Seznam točk

Takoj se začne božanski dialog, čudovit dialog, ki gane, ki vnema, kajti ti in jaz sva sedaj Bartimaj. Kristus odpre božja usta in vpraša: Quid tibi vis faciam? Kaj hočeš, da storim zate? In slepi odgovori: Rabuní, da bi spregledal! Logično, ali ne? In ti, ali vidiš? Se ti ni kdaj zgodilo enako kot temu slepemu človeku iz Jerihe? Vedno znova se spominjam, kako sem pred mnogimi leti premišljeval ta dogodek, ko sem se že prepričal, da Jezus nekaj pričakuje od mene — nekaj, za kar nisem vedel, kaj je! Takrat sem izgovarjal svoje molitvene vzklike: Gospod, kaj hočeš? Česa me prosiš? Slutil sem, da me je poiskal za nekaj novega, in tisti Rabboni, ut videam — Učitelj, da bi spregledal — me je vodil, da sem v nenehni molitvi prosil Kristusa: Gospod, naj se izpolni to, kar Ti hočeš.

Že smo vstopili na poti molitve. Kako naprej? Ali niste videli, kako mnogi ljudje — moški in ženske — izgledajo, kot da se pogovarjajo sami s sabo ter se všečno poslušajo? To je skoraj nenehno besedičenje, samogovor, ki neutrudno ponavlja probleme, ki jih skrbijo, brez da bi karkoli ukrenili za njihovo razrešitev, pri tem pa jih morda žene le bolno hrepenenje po sočustvovanju ali občudovanju. Lahko bi rekli, da ne pričakujejo več od tega.

Kadar želimo zares odkriti svoje srce, bomo, če smo iskreni in preprosti, iskali nasvet pri ljudeh, ki nas imajo radi, ki nas razumejo: pogovor z očetom, z materjo, z ženo, z možem, z bratom, s prijateljem. To je že dialog, četudi pogosto bolj kot poslušati želimo povedati, kar se nam dogaja, se razkriti. Začnimo se tako obnašati do Boga, prepričani, da nas On posluša in nam odgovarja; tako bomo pozorni nanj in bomo odkrili svojo vest v ponižnem pogovoru, da bi mu zaupno povedali o vsem, kar utripa v naši glavi in v našem srcu: veselje, žalost, upi, neprijetnosti, uspehi, porazi, vse do najmanjših podrobnosti našega dne. Kajti prepričali se bomo, da vse v zvezi z nami zanima našega nebeškega Očeta.

Premagajte lenobo, če jo slučajno zaznate, lažni izgovor, da molitev lahko počaka. Ne prelagajmo nikdar tega izvira milosti na jutrišnji dan. Zdaj je pravi čas. Bog, ki je ljubeči gledalec našega celotnega dne, vodi našo intimno molitev; ti in jaz — znova poudarjam — pa se Mu morava zaupati, kot se zaupa bratu, prijatelju, očetu. Reci mu — to mu govorim tudi jaz — da je On vsa Veličina, vsa Dobrota, vse Usmiljenje. In dodaj: Zato se želim zaljubiti vate kljub surovosti mojega vedenja, kljub tem mojim ubogim rokam, ki so zdelane in zamazane od prahu zemeljskih poti.

Tako bomo, skoraj brez da bi se zavedali, hodili naprej z božjimi koraki, trdnimi in krepkimi, v katerih je okusiti notranje prepričanje, da skupaj z Gospodom najdemo radost tudi v bolečini, v odpovedi, v trpljenju. Kakšna moč za božjega otroka, ko se zaveda tolikšne bližine svojega Očeta! Zato, naj se zgodi, kar hoče, sem trden, gotov s teboj, moj Gospod in Oče, ki si moja skala in moja trdnjava.

Misliš, da je tvojih grehov veliko, da te Gospod ne bo mogel slišati? Ni tako, kajti On je poln usmiljenja. Če kljub tej čudoviti resnici zaznaš svojo bedo, se pokaži kot cestninar: Gospod, tukaj sem, stôri, kakor hočeš! Poglejte, kaj nam pravi sv. Matej, ko pred Jezusa postavijo hromega. Tisti bolnik ne reče ničesar, samo tam je, v božji navzočnosti. In Kristus, ganjen zaradi takšnega kesanja, zaradi bolečine nekoga, ki ve, da si ne zasluži ničesar, nemudoma odgovori s svojim usmiljenjem kot vedno: Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so tvoji grehi!

Svetujem ti, da se pri svoji molitvi postaviš v odlomke iz evangelija, kakor še ena oseba več. Najprej si zamisliš prizor ali skrivnost, ki ti bo služila, da se boš lahko zbral in premišljeval. Nato uporabiš razum za premišljevanje tistega delčka Učiteljevega življenja: njegovo razneženo srce, njegovo ponižnost, njegovo čistost, njegovo izpolnjevanje Očetove volje. Potem mu pripoveduj, kar se navadno tebi dogaja v teh rečeh, kako ti gre. Bodi pozoren, ker ti bo On morda hotel nekaj pokazati: pojavili se bodo tisti notranji vzgibi, tista zavedanja, tisti očitki.

Ko pozorno poslušamo klic svetega Pavla: To je božja volja, vaše posvečenje, smo globoko ganjeni in naše srce je pretreseno. Danes še enkrat naredim ta sklep zase in spominjam tudi vas ter vse človeštvo: to je božja volja, da smo sveti.

