Seznam točk

Ponovno se ozri na svoje življenje in prosi odpuščanja za to in ono malenkost, ki se takoj pojavi pred očmi tvoje vesti; za neprimerno rabo jezika; za tiste misli, ki se nenehno vrtijo samo okrog tebe; za tisto kritično obsodbo, v katero si privolil in ki te po neumnem skrbi ter v tebi povzroča nenehen nemir in bojazen … Lahko bi bili zelo srečni! Gospod namreč hoče, da smo zadovoljni, pijani od veselja, medtem ko hodimo po enakih poteh sreče, ki jih je prehodil On! Nesrečne se čutimo samo takrat, ko si prizadevamo zaiti s poti in se podati na stezo sebičnosti in čutnosti. Še toliko slabše pa je, če stopimo na stezo hinavcev.

Kristjan se mora izkazati kot pristen, resnicoljuben, iskren v vseh svojih dejanjih. Njegovo delovanje mora odsevati duha: Kristusovega duha. Če ima kdo na tem svetu obveznost, da se izkaže za doslednega, je to kristjan, ker je prejel vnaprej, da bi naredil rodoviten ta dar: resnico, ki osvobaja, ki odrešuje. Morda me boste vprašali: Oče, in kako naj dosežem iskrenost življenja? Jezus Kristus je izročil svoji Cerkvi vsa potrebna sredstva: naučil nas je moliti, govoriti z njegovim nebeškim Očetom; poslal nam je svojega Duha, Vélikega Neznanca, ki deluje v naši duši; in zapustil nam je vidna znamenja milosti, ki so zakramenti. Uporabljaj jih. Okrepi svoje življenje pobožnosti. Vsak dan opravljaj osebno molitev. In nikoli ne odtegni svoje rame veselemu bremenu Gospodovega križa.

Jezus sam te je povabil, da mu slediš kot dober učenec, da bi na svojem potovanju po zemlji sejal mir in veselje, ki ga svet ne more dati. Zato — ponavljam — moramo hoditi brez strahu pred življenjem in brez strahu pred smrtjo, ne da bi se za vsako ceno izogibali bolečini, ki je za kristjana vedno sredstvo očiščenja in priložnost, da resnično ljubi svoje brate, tako da izkoristi tisoč priložnosti običajnega življenja. Čas se je iztekel. Zaključiti moram ta razmišljanja, s katerimi sem skušal nagniti tvojo dušo, da bi se ti odzval z nekaj konkretnimi sklepi; ne z mnogimi, pač pa z jasno določenimi sklepi. Pomisli na to, da Bog hoče, da si zadovoljen; če ti po tvoji strani narediš vse, kar lahko, boš srečen, zelo srečen, presrečen, čeprav bo v vsakem trenutku prisoten križ. Toda ta križ ni več morišče, temveč prestol, s katerega vlada Kristus. In ob njem njegova Mati, ki je tudi naša Mati. Sveta Devica Marija ti bo izprosila srčnost, ki jo potrebuješ, da boš odločno sledil korakom njenega Sina.

Iubilate Deo. Exsultate Deo adiutori nostro. Slavite Boga. Poskakujte od veselja v Gospodu, naši edini pomoči. Jezus, kdor tega ne razume, ne ve ničesar o ljubezni, ne o grehih, ne o bedi! Jaz sem ubog človek, vendar se razumem na grehe, na ljubezen in na bedo. Ali veste, kaj pomeni dvigniti se vse do božjega srca? Ali razumete, da se lahko duša sooči z Gospodom, mu odpre svoje srce, mu razodene svoje tožbe in stiske? Jaz na primer tožim, kadar vzame k sebi ljudi v njihovih mladih letih, ko pa bi mu vendar lahko še veliko let služili na zemlji in ga ljubili; tega namreč ne razumem. Toda to je ječanje zaupanja, kajti vem, da bi se takoj spotaknil, če bi se ločil od božjih rok. Zato takoj dodam, ob tem ko sprejemam božji načrt: naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

To je način ravnanja, kakršnega nas uči evangelij, najbolj sveta prebrisanost in vir učinkovitosti pri apostolskem delu; in to je izvir naše ljubezni in našega miru božjih otrok, ter steza, po kateri lahko ljudem prinašamo toplino in vedrino. Samo zaradi tega nam bo uspelo končati naše dneve v ljubezni, tako da smo posvečevali svoje delo in tam iskali skrito veselje božjih reči. Ravnali bomo s sveto predrznostjo otrok in zavrnili sram — hinavščino — odraslih, ki jih je strah vrnitve k njihovemu Očetu, potem ko so doživeli polom zaradi kakšnega padca.

Zaključil bom z Gospodovim pozdravom, ki ga vsebuje današnji sveti evangelij: Pax vobis! Mir vam bodi … Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda, tega Gospoda, ki nas spremlja k Očetu.

Močno si vtisnimo v dušo, da se bo opazilo v našem vedenju: na prvem mestu je pravičnost do Boga. To je preizkusni kamen resnične lakote in žeje po pravičnosti, ki jo razlikuje od kričanja nevoščljivcev, zamerljivcev, sebičnežev in pohlepnežev … Kajti odreči našemu Stvarniku in Odrešeniku priznanje in hvaležnost za premnoge in neizrekljive dobrine, ki nam jih naklanja, pomeni najhujšo in najbolj nehvaležno krivičnost. Če se zares trudite, da bi bili pravični, boste pogosto premišljevali o vaši odvisnosti od Boga — Kaj pa imaš, česar nisi prejel? — in napolnjevala vas bo hvaležnost in želja, da bi odgovorili Očetu, ki nas ljubi vse do norosti.

Takrat bo v vas oživel duh otroške pobožnosti, zaradi katerega se boste na Boga obračali z nežnostjo v srcu. Ko bodo zahrbtneži okrog vas tkali dvome, ali ima Gospod res pravico, da od nas toliko pričakuje, se ne pustite zavesti. Nasprotno, postavili se boste v božjo navzočnost, brez pogojev, poslušni kakor glina v lončarjevi roki, in predano mu boste izpovedali: Deus meus et omnia! Ti si moj Bog in moje vse! In če se kdaj pojavi nepričakovan udarec, nezaslužena bridkost, ki so nam jo prizadejali ljudje, boste znali z novim veseljem zapeti: Naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.