Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 6 točka na temo Iskrenost → iskrenost življenja .

V osebni intimnosti, v zunanjem obnašanju, v odnosih z drugimi, pri delu se mora vsakdo poskušati obdržati v nenehni božji navzočnosti, s pogovorom — dialogom — ki se ne izraža navzven. Oziroma bolje rečeno, običajno se ne izraža s hrupom besed, mora pa se opaziti v prizadevanju in v ljubečem trudu, ki ga vložimo v to, da bi dobro dokončali svoja opravila, tako pomembna kot malenkostna. Če ne bi nadaljevali s to stanovitnostjo, bi bili le malo dosledni glede na dejstvo, da smo božji otroci, ker bi zapravljali vire, ki jih je Gospod po svoji previdnosti položil v naš doseg, da bi dospeli do popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti.

Med zadnjo špansko vojno sem veliko potoval, da bi duhovno oskrbel tolike fante, ki so bili na fronti. V nekem strelskem jarku sem slišal pogovor, ki se mi je močno vtisnil v spomin. Blizu Teruela je nek mlad vojak dejal o nekem drugem vojaku, ki je bil, kakor je bilo videti, nekoliko neodločen, malodušen: To ni celovit človek! Zelo bi me razžalostilo, če bi se o kateremkoli od nas lahko upravičeno trdilo, da smo nedosledni; ljudje, ki zagotavljajo, da hočejo biti zares kristjani, sveti, vendar pa temu primerno ne ravnajo, saj pri izpolnjevanju svojih dolžnosti Bogu ne izkazujejo svoje nenehne sinovske ljubezni. Če bi se naše delovanje pokazalo kot tako, tudi ti in jaz ne bi bila celovita kristjana.

Ponovno se ozri na svoje življenje in prosi odpuščanja za to in ono malenkost, ki se takoj pojavi pred očmi tvoje vesti; za neprimerno rabo jezika; za tiste misli, ki se nenehno vrtijo samo okrog tebe; za tisto kritično obsodbo, v katero si privolil in ki te po neumnem skrbi ter v tebi povzroča nenehen nemir in bojazen … Lahko bi bili zelo srečni! Gospod namreč hoče, da smo zadovoljni, pijani od veselja, medtem ko hodimo po enakih poteh sreče, ki jih je prehodil On! Nesrečne se čutimo samo takrat, ko si prizadevamo zaiti s poti in se podati na stezo sebičnosti in čutnosti. Še toliko slabše pa je, če stopimo na stezo hinavcev.

Kristjan se mora izkazati kot pristen, resnicoljuben, iskren v vseh svojih dejanjih. Njegovo delovanje mora odsevati duha: Kristusovega duha. Če ima kdo na tem svetu obveznost, da se izkaže za doslednega, je to kristjan, ker je prejel vnaprej, da bi naredil rodoviten ta dar: resnico, ki osvobaja, ki odrešuje. Morda me boste vprašali: Oče, in kako naj dosežem iskrenost življenja? Jezus Kristus je izročil svoji Cerkvi vsa potrebna sredstva: naučil nas je moliti, govoriti z njegovim nebeškim Očetom; poslal nam je svojega Duha, Vélikega Neznanca, ki deluje v naši duši; in zapustil nam je vidna znamenja milosti, ki so zakramenti. Uporabljaj jih. Okrepi svoje življenje pobožnosti. Vsak dan opravljaj osebno molitev. In nikoli ne odtegni svoje rame veselemu bremenu Gospodovega križa.

Jezus sam te je povabil, da mu slediš kot dober učenec, da bi na svojem potovanju po zemlji sejal mir in veselje, ki ga svet ne more dati. Zato — ponavljam — moramo hoditi brez strahu pred življenjem in brez strahu pred smrtjo, ne da bi se za vsako ceno izogibali bolečini, ki je za kristjana vedno sredstvo očiščenja in priložnost, da resnično ljubi svoje brate, tako da izkoristi tisoč priložnosti običajnega življenja. Čas se je iztekel. Zaključiti moram ta razmišljanja, s katerimi sem skušal nagniti tvojo dušo, da bi se ti odzval z nekaj konkretnimi sklepi; ne z mnogimi, pač pa z jasno določenimi sklepi. Pomisli na to, da Bog hoče, da si zadovoljen; če ti po tvoji strani narediš vse, kar lahko, boš srečen, zelo srečen, presrečen, čeprav bo v vsakem trenutku prisoten križ. Toda ta križ ni več morišče, temveč prestol, s katerega vlada Kristus. In ob njem njegova Mati, ki je tudi naša Mati. Sveta Devica Marija ti bo izprosila srčnost, ki jo potrebuješ, da boš odločno sledil korakom njenega Sina.

Et viam Dei in veritate doces; učiti, učiti, učiti: kazati božje potí v skladu s čisto resnico. Naj te ne prestraši, če drugi vidijo tvoje osebne napake, tvoje in moje. Jaz imam veliko željo po tem, da bi jih razglašal, da bi pripovedoval o svojem osebnem boju, o svoji gorečnosti po tem, da bi se poboljšal na tem ali onem področju svojega boja, da bi bil zvest Gospodu. Prizadevanje, da bi izgnali in premagali to našo bedo, je že eden od načinov, kako drugim pokazati božje steze: najprej, kljub našim vidnim napakam, s pričevanjem lastnega življenja; potem z naukom, kakor naš Gospod, ki je coepit facere et docere, najprej začel z deli, kasneje pa se je posvetil oznanjevanju.

