Seznam točk

Slišimo govoriti o napuhu in morda si predstavljamo gospodovalno, vzvišeno vedenje: silen hrup glasov, ki kličejo zmagovalcu, ko gre mimo, kakor rimski cesar pod visokimi slavoloki, ki skloni svojo glavo v strahu, da se ne bi njegovo veličastno čelo dotaknilo belega marmorja.

Bodimo realni: tak napuh pride v poštev samo v nori fantaziji. Boriti se moramo proti drugim, bolj prefinjenim in pogostejšim oblikam napuha: ošabnost, ki ima raje svojo lastno odličnost kakor pa odličnost bližnjega; nečimrnost v pogovorih, mislih in kretnjah; skoraj bolezenska občutljivost, užaljenost zaradi besed in dejanj, ki na noben način ne pomenijo nikakršne žalitve.

Vse to je lahko in tudi je vsakdanja skušnjava. Človek ima samega sebe za sonce in središče ljudi, ki ga obdajajo. Vse se mora vrteti okrog njega. In v svoji bolestni vnemi neredko poseže celo po hlinjenju bolečine, žalosti in bolezni: da bi drugi skrbeli zanj in ga razvajali.

Največji del konfliktov, ki se pojavljajo v notranjem življenju mnogih ljudi, proizvede domišljija: menda so rekli, menda si bodo mislili, morda me cenijo … In ta uboga duša trpi zaradi svoje žalostne nečimrnosti, zaradi neresničnih sumničenj. V tej nesrečni pustolovščini se njihova grenkoba nikoli ne konča in poskušajo pri drugih izzvati nemir: ker ne znajo biti ponižni, ker se niso naučili pozabiti nase, da bi se velikodušno izročili v služenje drugim zaradi ljubezni do Boga.

Moram vas opozoriti na past, ki je Satan — ta ne gre nikoli na počitnice! — ne podcenjuje in jo uporablja, da bi nam ukradel mir. Morda se kdaj pa kdaj v nas prikrade dvom ali skušnjava in mislimo, da žalostno nazadujemo ali pa da komajda kaj napredujemo. Okrepi se celo prepričanje, da kljub prizadevanju, da bi postali boljši, postajamo še slabši. Zagotavljam vam, da ta pesimistična sodba običajno odseva zgolj neko lažno predstavo, ki jo je treba zavrniti. V teh primerih se navadno dogaja, da duša postane bolj pozorna in vest bolj izostrena, ljubezen pa bolj zahtevna; ali pa se zgodi, da nas delovanje milosti močneje razsvetljuje in se nam pred očmi pokažejo tolike malenkosti, ki jih v somraku morda sploh ne bi opazili. Kakorkoli že, pozorno se moramo izprašati o tem, kar nas vznemirja, kajti Gospod nas s svojo lučjo prosi za več ponižnosti ali več velikodušnosti. Spomnite se, da nas božja previdnost nenehno vodi in ne skopari z mogočnimi in z malimi čudeži, da bi svojim otrokom pomagala iti naprej.

Militia est vita hominis super terram, et sicut dies mercenarii, dies eius, človekovo življenje na zemlji je bojevanje in njegovi dnevi so obremenjeni s težo dela. Nihče se ne izogne temu imperativu, niti lagodneži, ki o tem nočejo vedeti ničesar: bežijo iz Kristusovih čet in se navdušujejo za druge boje, da bi zadostili svoji lenobi, svoji nečimrnosti, svojim ozkosrčnim ambicijam. Ti so sužnji svoje lastne muhavosti.

Ker je stanje nenehnega boja človeškim bitjem že prirojeno, poskušajmo svoje obveznosti izpolnjevati vztrajno, tako da molimo in delamo s pozitivno voljo, s pravilnim namenom, s pogledom, uprtim v tisto, kar hoče Bog. Tako se bodo izpolnila naša hrepenenja po ljubezni in napredovali bomo v hoji k svetosti, čeprav bomo ob koncu dneva izkušali, da nas čaka še dolga pot.

Vsak dan z odločnim serviam! — služil ti bom, Gospod — obnovite namen, da ne boste popustili, da ne boste zapadli v lenobo ali zanikrnost, da se boste s svojimi opravili soočali z več upanja, z več optimizma. In če bomo v kakšnem majhnem spopadu poraženi, bodimo trdno prepričani, da bomo to nevšečnost lahko premagali z dejanjem iskrene ljubezni.