Seznam točk

Jezus je prejšnji dan veliko delal in ko je krenil na pot, je začutil lakoto. Zaradi te potrebe se je namenil k smokvi, ki je tam daleč razkazovala čudovito zeleno listje. Sveti Marko nam pripoveduje, da ni bil čas za smokve, toda naš Gospod se približa, da bi jih utrgal, čeprav je dobro vedel, da jih v tem letnem času ne bo našel. Toda kljub temu: ko se prepriča, da je drevo nerodovitno kljub navidezni rodovitnosti in obilici listov, ukaže: Naj na veke od tebe nihče več ne jé sadu!

Kruto, da! Nikoli več naj na tebi ne zraste sad! Kako so se najbrž začudili njegovi učenci, še toliko bolj, če so pomislili, da govori božja Modrost! Jezus je preklel tisto drevo, ker je našel samo videz rodovitnosti, košato listje. Tako smo se naučili, da nimamo izgovora za neučinkovitost. Morda pravijo: nimam dovolj znanja … Ni izgovora! Ali trdijo: zaradi bolezni; ker nisem preveč nadarjen; ker nimam dobrih pogojev; zaradi okolja … Tudi ti izgovori ne veljajo! Gorje tistemu, ki se krasi s košatostjo lažnega apostolata, pri katerem razkazuje bujno listje na videz rodovitnega življenja, ne da bi iskreno poskušal doseči sadove! Daje vtis, da dobro izkorišča čas, da je dejaven, da organizira, da odkriva nove načine za rešitev vsega … Vendar je neproduktiven. Nihče se ne bo nahranil z njegovimi deli, ki nimajo nadnaravnega soka.

Prosímo Gospoda, naj bomo duše, ki so pripravljene delati s plodnim junaštvom. Ker na zemlji ne manjka takih, pri katerih ljudje, ko se jim približajo, odkrijejo samo listje: obilno, bleščeče, sijajno. Samo listja polne krošnje, izključno to in nič več. Duše pa nas gledajo z upanjem, da se bodo nasitile, ker so lačne Boga. Ni mogoče pozabiti, da imamo na voljo vsa sredstva: zadosten nauk in Gospodovo milost, kljub vsej naši bedi.

Ponovno vas spominjam, da nam je ostalo le malo časa: tempus breve est, ker je življenje na zemlji kratko, in da — ob teh sredstvih — ne potrebujemo drugega kot dobro voljo, da bi izkoristili priložnosti, ki nam jih je dal Bog. Odkar je naš Gospod prišel na ta svet, se je začel čas milosti, dan rešitve za nas in za vse. Naj ne bo potrebno, da bi nam naš Oče Bog očital, kar je izrazil že po Jeremijevih ustih: Celo štorklja pod nebom pozna svoj čas, grlica, lastovka in žerjav se pri prihodu drže svojega časa: moje ljudstvo pa ne pozna Gospodove postave.

Ne obstajajo slabi ali neprimerni dnevi: vsi dnevi so dobri za služenje Bogu. Slabi dnevi nastopijo samo takrat, kadar jih človek povzroči s svojim pomanjkanjem vere, s svojo lenobo, s svojo malomarnostjo, ki ga nagiba, da ne dela z Bogom in za Boga. Slavil bom Gospoda ob vsakem času! Čas je zaklad, ki odhaja, ki beži, ki polzi med našimi rokami kakor voda po visokih skalah. Včerajšnji dan je že minil in današnji mineva. Jutrišnji dan bo kmalu postal včerajšnji. Dolgost enega življenja je zelo kratka. Toda koliko se v tem kratkem razdobju lahko naredi zaradi božje ljubezni!

Noben izgovor nam ne bo pomagal. Gospod je bil potraten do nas: potrpežljivo nas je učil; s prilikami nam je razložil svoje zapovedi in vztrajal brez predaha. Kakor Filipa nas lahko vpraša: Toliko časa sem med vami, in me nisi spoznal? Prišel je trenutek, da zares delamo, da uporabimo vsak trenutek dneva, da veseli in z zadovoljstvom prenašamo težo dneva in vročino.

