Seznam točk

Na ta torek petega postnega tedna bomo nekaj trenutkov premišljevali o besedilih današnje maše, da bi znali razlikovati dobro pobožanstvenje od slabega pobožanstvenja. Govorili bomo o ponižnosti; to je namreč krepost, ki nam pomaga hkrati spoznati našo bedo in našo veličino.

Naša beda še preveč očitno izstopa. Ne govorim o naravnih omejitvah: o tolikih velikih hrepenenjih, o katerih človek sanja, a jih nikoli ne bo uresničil, pa čeprav samo zaradi pomanjkanja časa. Mislim na tisto, kar naredimo slabo, na padce, na zmote, ki bi se jim lahko izognili, pa se jim nismo. Nenehno izkušamo našo osebno neučinkovitost. Toda včasih je videti, kakor da se je vse to združilo, se še očitneje izrazilo, da bi se zavedali, kako majhni smo. Kaj naj storimo?

Expecta Dominum, upaj v Gospoda; žívi iz upanja z ljubeznijo in z vero, nam predlaga Cerkev. Viriliter age, bodi možat. Kaj zato, če smo bitja, narejena iz blata, če svoje upanje položimo v Boga? In če duša v nekem trenutku utrpi padec, nazadovanje — ni nujno, da se zgodi — se ji odmeri zdravilo, kakor se v običajnem življenju naredi za telesno zdravje, potem pa — začeti znova!

Verjetno ste opazili pri družinah, ki hranijo kakšen dragocen in krhek okrasni predmet, kakšno vazo na primer, kako pazijo nanj, da se ne bi razbil? Dokler ga nekega dne otrok med igro ne vrže na tla in tisti prelepi spomin se razlomi na več kosov. Nejevolja je velika, toda takoj sledi popravilo; ponovno ga sestavijo, ga pozorno zlepijo in tako obnovljen je videti enako lep kakor prej.

Če pa je predmet narejen iz lončenine ali preprosto iz žgane gline, so običajno zadosti kovinske sponke, ti koščki železne ali kake druge kovinske žice, ki povežejo razbite dele. Tako popravljena glinena posoda obdrži svoj izvirni čar.

Ponesimo to v notranje življenje. V naši bedi in naših grehih, v naših zmotah, četudi po božji milosti nimajo tolikšne teže, se zatecimo k molitvi in recimo našemu Očetu: Gospod, v mojem uboštvu, v moji krhkosti, v tej moji ilovici razbite posode mi, Gospod, namesti nekaj sponk, in po moji bolečini in tvojem odpuščanju bom močnejši in prikupnejši kakor prej! Tolažilna molitev, ki jo bomo lahko ponavljali, kadar se razbije ta naša uboga ilovica.

Naj nas ne vznemirja, če smo lomljivi, naj nas ne preseneti, ko izkusimo, da se naše ravnanje zlomi za vsako malenkost; zaupajte v Gospoda, ki ima vedno pripravljeno pomoč: Gospod je moja luč inmoja rešitev, koga bi se moral bati? Nikogar: če se bomo na takšen način obračali k našemu nebeškemu Očetu, se ne bomo bali nikogar in ničesar.

Rad bi vas spomnil, da če ste iskreni, če se pokažete takšni, kakršni ste, če se pobožanstvite na temelju ponižnosti, ne napuha, bomo — vi in jaz — varni v kateremkoli okolju: vedno bomo lahko govorili o zmagah in imenovali se bomo zmagovalci. Z notranjimi zmagami božje ljubezni, ki prinašajo vedrost, duševno srečo, razumevanje.

Ponižnost nas bo spodbudila, da bomo uresničevali velika dela; toda le pod pogojem, da ne izgubimo izpred oči zavedanja o naši neznatnosti, ter da bo vsak dan rasla zavest o naši ubožni revščini. “Brez omahovanja sprejmi, da si služabnik, ki je obvezan veliko služiti. Ne šopiri se, ker se imenuješ božji otrok; prepoznajmo milost, a ne pozabimo naše narave. Ne prevzemaj se, če si dobro služil, saj si le izpolnil, kar si moral narediti. Sonce opravlja svojo nalogo, luna uboga; angeli vršijo svojo dolžnost. Orodje, ki ga je Gospod izbral za pogane, pravi: Nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal božjo Cerkev (1 Kor 15,9) … Tudi mi ne poskušajmo hvaliti samih sebe” zaradi naših vedno preziranja vrednih zaslug.

Kaj zato, če se spotaknemo, če pa v bolečini padca najdemo energijo, ki nas ponovno vzravna in nas spodbudi, da nadaljujemo pot z novim pogumom? Nikar ne pozabite, da svetnik ni tisti, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane, s ponižnostjo in sveto trmo. Svetopisemska Knjiga pregovorov pravi, da pravični pade sedemkrat na dan, zato se ti in jaz, ubogi človeški bitji, ne smeva čuditi niti izgubljati poguma, ko se soočava s svojo osebno bedo ter ko se spotikava na poti, kajti šla bova dalje po njej, če bova iskala moč v Njem, ki nam je obljubil: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Hvala, Gospod, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si bil vedno — Ti in samo Ti, moj Bog — moja moč, moje zavetje, moja opora.

Če si zares želiš napredovati v notranjem življenju, bodi ponižen. Vztrajno, zaupno se zatekaj h Gospodovi pomoči ter pomoči njegove svete Matere, ki je tudi tvoja Mati. Čeprav te še vedno močno boli še nezaceljena rana tvojega zadnjega spodrsljaja, vedro in mirno ponovno objemi križ in reci: Gospod, s tvojo pomočjo si bom prizadeval, da se ne bom ustavljal, zvesto bom odgovarjal na tvoja povabila, brez strahu pred strmim vzpenjanjem in pred navidezno enoličnostjo običajnega dela, pred bodičjem in ostrim kamenjem na poti. Vem, da me podpira tvoje usmiljenje in da bom na koncu našel večno srečo, veselje in ljubezen za vso večnost.

Prav v teh sanjah pa je ta pisatelj odkril še tretjo pot: ozko, prav tako polno ostrega kamenja in napornih strmin, kakor druga pot. Po njej je sredi tisočerih stisk hodilo nekaj ljudi s slovesno in veličastno držo. Toda tudi oni so končali v istem grozljivem prepadu, h kateremu je peljala prva pot. To je pot, po kateri hodijo hinavci, v katerih ni pravilnosti namena in katere vodi lažna gorečnost; tisti, ki sprevračajo božja dela tako, da jih pomešajo s časno sebičnostjo. “Neumnost je začeti težaven podvig z namenom, da bi bil občudovan; trudoma izpolnjevati božje zapovedi, hkrati pa stremeti k zemeljskemu plačilu. Kdor si s prakticiranjem kreposti prizadeva doseči človeške dobrine, je kakor tisti, ki za smešno ceno parih novčičev proda dragocen predmet: lahko bi si prislužil nebesa, a se raje zadovolji z minljivo hvalo … Zato pravijo, da je upanje hinavcev kakor pajčevina: toliko napora, preden ga stkejo, na koncu pa ga odnese en sam piš vetra smrti.”