Seznam točk

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska.

Ko sem imel šestindvajset let in sem v vsej globini zaznal zavezanost služenja Gospodu v Opus Dei, sem ga z vso svojo dušo prosil za osemdeset let resnosti. Mojega Boga sem — začetniško naivno, otroško — za več let prosil zato, da bi me naučil izkoristiti vsako minuto za služenje Njemu. Gospod zna dodeliti te zaklade. Morda bova ti in jaz na koncu le lahko rekla: Razumnejši sem od starcev, ker se držim tvojih ukazov. Mladost ne sme pomeniti lahkomiselnosti, prav tako kakor sivi lasje ne pomenijo nujno preudarnosti in modrosti.

Pojdi z mano h Kristusovi Materi. Naša Mati, ki si gledala Jezusa, kako je rasel, ki si ga videla, kako je dobro izkoriščal svoj čas med ljudmi: nauči me porabljati moje dneve v služenju Cerkvi in dušam; nauči me najgloblje v srcu zaslišati — kakor ljubezniv očitek, dobra Mati, vedno, ko bo potrebno — da moj čas ne pripada meni, temveč našemu Očetu, ki je v nebesih.

Moji ljubi bratje, ponovno slišimo glas svetega Pavla, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte vGospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Ali vidite? Cel splet kreposti vstopi v igro, kadar izvršujemo svoje opravilo z namenom, da bi ga posvetili: srčnost, da vztrajamo pri svojem delu kljub razumljivim težavam, ne da bi se pustili premagati zaskrbljenosti; zmernost, da se razdamo, ne da bi kaj zadržali zase, da premagamo težnje po udobju in sebičnost; pravičnost, da izpolnimo svoje dolžnosti do Boga, do družbe, do družine, do sodelavcev; razumnost, da bomo zmeraj vedeli, kaj je potrebno storiti in začeli z delom brez odlašanja … In vse to — vztrajam — zaradi ljubezni, z živim in takojšnjim čutom odgovornosti za sad našega dela in njegov apostolski doseg.

Ljubezen so dejanja, ne pa lepe besede, pravi ljudski rek in mislim, da ni potrebno dodati ničesar več.

Gospod, daj nam svojo milost. Odpri nam vrata delavnice v Nazaretu, da se bomo naučili opazovati Tebe s tvojo Materjo sveto Marijo in z očakom svetim Jožefom — ki ga tako ljubim in častim — kako se vsi trije posvečajo življenju svetega dela. Naša uboga srca se bodo zganila, iskali te bomo in te našli pri vsakdanjem delu, za katerega Ti želiš, da ga spreminjamo v božje delo, delo Ljubezni.

Srčni in potrpežljivi: vedri. Toda ne z vedrostjo nekoga, ki svoj mir kupuje za ceno brezbrižnosti do svojih bratov ali do vélike naloge, ki jo imamo vsi: po vsem svetu brezmerno razširjati dobro. Vedri, ker vedno obstaja odpuščanje, ker se za vse najde rešitev, razen za smrt; za božje otroke pa je smrt življenje. Vedri, pa čeprav samo zato, da bi lahko delovali razumno: kdor ohrani mirnost, je zmožen razmišljati, preudariti razloge za in proti, razsodno preučiti posledice predvidenih dejanj, potem pa mirno in odločno ukrepati.

Ni razumen tisti, ki se nikoli ne zmoti, temveč tisti, ki se zna popraviti v svojih napakah. Razumen je, ker raje dvajsetkrat zgreši, kakor pa da bi se udobno držal ob strani. Ne deluje z nepremišljeno zaletavostjo ali z absurdno smelostjo, toda sprejme tveganje pri svojih odločitvah. Ne izogiba se prizadevanju za dobro, ker bi ga bilo strah neuspeha. V našem življenju najdemo soljudi, ki so objektivni, ki se ne navdušujejo nad tem, da bi nagnili tehtnico na svojo stran. Tem ljudem skoraj nezavedno zaupamo, ker brez domišljavosti in brez zganjanja nepotrebnega hrupa vedno ravnajo dobro in pošteno.

