niti kazen za greh. Prva Mojzesova knjiga govori o tem dejstvu, še preden se je Adam uprl proti Bogu. Po Gospodovih načrtih naj bi človek vedno delal in tako sodeloval v neskončnem delu stvarjenja.

Kdor je delaven, izkoristi čas, ki ni le zlato, ampak je tudi božja slava! Dela, kar mora storiti, in je v tem, kar dela; ne zaradi rutine, niti zato, da bi zapolnil svoj čas, temveč kot rezultat pozornega in preudarnega razmisleka. Zato je marljiv. Običajna uporaba te besede, marljiv, nas spominja na njen latinski izvor. Marljiv prihaja iz glagola diligo, ki pomeni ljubiti, ceniti, izbrati kot sad prizadevne in skrbne pozornosti. Ni marljiv tisti, ki je zaletav, temveč tisti, ki dela z ljubeznijo in dovršeno.

Naš Gospod, popoln človek, je izbral ročno delo, ki ga je rahločutno in ljubeče izvrševal skozi skoraj vsa leta, kar jih je preživel na zemlji. Svoj poklic je opravljal med drugimi prebivalci njegove vasi in s to človeško in božjo dejavnostjo nam je jasno dokazal, da običajno delo ni malenkost neznatnega pomena, temveč os našega posvečevanja, nenehna priložnost, da se srečujemo z Bogom ter ga hvalimo in slavimo z delom našega uma ali naših rok.