Seznam točk

Tokrat je sveti Marko tisti, ki nam pripoveduje o ozdravljenju nekega drugega slepega človeka. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedel ob poti. Ko je zaslišal hrup tiste množice ljudi, je slepi vprašal: Kaj se dogaja? Odgovorili so mu: Jezus iz Nazareta. In tedaj se je njegova duša tako vnela v Kristusovi veri, da je zavpil: Jezus, Davidov sin, usmili se me!

In ti, ali si ne želiš zakričati enako? Ti, ki si prav tako obtičal ob robu poti, te poti življenja, ki je tako kratka; ti, ki si brez luči; ti, ki potrebuješ več milosti, da bi se odločil iskati svetost? Ali ne čutiš nuje, da bi zaklical: Jezus, Davidov sin, usmili se me! Kako čudovit molitveni vzklik za pogosto ponavljanje!

Svetujem vam, da počasi premišljujete o trenutkih pred čudežem, da bi si v vaš um dobro vtisnili neko zelo jasno misel: kako drugačna od Jezusovega usmiljenega srca so naša uboga srca! Vedno vam bo pomagala, predvsem ob času preizkušnje in skušnjave, pa tudi takrat, ko bo čas za velikodušen odgovor v majhnih opravilih ter ob priložnostih, ki bodo zahtevale junaštvo.

Mnogi so mu pretili, naj umolkne. Tako kot tebi, ko si zaslutil, da Jezus stopa poleg tebe. Srce ti je začelo biti hitreje in tudi ti si začel klicati, ker te je pretresel globok nemir. Prijatelji, navade, lagodnost, okolje, vsi so ti svetovali: Utihni, ne kriči! Zakaj moraš klicati Jezusa? Ne moti ga!

Toda ubogi Bartimáj jih ni poslušal in je še glasneje vpil: Davidov sin, usmili se me! Gospod, ki ga je slišal že na začetku, ga je pustil vztrajati v njegovi molitvi. Enako kot tebe. Jezus zasliši že prvi klic naše duše, vendar čaka. Hoče, da smo prepričani o tem, da ga potrebujemo; hoče, da ga prosimo, da smo trmasti, kakor slepi mož ob poti na izhodu iz Jerihe. “Posnemajmo ga. Čeprav nam Bog takoj ne nakloni tega, za kar ga prosimo, čeprav nas mnogi poskušajo oddaljiti od molitve, ga ne nehajmo prositi.

Naj v našem dnevu ne manjka nekaj trenutkov, posebej namenjenih druženju z Bogom, ko k Njemu povzdignemo naše misli, ne da bi se morale besede pojaviti na ustnicah, saj pojejo v srcu. Posvetimo tej normi pobožnosti zadosten čas; ob določeni uri, če je mogoče. Pred tabernakljem, tako da spremljamo njega, ki je tam ostal iz ljubezni. Če ne gre drugače, pa kjerkoli, kajti naš Bog je na nedoumljiv način navzoč v naši duši v milosti. Vendar ti vseeno svetujem, da greš v kapelo, kadar le moreš; namenoma nisem uporabil besede cerkev, da bi bilo posebej jasno, da to ni kraj, kamor bi šli s pridihom uradne slovesnosti, temveč je kraj za povzdigovanje duha proti nebu v zbranosti in intimnosti, v prepričanju, da nas Jezus Kristus vidi, sliši, nas čaka in nas vodi iz tabernaklja, kjer je resnično prisoten, skrit pod zakramentalnima podobama.

Če hoče, lahko vsak izmed vas najde svojo lastno pot za ta razgovor z Bogom. Ni mi všeč govoriti o metodah niti o receptih, ker nikoli nisem bil prijatelj tega, da bi kogarkoli spravljal v kalup; vsakogar sem poskušal spodbujati, da se približa Gospodu, ob spoštovanju vsake duše, kakršna je, s svojimi lastnimi značilnostmi. Prosite ga, naj položi svoje načrte v naše življenje: ne le v razum, ampak v notranjost srca in v vse naše zunanje delovanje. Zagotavljam vam, da si boste na ta način prihranili velik del neprijetnosti in težav sebičnosti, in začutili boste moč za širjenje dobrega v vaši okolici. Koliko težav izgine, ko se notranje postavimo zelo blizu temu našemu Bogu, ki nikoli ne zapusti! V različnih odtenkih se obnavlja ta Jezusova ljubezen do njegovih najbližjih, do bolnikov, do hromih, ki sprašuje: “Kaj ti je?” “Stvar je v tem, da …” In takoj se pojavi razsvetljenje ali pa vsaj sprejemanje in mir.

Ko te vabim k tej zaupnosti z Učiteljem, imam v mislih predvsem tvoje osebne težave, kajti večina ovir za našo osebno srečo se rodi iz bolj ali manj prikritega napuha. Pripisujemo si izjemno vrednost, izredno dobre lastnosti; in ko drugi tega ne ocenjujejo tako, se čutimo ponižane. To je dobra priložnost, da se zatečemo k molitvi in se popravimo, z gotovostjo, da ni nikoli prepozno za spreminjanje smeri. Toda zelo primerno je začeti s to spremembo čim prej.

Pri molitvi se napuh, s pomočjo milosti, lahko preoblikuje v ponižnost. In v duši požene resnično veselje, že tedaj, ko na krilih še čutimo blato, ilovico uboge bede, ki se suši. Nato bo s pomočjo mrtvičenja to blato odpadlo in lahko bomo poleteli zelo visoko, ker bomo imeli ugoden veter božjega usmiljenja.