Seznam točk

Kdor je modrega srca, velja za razumnega, beremo v Knjigi pregovorov. Če razumnost dojemamo kot bojazljivost in pomanjkanje drznosti, je ne razumemo. Razumnost se izraža v trajnem razpoloženju, ki nagiba k pravilnemu delovanju: jasno določiti cilj in iskati najprimernejša sredstva, da bi ga dosegli.

Toda razumnost ni najvišja vrednota. Vedno se moramo vprašati: Čemú razumnost? Obstaja namreč tudi lažna razumnost — lahko bi jo kvečjemu imenovali premetenost — ki služi sebičnosti, ki izkorišča najugodnejša sredstva za doseganje nepoštenih ciljev. Če nekdo v tem primeru uporabi veliko bistroumnosti, ga to ne vodi nikamor drugam kakor k poslabšanju že tako slabe naravnanosti, in zasluži si očitek, ki ga je sveti Avguštin izrazil v neki pridigi ljudstvu: “Ali poskušaš nagniti božje srce, ki je vedno pravično, da bi se prilagodilo pokvarjenosti tvojega srca?” To je lažna razumnost tistega, ki misli, da ima na pretek svojih lastnih moči, da upraviči svoja dejanja. Ne imejte se v svojih očeh za pametne, pravi sveti Pavel, saj je pisano: Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel.

Sveti Tomaž pokaže na tri dejanja tega dobrega razpoloženja razuma: prositi za nasvet, pošteno presoditi in se odločiti. Prvi korak razumnosti je prepoznavanje lastnih omejitev: krepost ponižnosti. V določenih vprašanjih je treba priznati, da ne zmoremo vsega, da v številnih primerih ne moremo zaobjeti okoliščin, ki jih je v trenutku presoje nujno imeti pred očmi. Zato se obrnemo na svetovalca; toda ne na kogarkoli, temveč na tistega, ki je usposobljen in ga spodbujajo iste iskrene želje kakor nas: ljubiti Boga in mu zvesto slediti. Ni dovolj prositi za mnenje; obrniti se moramo na nekoga, ki nam ga lahko dá nesebično in pošteno.

Nato je potrebno presoditi, ker razumnost navadno zahteva takojšnjo in primerno odločenost. Čeprav je včasih razumno počakati z odločitvijo, dokler nimamo vseh elementov presoje, bi bilo v drugih primerih zelo nepremišljeno, če ne bi čim prej začeli s tem, kar vidimo, da je potrebno narediti, predvsem ko gre za dobro drugih.

Ta modrost srca, ta razumnost se ne bo nikoli spremenila v razumnost mesa, o kateri govori sveti Pavel: razumnost tistih, ki imajo pamet, pa se trudijo, da je ne bi uporabili za odkrivanje in ljubezen do Gospoda. Resnična razumnost je vedno pozorna na božje namige in v tem budnem poslušanju v duši prejme obljubo in resničnost odrešenja: Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.

Modrost srca, ki usmerja in zahteva mnoge druge kreposti. Zaradi razumnosti je človek drzen, a ne nespameten; ne izogiba se — zaradi prikrite želje po udobju — potrebnemu naporu, da bi živel popolnoma skladno z božjimi načrti. Zmernost razumnega človeka ni neobčutljivost ali nepriljudnost; njegova pravičnost ni trdosrčnost; njegova potrpežljivost ni hlapčevstvo.

Ni razumen tisti, ki se nikoli ne zmoti, temveč tisti, ki se zna popraviti v svojih napakah. Razumen je, ker raje dvajsetkrat zgreši, kakor pa da bi se udobno držal ob strani. Ne deluje z nepremišljeno zaletavostjo ali z absurdno smelostjo, toda sprejme tveganje pri svojih odločitvah. Ne izogiba se prizadevanju za dobro, ker bi ga bilo strah neuspeha. V našem življenju najdemo soljudi, ki so objektivni, ki se ne navdušujejo nad tem, da bi nagnili tehtnico na svojo stran. Tem ljudem skoraj nezavedno zaupamo, ker brez domišljavosti in brez zganjanja nepotrebnega hrupa vedno ravnajo dobro in pošteno.

Ta glavna krepost je za kristjana nujno potrebna; toda zadnji cilj razumnosti nista družbena sloga ali mir, ki ne povzročata trenj. Temeljni razlog je izpolnjevanje božje volje, ki hoče, da smo preprosti, toda ne otročji; prijatelji resnice, toda nikoli zmedeni ali površni. Razumno srce si pridobiva spoznanje; in to spoznanje je spoznanje božje ljubezni, dokončna modrost, ki nas lahko reši, ker vsem ustvarjenim bitjem prinaša sadove miru in razumevanja in vsaki duši večno življenje.