Seznam točk

Bela nedelja mi v spomin prikliče staro pobožno tradicijo iz moje dežele. Na ta dan, ko nas liturgija vabi, naj hrepenimo po duhovni hrani — rationabile, sine dolo lac concupiscite, zahrepenite po duhovnem mleku, brez primesi zvijače — je bila takrat navada, da so nosili sveto obhajilo bolnikom, ne nujno težko bolnim, da bi lahko izpolnili velikonočno zapoved. V nekaterih velikih mestih je vsaka župnija organizirala svojo evharistično procesijo. Iz svojih študijskih let se spomnim, da je bilo običajno, da so se na glavni zaragoški ulici križali trije sprevodi, v katerih so bili samo moški, tisoči moških z velikimi prižganimi svečami. Trdni ljudje, ki so spremljali Gospoda v zakramentu, z vero, večjo od tistih več kilogramov težkih sveč.

Ko sem se to noč nekajkrat prebudil, sem v obliki molitvenega vzklika ponavljal: quasi modo geniti infantes, kot pravkar rojeni otroci …Pomislil sem, da nam to povabilo Cerkve pride zelo prav vsem, ki čutimo resničnost božjega otroštva. Prav je namreč, da smo zelo trdni, močni, da imamo pogum, ki je zmožen vplivati na okolje, v katerem živimo. Kljub temu pa je pred Bogom tako dobro, da nase gledamo kot na majhne otroke!

Quasi modo geniti infantes, rationabile, sine dolo lac concupiscite: kakor otroci, ki so pravkar prišli na svet, na ves glas jokajte po čistem mleku duha. Čudovite so te besede svetega Petra in zelo dobro razumem, da je liturgija v nadaljevanju dodala: exsultate Deo adiutori nostro: iubilate Deo Iacob, vriskajte v čast Bogu, vzklikajte Jakobovemu Bogu, ki je tudi naš Gospod in naš Oče. Toda rad bi, da bi vi in jaz danes premišljevali ne o svetem oltarnem zakramentu, ki iz našega srca izvablja najvišjo slavo Jezusu; želim, da bi se zadržali pri gotovosti božjega otroštva ter pri nekaterih od njegovih posledic za vse, ki se v plemenitem prizadevanju trudijo živeti svojo krščansko vero.

Iz razlogov, ki niso v zvezi z našo temo — vendar pa jih dobro pozna Jezus, ki nas spremlja iz tabernaklja — me je življenje pripeljalo do tega, da sem se še posebej zavedal, da sem božji otrok. Okušal sem veselje ob tem, ko sem se zatekel v srce mojega Očeta; da bi zadoščeval, da bi se očistil, da bi mu služil, da bi razumel vse ljudi in da bi vsem odpuščal na temelju njegove ljubezni in mojega ponižanja.

Zato želim vztrajati pri tem, kako potrebno je, da se — vi in jaz — okrepimo, se prebudimo iz tega spanja slabotnosti, ki nas tako zlahka prevzame, ter na globlji in neposrednejši način ponovno zaznavamo dejstvo, da smo božji otroci.

Jezusov zgled, vsi Kristusovi koraki po tistih vzhodnih krajih se nam pomagajo poglobiti v to resnico. Če sprejmemo pričevanje ljudi — beremo v Janezovem pismu — je pričevanje Boga večje. In kaj je pričevanje Boga? Ponovno spregovori sveti Janez: Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo … Preljubi, zdaj smo božji otroci.

V teku let sem se poskušal brez omahovanja opirati na to veselo resničnost. Moja molitev je bila enaka v vseh okoliščinah, le z različnimi poudarki. Dejal sem mu: Gospod, Ti si me postavil sem; Ti si mi zaupal to ali ono in jaz zaupam vate. Vem, da si moj Oče, in vedno sem videl, kako so majhni otroci vedno popolnoma prepričani v svoje starše. Moja duhovniška izkušnja mi je potrdila, da ta izročitev v božje roke spodbuja duše k pridobitvi močne, globoke in vedre pobožnosti, ta pa nas spodbuja, da vedno delujemo s pravilnim namenom.