Potem, ko sem vam potrdil, da vas ima ta duhovnik zelo rad in da vas ima nebeški Oče še veliko bolj rad, ker je neskončno dober, neskončno očetovski; potem, ko sem vam pokazal, da vam ne morem ničesar očitati, sem hkrati prepričan, da vam moram pomagati ljubiti Jezusa Kristusa in Cerkev, njegovo čredo. Mislim namreč, da me v tem ne prekašate: lahko se kosate z menoj, vendar me ne boste premagali. Kadar v svojem oznanjevanju ali v osebnih pogovorih s posamezniki pokažem na kakšno napako, tega ne storim zato, da bi prizadel; to storim izključno iz gorečnosti, da bi bolj ljubili Gospoda. In ko vztrajam na tem, kako potrebno je živeti kreposti, ne izgubim izpred oči, da ta nujnost pritiska tudi name.

Nekoč sem slišal nekega brezobzirneža govoriti, da izkušanje lastnih padcev služi zgolj temu, da potem stokrat ponovno zapademo v isto napako. Jaz pa vam pravim, da razumen človek izkoristi te neprijetnosti tako, da se spametuje, da se nauči delati dobro, da se prenovi v odločitvi, da bo bolj svet. V izkušnji vaših porazov in zmag pri služenju Bogu vedno poiščite — z rastočo ljubeznijo — trdnejše hrepenenje po tem, da bi še naprej izpolnjevali svoje dolžnosti in uporabljali svoje pravice krščanskih državljanov, ne glede na to, kako težko je. Ne bodimo strahopetni, ne bežímo ne pred častjo ne pred odgovornostjo, ne ustrašimo se odzivov, ki se dvigujejo okrog nas — in morda prihajajo od lažnih bratov — kadar se trudimo plemenito in zvesto iskati božjo slavo in dobro drugih.

Biti moramo tudi razumni. Zakaj? Da bi bili pravični, da bi živeli ljubezen, da bi učinkovito služili Bogu in vsem dušam. Razumnost je bila po pravici imenovana genitrix virtutum, mati kreposti, pa tudi auriga virtutum, vodnica vseh dobrih navad.

Kjerkoli že smo, nas Gospod spodbuja: Bodi čuječ! Zaradi te božje prošnje vzdržujmo z deli v naši zavesti upanja polno željo po svetosti. Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, nam šepeta na uho. Nehaj graditi gradove v oblakih in se odloči odpreti svojo dušo Bogu, kajti izključno v Gospodu boš našel resnični temelj svojega upanja in temelj za to, da boš drugim delal dobro. Kadar se človek ne bori s samim seboj, kadar v svoji notranji utrdbi dokončno ne zavrne sovražnikov — napuha, nevoščljivosti, poželenja mesa in oči, samozadostnosti, ponorelega pohlepa razbrzdanosti — kadar ni notranjega boja, takrat najplemenitejši ideali ovenijo kakor cvet v travi. Vzide namreč sonce s pripeko in posuši travo; in njencvet se osuje in lepota njegovega videza izgine. Nato pa, kakor strupena in vsiljiva rastlina, iz najmanjše špranje poženeta malodušje in žalost.

Jezus ni zadovoljen z oklevajočo privolitvijo. On želi in ima pravico do tega, da gremo naprej celovito in ne popuščamo pred težavami. Zahteva trdne, konkretne korake, kajti nekakšni splošni sklepi navadno bolj malo koristijo. Ti tako ohlapno določeni sklepi se mi zdijo varljivi prividi, ki skušajo utišati božje klice, ko jih srce zasliši; so kot navidezni plameni, ki niti ne vnemajo niti ne dajejo toplote, ter izginejo enako bliskovito, kot so se pojavili.

Zato se bom prepričal o iskrenosti tvojih namenov, da dosežeš cilj, če te bom videl hoditi odločno. Delaj dobro in preveri svoj običajen odnos do dela, ki ga opravljaš v slehernem trenutku; udejanjaj pravičnost v okolju, kjer se nahajaš, čeprav se šibiš pod težo napora; povečuj srečo tistih, ki te obdajajo, tako da jim z veseljem služiš na mestu, kjer delaš, s trudom, da bi delo dokončal z največjo možno popolnostjo, s tvojim razumevanjem, s tvojim nasmehom, s tvojo krščansko držo. In vse to za Boga, misleč na njegovo slavo, s pogledom, uprtim v višave, hrepeneč po dokončni domovini, kajti samo ta cilj je vreden truda.

In kako bomo vršili ta apostolat? Na prvem mestu z zgledom, tako da živimo skladno z voljo Očeta, kakor nam je razodel Jezus Kristus s svojim življenjem in naukom. Resnična vera je tista, ki ne dopušča, da bi dejanja zanikala to, kar trdijo besede. Z izpraševanjem o našem osebnem ravnanju moramo ocenjevati pristnost naše vere. Nismo iskreno verni, če si ne prizadevamo z našimi dejanji uresničiti to, kar naša usta izpovedujejo.