Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 5 točka na temo Iskrenost → pri duhovnem vodstvu.

Zelo dobro poznate obveznosti vaše krščanske poti, ki vas bodo brez prestanka in mirno peljale k svetosti; varni ste tudi pred težavami, praktično pred vsemi, saj so vidne že od daleč, od začetka poti. Zdaj vztrajam, da si pustite pomagati, da se pustite voditi duhovnemu voditelju, ki mu izpoveste vse vaše svete načrte in vsakdanje težave, ki vplivajo na notranje življenje, vse polome, ki jih doživite, in vse zmage.

Pri tem duhovnem vodstvu se vedno izkažite zelo iskreni: ne dopustite si, da bi karkoli zamolčali, popolnoma odprite svojo dušo brez strahu in brez sramu. Sicer, glejte, se ta tako ravna in prehodna pot zaplete in tisto, kar na začetku ni bilo nič, se sčasoma spremeni v zanko, ki duší. “Ne mislite, da so tisti, ki se izgubijo, žrtve nenadnega poloma; vsak od njih je bil v zmoti že na začetku svoje poti, ali pa je dalj časa zanemarjal svojo dušo, tako da je moč njegovih kreposti pešala, hkrati pa je malo po malo rasla moč razvad, kar je pripeljalo do tega, da se je žalostno zlomil … Hiša se ne podre nenadoma, zaradi nepredvidljive nesreče: ali je v njenih temeljih že obstajala kakšna napaka, ali pa je dolgotrajna brezbrižnost tistih, ki v njej živijo, povzročila, da so na samem začetku čisto majhne nepopolnosti spodkopale trdnost ogrodja, zaradi česar se je hiša takrat, ko je prišel vihar ali so narasle hudourne vode, dokončno porušila, s čimer je to zanemarjanje postalo očitno.”

Ali se spomnite zgodbe o ciganu, ki se je šel spovedat? To je le zgodba, duhovita anekdota, saj se o spovedi nikoli ne govori, razen tega cigane zelo cenim. Ubožček! Zares se je kesal: Gospod župnik, obtožujem se, da sem ukradel povodec … malenkost, ali ne? In za povodcem je bila mula …in za njo še en povodec …in še ena mula … In tako je šlo do dvajset. Otroci moji, enako se dogaja pri našem ravnanju: ko dopustimo povodec, za njim pride cela naveza slabih nagnjenj, slabosti, ki so nizkotne in sramotne. In še nekaj drugega se zgodi v sobivanju: začne se z majhno žalitvijo, konča pa se tako, da živimo obrnjeni stran od sočloveka sredi najbolj ledene brezbrižnosti.

Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. Zvesti v malem, zelo zvesti v malem. Če se poskušamo tako truditi, se bomo naučili tudi z zaupanjem zatekati v naročje svete Marije kakor njeni otroci. Ali vas nisem na začetku spomnil, da imamo vsi zelo malo let, toliko, kolikor let smo odločeni, da bomo z Bogom v zaupljivem odnosu? Torej je razumno, da se naša beda in naša majhnost približata veličini in sveti čistosti božje Matere, ki je tudi naša Mati. Lahko vam povem še eno resnično anekdoto, ker je preteklo že toliko let, odkar se je zgodila, in ker vam bo zaradi kontrastnosti in surovih izrazov pomagala razmišljati. Vodil sem duhovne vaje za duhovnike iz različnih škofij. Iskal sem jih z naklonjenostjo in z zanimanjem, da bi se prišli pogovarjat, razbremenit svojo vest, saj tudi duhovniki potrebujemo bratski nasvet in pomoč. Začel sem govoriti z enim od njih, malce surovim, toda plemenitim in iskrenim človekom; malo sem ga podrezal, obzirno in jasno, da bi zacelil katerokoli rano, ki bi morda lahko bila tam notri, v njegovem srcu. V nekem določenem trenutku me je prekinil nekako s temi besedami: Zelo zavidam moji oslici; v šestih župnijah je služila in o njej ni reči nič slabega. O ko bi jaz delal enako!