Quasi modo geniti infantes … V veselje mi je bilo povsod širiti to miselnost, da smo majhni otroci Boga, zaradi česar bomo lahko okušali besede, ki jih prav tako zajema liturgija današnje maše: vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet, premaga težave in doseže zmago v tej veliki bitki za mir v dušah in v družbi.

Naša modrost in naša moč sta prav v tem, da smo prepričani o svoji majhnosti, o tem, da pred božjimi očmi nismo nič. Hkrati pa nas prav On spodbuja, naj delujemo v gotovem zaupanju in oznanjamo Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina, kljub našim napakam in naši osebni bedi, pod pogojem, da se v naši šibkosti vedno borimo s ciljem, da bi jo premagali.

Gotovo ste me pogosto slišali ponavljati nasvet iz Svetega pisma: discite benefacere, kajti res je, da se moramo naučiti delati dobro ter tega učiti tudi druge. Začeti moramo pri sebi, tako da se trudimo odkriti, katera je tista dobrina, po kateri moramo stremeti: za vsakogar izmed nas, za vsakega od naših prijateljev, za vsakega človeka. Ne poznam boljše poti za premišljevanje o božji veličini: naučiti se služiti z neizrekljivim in preprostim stališčem, da je On naš Oče in mi njegovi otroci.

Pobožnost, ki se rodi iz božjega otroštva, je globoka drža duše, ki sčasoma preoblikuje celo življenje: prisotna je v vseh mislih, v vseh željah, v vsakem notranjem vzgibu. Ali niste opazili, kako otroci v družinah posnemajo svoje starše, ne da bi to opazili? Ponavljajo njihove kretnje, njihove navade, podobni so v načinu obnašanja.

Enako se zgodi tudi pri vedenju dobrega božjega otroka. Tudi tu pridemo — ne da bi vedeli kako niti po kakšni poti — do tega čudovitega pobožanstvenja, ki nam pomaga usmerjati dogodke z nadnaravnim pogledom vere. Tako vse ljudi ljubimo, kakor jih ljubi naš nebeški Oče, ter — to šteje največ — dobimo nov zagon v našem vsakdanjem prizadevanju, da bi se približali Gospodu. Vztrajam: naša beda ni pomembna, kajti tu so ljubeče roke našega Očeta Boga, ki nas dvigujejo.

Če ste opazili, je precej drugače, kadar pade otrok in kadar pade odrasel človek. Za otroke padec običajno nima nobenega pomena — tako pogosto se spotaknejo in padejo! In če potem potočijo nekaj solzá, jim njihov oče razloži, da moški ne jokajo. Tako se nezgoda zaključi z malčkovim prizadevanjem, da bi ugodil svojemu očetu.

Za razliko od tega pa poglejte, kaj se zgodi, če izgubi ravnotežje odrasel človek in trešči na tla. Brez sočutja bi ta padec izzval zabavanje, smeh. Razen tega pa bi udarec lahko imel resne posledice, pri starejšemu človeku morda celo neozdravljiv zlom. V notranjem življenju je dobro za vse nas, da smo quasi modo geniti infantes, kakor ti malčki, za katere je videti, da so narejeni iz gume, ki uživajo kljub buškam, kajti takoj se postavijo na noge in nadaljujejo s tekanjem sem in tja. Prav tako pa jim ne manjka — kadar je to potrebno — tolažbe njihovih staršev.

Če poskušamo ravnati kakor oni, se spotiki in neuspehi, ki so tako ali tako neizogibni, v notranjem življenju ne bodo nikoli sprevrgli v zagrenjenost. Naš odziv bo morda bolečina, toda brez malodušja in z nasmehom, ki kakor čista voda izvira iz veselja nad tem, da smo otroci tiste Ljubezni, tiste veličine, tiste neskončne modrosti, tistega usmiljenja, ki je naš Oče. V letih mojega služenja Gospodu sem se naučil biti majhen božji otrok. Enako prosim tudi vas: bodite quasi modo geniti infantes, otroci, ki si želijo božje besede, božjega kruha, božjega živeža, božje moči, zato da bi v prihodnje ravnali kot krščanski ljudje.