Da bi dušam prinašali resnični mir, da bi preoblikovali svet, da bi v svetu in preko zemeljskih stvari iskali Boga, našega Gospoda, je nepogrešljivo potrebna osebna svetost. Ko se pogovarjam z ljudmi iz mnogih dežel in iz najrazličnejših družbenih okolij, me pogosto vprašajo: Kaj porečete nam, poročenim? Kaj nam, ki delamo na polju? Kaj pa vdovam? In kaj mladim?

Načrtno jim odgovarjam, da imam samo eno skledo. Po navadi poudarim, da je naš Gospod Jezus Kristus oznanjal veselo novico vsem ljudem brez kakršnegakoli razlikovanja. Ena sama skleda in ena sama jed: Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Vsakogar kliče k svetosti, vsakogar prosi za ljubezen: mlade in stare, samske ročene, zdrave in bolne, učene in nevedne, ne glede na to, kje delajo in kje se nahajajo. Obstaja samo en način za rast v domačnosti in zaupanju do Boga: stik v molitvi, pogovor z Njim, izkazovanje naše naklonjenosti od srca k srcu.

Klicali me boste (…) in vas bom uslišal. Kličemo ga s pogovorom, tako da se obračamo k Njemu. Zato moramo prenašati v dejanja apostolovo spodbudo: sine intermissione orate; vedno molíte, pa naj se zgodi, kar hoče. “Ne le iz srca, temveč z vsem srcem.”

Morda boste pomislili, da življenje ni vedno prijetno, da ne manjka težav, žalosti in bridkosti. Odgovoril vam bom ponovno z besedami svetega Pavla: Ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Nič nas ne more oddaljiti od božje ljubezni, od nenehnega odnosa z našim Očetom.

Se ne zdi priporočanje te stalne povezanosti z Bogom kakor ideal, ki je tako vzvišen, da se za večino kristjanov izkaže za nedosegljivega? Cilj je zares visok, toda ni nedosegljiv. Steza, ki vodi do svetosti, je steza molitve; molitev pa mora v duši pognati korak za korakom, kakor drobno seme, ki bo kasneje postalo mogočno drevo.

Začnemo z ustnimi molitvami, ki smo jih mnogi ponavljali kot otroci: to so goreče in preproste besede, namenjene Bogu in njegovi Materi, ki je naša Mati. Jaz še vedno zjutraj in zvečer, ne en dan, ampak redno, obnavljam tisto molitev izročitve, ki so me jo naučili moji starši: O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem; in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim: svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce … Mar ni to — na neki način — začetek kontemplacije, jasen dokaz zaupne vdanosti? Kaj drug drugemu, ko se srečajo, govorijo tisti, ki se imajo radi? Kako se obnašajo? Vse, kar so in kar imajo, žrtvujejo za osebo, ki jo ljubijo.

Najprej molitveni vzklik in nato še eden in še eden …, dokler se ne zazdi, da ta vnema ne zadostuje več, ker se besede izkažejo za prerevne … in dajo prednost božji intimnosti, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti. Tedaj živimo kakor ujeti, kakor zaporniki. Medtem ko v mejah naših zmot in omejitev z največjo možno popolnostjo opravljamo naloge našega položaja in poklica, si duša želi pobegniti … Nameni se k Bogu, kakor železo, ki ga privlači moč magneta. Tako v sladkem nemiru začnemo ljubiti Jezusa na bolj učinkovit način.

Pripeljal vas bom nazaj iz izgnanstva, kjerkoli že ste. Sužnosti se osvobodimo z molitvijo: čutimo se svobodne, na krilih svatovske pesmi zaljubljene duše, s pesmijo o ljubezni, ki v nas spodbuja željo, da se ne bi ločili od Boga. Nov način stopanja po zemlji, božanski, nadnaraven, čudovit način. Ob spominu na mnoge španske pisatelje šestnajstega stoletja bomo morda sami želeli okušati besede: Živim, ker ne živim več: kajti v meni živi Kristus!

Radovoljno sprejemamo potrebo po tem, da mnogo let delamo na tem svetu, kajti Jezus ima tu spodaj malo prijateljev. Ne odklanjajmo obveznosti, da živimo, da se iztrošimo — dodobra iztisnjeni — v služenju Bogu in Cerkvi. Na tak način, v svobodi: in libertatem gloriae filiorum Dei,qua libertate Christus nos liberavit; s svobodo božjih otrok, ki nam jo je zaslužil Jezus Kristus, ko je umrl na lesu križa.

Mogoče je, da se bodo že na začetku dvignili oblaki prahu in da bodo sovražniki našega posvečevanja uporabili tako silno in tako spretno pripravljeno tehniko psihološkega terorizma — tehniko zlorabe oblasti — da bodo v svojo nesmiselno smer potegnili celo ljudi, ki so dolgo časa vzdrževali drugačno, razumljivejšo in pravilnejšo držo. In četudi njihov glas zveni kot počen zvonec, ki ni bil ulit iz dobre kovine in je precej drugačen od pastirjevega žvižga, zlorabljajo besedo, ki je eden od najdragocenejših darov, ki jih je človek prejel od Boga, prelepo darilo za izražanje vzvišenih misli ljubezni in prijateljstva z Gospodom in njegovimi ustvarjeninami, vse do te mere, da postane razumljivo, zakaj sveti Jakob o jeziku pravi, da je to svet krivice. Povzroči lahko ogromno škode: laži, obrekovanje, sramotenje, prevare, žalitve, izkrivljeno govoričenje.