Seznam točk

Zelo me razžalosti, če izvem, da kakšen katoličan — božji otrok, ki je po krstu poklican, da bi bil drugi Kristus — pomirja svojo vest z enostavno formalno pobožnostjo, z nekakšno religioznostjo, ki ga le kdaj pa kdaj spodbudi k molitvi, ampak samo če misli, da bi mu prišla prav; da je prisoten pri sveti maši ob zapovedanih dneh, pa niti ne vedno, medtem ko natančno pazi, da bo njegov želodec miren in jé ob točno določenih urah; popušča v svoji veri in jo zamenja za krožnik leče, da se le ne bi odpovedal svojemu položaju … In potem predrzno ali pohujšljivo uporablja oznako kristjana za svoje povzpetništvo. Ne! Ne sprijaznimo se z zunanjimi oznakami: hočem, da ste kristjani v celoti, nerazdvojeni; in da bi to dosegli, morate brez izgovorov iskati primerno duhovno hrano.

Iz osebne izkušnje vam je znano — to sem pogosto ponavljal z namenom, da bi bilo manj obupovanja — da je notranje življenje sestavljeno iz začenjanja in ponovnega začenjanja, vsak dan. In v svojem srcu boste začutili, tako kakor jaz v mojem, da se je treba nenehno boriti.

Verjetno ste pri spraševanju vesti opazili — tudi meni se dogaja enako; oprostite, da govorim o sebi, toda medtem ko vam govorim, skupaj z Gospodom obravnavam potrebe svoje duše —, da vedno znova utrpite majhne neprijetnosti, in včasih se vam lahko zazdijo ogromne, ker razkrijejo očitno pomanjkanje ljubezni, izročitve, duha požrtvovalnosti, obzirnosti. Z iskrenim kesanjem povečujte hrepenenje po zadoščevanju, toda nikoli mi ne izgubite miru.

“Bog je na začetku ustvaril človeka in ga pustil oblasti lastne odločitve (Sir 15,14). To se ne bi zgodilo, če ne bi imel svobodne izbire.” Pred Bogom smo odgovorni za vsa naša svoboda dejanja. Tu ni prostora za anonimnost; človek se nahaja pred svojim Gospodom in v svoji volji se mora odločiti, ali bo živel kot prijatelj ali kot sovražnik. Tako se začne pot notranjega boja, ki je podvig za vse življenje, kajti dokler traja naše zemeljsko potovanje, nihče ne doseže polnosti svoje svobode.

Naša krščanska vera nas vodi, da vsem zagotavljamo okolje svobode, začenši z izogibanjem vsakršni zavajajoči prisili ob predstavljanju vere. “Če nas privlečejo h Kristusu, verujemo, ne da bi to hoteli; uporablja se nasilje, ne pa svoboda. Človek lahko proti svoji volji vstopi v Cerkev; proti svoji volji se lahko približa oltarju; ne da bi to hotel, lahko prejme zakrament. Toda veruje lahko samo tisti, ki to hoče.” In očitno je, da je po dopolnjeni starosti razumnosti potrebna osebna svoboda, da bi vstopili v Cerkev in odgovorili na nenehne klice, ki nam jih namenja Gospod.

Ponavljam vam: ne sprejemam nobenega drugega suženjstva kakor suženjstvo božji ljubezni. To pa zato, ker je — kot sem vam povedal že ob drugih priložnostih — vera največji upor človeka, ki ne prenaša tega, da bi živel kot žival, ki ni zadovoljen in ni miren, če se ne obrača k svojemu Stvarniku in ga ne pozna. Hočem, da ste uporniški, osvobojeni slehernih vezi, ker hočem — Kristus hoče! — da ste božji otroci. Suženjstvo ali božje otroštvo: tukaj je dilema našega življenja. Ali božji otroci ali sužnji napuha, čutnosti, tega tesnobnega egoizma, s katerim se otepajo tolike duše.

Božja ljubezen označuje pot resnice, pravičnosti, pot dobrega. Ko se odločimo odgovoriti Gospodu: Moja svoboda je zate, smo osvobojeni vseh verig, ki so nas priklepale na nepomembne reči, na neumne skrbi, na ozkosrčne ambicije. In svobodo — neprecenljivi zaklad, dragoceni biser, ki bi ga bilo škoda metati živalim, v celoti uporabljamo za to, da se učimo delati dobro.

To je veličastna svoboda božjih otrok. Kristjani, ki so spričo razpuščenosti tistih, ki niso sprejeli božje besede, v svojem vedenju boječi, zadržani ali pa jim zavidajo — bi dokazali, da imajo bedno predstavo o naši veri. Če zares izpolnjujemo Kristusovo postavo — če se trudimo, da bi jo izpolnjevali, kajti ne bo nam vedno uspelo — bomo odkrili, da smo obdarjeni s čudovito odločnostjo duha, ki ji ni treba nekje drugje iskati pomena najpopolnejšega človeškega dostojanstva.

Naša vera ni breme niti omejitev. Kako revno predstavo o krščanski resnici bi pokazal, kdor bi razmišljal tako! Ko se odločimo za Boga, ne izgubimo ničesar, temveč pridobimo vse: kdor za ceno svoje duše najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Potegnili smo zmagovalno karto, ki prinaša glavno nagrado. Ko nam nekaj preprečuje, da bi to jasno videli, preiščimo notranjost svoje duše: morda v nas obstaja premalo vere, premalo osebnega odnosa z Bogom, premalo življenja molitve. Prositi moramo Boga, po posredovanju njegove in naše Matere, naj v nas poveča njegovo ljubezen, naj nam dá izkusiti sladkost njegove navzočnosti; kajti le tedaj, ko ljubimo, je mogoče priti k najpolnejši svobodi: ko nočemo nikoli, v vsej večnosti nikoli zapustiti cilja naše ljubezni.