Seznam točk

Spomnite se na priliko o talentih. Tisti služabnik, ki je prejel samo enega, bi kakor njegovi soslužabniki lahko poskrbel za njegovo dobro naložbo in uporabil sposobnosti, ki jih je imel. In kaj se je odločil? Strah ga je bilo, da bi ga izgubil. Dobro. Toda potem? Zakopal ga je! In to ne obrodi sadú.

Ne pozabimo tega primera bolestnega strahú pred pošteno uporabo sposobnosti za delo, razuma, volje, celega človeka. Videti je, da ta nesrečnik trdi: Zakopal ga bom, moja svoboda pa bo ostala na varnem! Ne. Njegova svoboda se je naravnala k nečemu zelo konkretnemu: k najrevnejši in najbolj pusti hladnosti. Izbral je, ker mu ni preostalo nič drugega, kakor da se odloči: toda izbral je slabó.

Nič ni napačnejšega kakor postavljati svobodo v nasprotje z izročitvijo, saj izročitev nastopi kot posledica svobode. Poglejte, kadar se mati iz ljubezni žrtvuje za svoje otroke, se je odločila: in glede na mero njene ljubezni se bo tako izražala njena svoboda. Če je ta ljubezen velika, postane svoboda rodovitna, in dobrobit otrok izhaja iz te blagoslovljene svobode, ki zahteva izročitev, iz te blagoslovljene izročitve, ki je prav svoboda.

Toda ko dosežemo, kar ljubimo z vso dušo, ne bomo več iskali. Ali je svoboda izginila? me boste vprašali. Zagotavljam vam, da je svoboda takrat bolj učinkovita kot kdajkoli prej; ljubezen se namreč ne zadovolji z rutinskim izpolnjevanjem in ne gre skupaj z naveličanostjo ali apatijo. Ljubiti pomeni vsak dan ponovno začeti služiti z deli ljubezni.

Ponavljam in v vsakogar bi rad z ognjem vtisnil tole: svoboda in izročitev si ne nasprotujeta, temveč se vzajemno podpirata. Svoboda se lahko izroči samo iz ljubezni; drugega načina ne vidim. To ni bolj ali manj posrečena besedna igra. V prostovoljni izročitvi, v vsakem trenutku tega predanega posvečanja svoboda prenavlja ljubezen in prenovitev pomeni biti nenehno mlad, velikodušen, zmožen velikih idealov in velikih žrtev. Spomnim se, da sem se razveselil, ko sem izvedel, da v portugalščini mladim rečejo os novos. In to tudi so. To anekdoto vam pripovedujem, ker sem dopolnil že precej let, toda ko pred oltarjem molim k Bogu mojega veselja in moje radosti, se počutim zelo mlad in vem, da se nikoli ne bom imel za starega; če namreč ostanem zvest mojemu Bogu, me bo ljubezen nenehno poživljala; kakor orlu se bo obnavljala moja mladost.

Iz ljubezni do svobode se zvežemo. Edino napuh tem vezem pripisuje težo verige. Resnična ponižnost, katere nas uči Tisti, ki je krotak in v srcu ponižen, nam kaže, da je njegov jarem prijeten in breme lahko: jarem je svoboda, jarem je ljubezen, jarem je edinost, jarem je življenje, ki nam ga je On pridobil na križu.

Možnost, da Bogu odgovori “ne”, da zavrne ta začetek nove in dokončne sreče, je ostala v rokah človeka. Toda če dela tako, ni več otrok in se spremeni v sužnja. “Vsaka stvar je tisto, kar ji pritiče glede na njeno naravo; zato, ko začne iskati nekaj tujega, ne deluje v skladu s tem, kar je, temveč deluje zaradi tujega nagiba; in to je suženjsko. Človek je po naravi razumski. Ko se ravna po svojem razumu, ravna v skladu z njemu lastnim delovanjem, kot to, kar je: in to je lastno svobodi. Ko greši, ravna zunaj razuma, in takrat se pusti voditi nagibu nečesa drugega, podvržen je mejam tujega, in zato je vsak, ki dela greh, suženj greha (Jn 8,34).”

Dovolite mi, da vztrajam na tem; zelo jasno je in o tem se lahko pogosto prepričamo v naši okolici ali pa pri nas samih: nihče ne uide kakšni obliki suženjstva. Nekateri padajo na kolena pred denarjem, drugi častijo moč, spet drugi relativno mirnost skepticizma, nekateri v čutnosti odkrijejo svoje zlato tele. In enako se dogaja s plemenitimi stvarmi. Garamo za nek podvig večjih ali manjših razsežnosti, v uresničevanju nekega znanstvenega, umetniškega, literarnega, duhovnega dela. Če se vlaga veliko truda, če obstaja resnično velika ljubezen, potem tisti, ki se izroči, živi kot suženj in se z veseljem posveča služenju za smoter njegovega dela.

Suženjstvo zaradi suženjstva; če v vsakem primeru moramo služiti, je torej — če priznamo ali ne — suženjstvo človeška resničnost, in nič ni boljšega kot vedeti, da smo zaradi ljubezni sužnji Boga. V tistem trenutku namreč prenehamo biti sužnji in postanemo prijatelji, otroci. In tukaj se pokaže razlika: s poštenimi svetnimi opravili se spopadamo z enako strastjo, z enako vnemo kot ostali, toda z mirom globoko v duši; veselo in vedro tudi v težavah, ker ne polagamo svojega zaupanja v to, kar je minljivega, temveč v tisto, kar ostane za vedno, nismo otroci dékle, ampak svobodne.

Od kod nam ta svoboda? Od Kristusa, našega Gospoda. To je svoboda, s katero nas je odrešil On. Zato uči: Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Kristjani nimamo potrebe, da bi si od kogarkoli izposojali resnični pomen tega daru, ker je krščanska svoboda edina, ki odrešuje človeka.

Rad govorim o pustolovščini svobode, kajti tako se odvija vaše in moje življenje. Svobodno — kakor otroci, vztrajam, ne kakor sužnji — gremo po stezi, ki jo je Gospod začrtal vsakemu izmed nas. To sproščenost gibanja okušamo kot darilo od Boga.

Svobodno, brez kakršnekoli prisile, ker mi je tako všeč, se odločim za Boga. In obvežem se, da bom služil, da bom spreminjal svoje življenje v razdajanje drugim zaradi ljubezni do mojega Gospoda Jezusa. Ta svoboda me spodbuja k vzklikanju, da me nič na zemlji ne bo ločilo od Kristusove ljubezni.