Morda — temeljito si izprašaj vest! — si tudi mi ne zaslužimo take slave, kot jo je ta vaški župnik zapel o svoji oslici. Toliko smo delali, zavzemali smo te in te odgovorne položaje, blestel si v tej in oni človeški nalogi … toda ali v božji navzočnosti ne najdeš ničesar, kar bi moral obžalovati? Si zares poskušal služiti Bogu in svojim bratom ljudem, ali pa si gojil svoj egoizem, svojo osebno slavo, svoje ambicije, svoj izključno zemeljski in žalostno minljivi uspeh? Govorim vam brez olepševanja, ker se hočem še enkrat zelo iskreno pokesati in ker si želim, da bi tudi vsak od vas prosil odpuščanja. Ob pogledu na našo nezvestobo, na tolike zmote, šibkosti, strahopetnosti — vsakdo ima svoje — iz srca ponovimo Gospodu tisti Petrov skesani vzklik: Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te! Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad, kljub moji bedi! In drznem si dodati: Ti poznaš mojo ljubezen, prav zaradi te moje bede, saj me vodi k temu, da se oprem nate, ki si moja rešitev: quia Tu es, Deus, fortitudo mea. In od tukaj začnemo znova.

Kako bomo zmogli premagati to našo ubožnost? S ponižnostjo in iskrenostjo pri duhovnem vodenju ter pri zakramentu spovedi; na teh rečeh vztrajam zaradi njihovega poglavitnega pomena. K osebi, ki usmerja vašo dušo, pojdite z odprtim srcem; ne zapirajte ga, kajti če se v njem naseli nemi hudič, ga je težko spraviti ven.

Oprostite moji nadležnosti, vendar mislim, da je nujno potrebno kakor z ognjem vtisniti v vaš razum, da ponižnost in iskrenost, ki je njena takojšnja posledica, povezujeta vsa druga sredstva in se izkažeta kot temelj učinkovitosti za zmago. Če pa se v dušo vtihotapi nemi hudič, pokvari vse. Če ga takoj izkoreninimo, se vse dobro konča, srečni smo, življenje gre naprej v pravi smeri. Zato bodimo vedno divje iskreni, toda z razumno olikanostjo.

Rad bi vam pojasnil, da me ne skrbita toliko srce in meso, temveč napuh. Biti ponižni. Ko menite, da imate popolnoma prav, nimate čisto nič prav. Pojdite k duhovnemu voditelju z odprto dušo: ne zapirajte je, kajti — ponavljam — vanjo se naseli nemi hudič, ki ga je težko spraviti ven.

Spomnite se tistega ubogega obsedenca, ki ga učenci niso mogli osvoboditi; samo Gospod je z molitvijo in postom dosegel njegovo svobodo. Tistikrat je Učitelj naredil tri čudeže: prvega, da je obsedeni slišal, kajti kadar nas obvladuje nemi hudič, duša noče slišati; drugega, da je spregovoril; in tretjega, da je šel hudič ven iz njega.

Najprej povejte tisto, za kar si želite, da se ne bi izvedelo. Dol z nemim hudičem! Iz nečesa majhnega, ko to obračate sem in tja, naredite veliko kroglo, kakor se dogaja s sneženimi kepami, in tako se od znotraj zaprete vase. Zakaj? Odprite dušo! Če ste iskreni, vam zagotavljam srečo, ki je zvestoba krščanski poti. Jasnost, preprostost: takšna naravnanost je nujno potrebna. Na stežaj moramo odpreti dušo, da bosta vanjo vstopila božje sonce in jasnost Ljubezni.

Za oddaljitev od popolne iskrenosti ni vedno potreben nepošten nagib; včasih je dovolj že samo zmota vestí. Nekateri ljudje so svojo vest izoblikovali — popačili — tako, da se jim njihova nemost, njihovo pomanjkanje preprostosti, zdi pravilno ravnanje: mislijo, da je prav, da molčijo. To se dogaja celo dušam, ki so bile deležne izvrstnega izobraževanja, ki poznajo božje stvari; morda prav zato najdejo razloge, s katerimi se prepričajo, da je bolje biti tiho. Toda motijo se. Iskrenost je vedno potrebna; izgovori niso sprejemljivi, čeprav so na videz dobri.

Zaključimo ta čas pogovora, v katerem sva ti in jaz molila k našemu Očetu in ga prosila, naj nam dá milost, da bomo živeli to veselja polno pritrditev, krščansko krepost čistosti.

Zanjo ga prosimo po posredovanju svete Marije, ki je brezmadežna čistost. Obrnimo se k Njej — ki je tota pulchra — po nasvetu, ki sem ga že pred mnogimi leti navadno dajal tistim, ki so se čutili nemirne v svojem vsakdanjem boju, da bi bili ponižni, čisti, iskreni, veseli, velikodušni. Zdi se, da so se dvignili vsi grehi tvojega življenja. — Ne obupaj. — Ravno nasprotno: z otroško vero in vdanostjo pokliči svojo Mater sveto Marijo. Ona bo prinesla mir tvoji duši.

Navedki iz Svetega pisma
Navedki iz Svetega pisma