Ta glavna krepost je za kristjana nujno potrebna; toda zadnji cilj razumnosti nista družbena sloga ali mir, ki ne povzročata trenj. Temeljni razlog je izpolnjevanje božje volje, ki hoče, da smo preprosti, toda ne otročji; prijatelji resnice, toda nikoli zmedeni ali površni. Razumno srce si pridobiva spoznanje; in to spoznanje je spoznanje božje ljubezni, dokončna modrost, ki nas lahko reši, ker vsem ustvarjenim bitjem prinaša sadove miru in razumevanja in vsaki duši večno življenje.

Naj vas ne zadržuje noben hinavski razlog: uporabite čisto zdravilo. Toda delajte z materinsko roko, z neskončno nežnostjo naših mater, ko so nam zdravile majhne in velike rane naših otroških iger in padcev. Če je treba počakati nekaj ur, počakamo, a nikoli več, kot je nujno potrebno; sicer bi naše ravnanje izkazovalo lagodnost, strahopetnost, nekaj popolnoma drugačnega od razumnosti. Vsi, na prvem mestu tisti, ki se ukvarjate z izobraževanjem, zavrnite strah pred tem, da bi razkužili rano.

Mogoče je, da bo kdo zvijačno zašepetal na uho tistih, ki bi morali zdraviti, pa so neodločni ali pa se nočejo soočiti s svojim poslanstvom: Učitelj, vemo,da si resnicoljuben. Ne trpite take ironične pohvale; kajti tisti, ki se ne trudijo vestno opravljati svojega dela, niso učitelji, ker ne kažejo prave poti, in niso pravi, ker s svojo lažno razumnostjo prezirajo ali pa imajo za pretirana jasna pravila, ki so jih tisočkrat potrdili pošteno ravnanje, starost, znanje dobrega vodenja, poznavanje človeške šibkosti ter ljubezen do vsake ovce. Vse to nas spodbuja, da spregovorimo, da posredujemo, da pokažemo, da nam ni vseeno.

Lažne učitelje obvladuje strah pred tem, da bi izpili čašo resnice; nemirni postanejo že samo ob misli na to, da bi v nekih določenih okoliščinah posegli po bolečem protisredstvu, kar pa je obveznost. V takšnem ravnanju — o tem ste lahko prepričani — ni razumnosti, niti usmiljenja, niti prave pameti; taka drža odraža bojazljivost, pomanjkanje odgovornosti, nerazumnost in nespamet. Isti ljudje potem, ko jih zajame panika zaradi razdejanja, poskušajo zavirati zlo, ko je za to že prepozno. Ne spomnijo se, da krepost razumnosti zahteva pravočasno upoštevanje in posredovanje dozorelega nasveta starodavnih izkušenj, čistega pogleda in nezavezanega jezika.

Nekoč sem slišal nekega brezobzirneža govoriti, da izkušanje lastnih padcev služi zgolj temu, da potem stokrat ponovno zapademo v isto napako. Jaz pa vam pravim, da razumen človek izkoristi te neprijetnosti tako, da se spametuje, da se nauči delati dobro, da se prenovi v odločitvi, da bo bolj svet. V izkušnji vaših porazov in zmag pri služenju Bogu vedno poiščite — z rastočo ljubeznijo — trdnejše hrepenenje po tem, da bi še naprej izpolnjevali svoje dolžnosti in uporabljali svoje pravice krščanskih državljanov, ne glede na to, kako težko je. Ne bodimo strahopetni, ne bežímo ne pred častjo ne pred odgovornostjo, ne ustrašimo se odzivov, ki se dvigujejo okrog nas — in morda prihajajo od lažnih bratov — kadar se trudimo plemenito in zvesto iskati božjo slavo in dobro drugih.

Biti moramo tudi razumni. Zakaj? Da bi bili pravični, da bi živeli ljubezen, da bi učinkovito služili Bogu in vsem dušam. Razumnost je bila po pravici imenovana genitrix virtutum, mati kreposti, pa tudi auriga virtutum, vodnica vseh dobrih navad.