Običajno pogosto pravim, da v teh trenutkih pogovora z Jezusom, ki nas vidi in nas posluša iz tabernaklja, ne moremo zapasti v nekakšno neosebno molitev. Da bi premišljevali na tak način, da se bo takoj vzpostavil dialog z Gospodom — ni potreben hrup besed — moramo priti ven iz anonimnosti, se postaviti v njegovo navzočnost takšni, kakršni smo, ne da bi se skrivali v množici, ki napolnjuje cerkev, ali se razlezli v vrsti praznega besedičenja, ki ne izvira iz srca, temveč kvečjemu iz navade brez vsebine.

Zato sedaj dodajam, da mora biti tudi tvoje delo osebna molitev, da se mora spremeniti v véliki pogovor z našim nebeškim Očetom. Če iščeš posvečevanje v in preko tvoje poklicne dejavnosti, se boš nujno moral potruditi, da se bo spremenila v molitev brez anonimnosti. Ta tvoja prizadevnost prav tako ne sme zapasti v enolično temo rutinskega in neosebnega dela, saj bi v istem trenutku umrla božanska privlačnost, ki poživlja tvoja vsakdanja opravila.

Sedaj mi prihajajo v spomin moja potovanja na fronto med špansko državljansko vojno. Ne da bi imel na voljo kakršnokoli človeško sredstvo, sem šel tja, kjerkoli se je nahajal kdo, ki je potreboval moje duhovniško delo. V tistih tako posebnih okoliščinah, ki so morda marsikomu dale povod, da je upravičil svojo zapuščenost in malomarnost, se nisem omejil zgolj na dajanje duhovnih nasvetov. Takrat me je vodila ista skrb, ki jo čutim tudi danes, in trudim se, da bi jo Gospod prebudil v vsakem izmed vas: želel sem dobro njihovih duš, pa tudi njihovo veselje tukaj na zemlji. Spodbujal sem jih, naj zapolnijo svoj čas z uporabnimi aktivnostmi; naj vojna ne predstavlja neke vrste zaprtega razdobja znotraj njihovih življenj; prosil sem jih, naj se ne zapustijo, naj naredijo, kar je le mogoče, da ne bi strelskega jarka in stražarnice spremenili v neke vrste čakalnico na takratnih železniških postajah, kjer so ljudje ubijali svoj čas, medtem ko so čakali na vlak, za katerega se je zdelo, da nikoli ne bo prispel …

Konkretno sem jim predlagal, naj se ukvarjajo s kakšno koristno dejavnostjo, združljivo z njihovo vojaško službo, na primer s študijem, z učenjem tujih jezikov. Svetoval sem jim, naj nikoli ne nehajo biti božji možje, in naj si prizadevajo, da bo vse njihovo vedenje operatio Dei, božje delo. Ganjen sem bil, ko sem se prepričal, da so se ti fantje v vse prej kot lahki situaciji čudovito odzvali: videla se je njihova trdna notranja pripravljenost.

Possumus! — zmoremo zmagati tudi v tej bitki, z Gospodovo pomočjo. Prepričajte se, da ni težko spremeniti dela v dialog molitve. Samo izročimo ga in veselo na delo; Bog je že slišal, nas že opogumlja. Dosezimo slog kontemplativnih duš sredi vsakdanjega dela! Ker nas prevzema gotovost, da nas gleda On, ob tem pa nas prosi za kakšno novo premagovanje: majhno žrtev; nasmeh osebi, ki nas moti; da začnemo z najbolj neprijetnim, a najnujnejšim opravilom; da smo pozorni na podrobnosti pri redu; da vztrajamo v izpolnjevanju dolžnosti, ko pa bi bilo tako lahko odnehati; da ne puščamo za jutri, kar moramo dokončati danes; vse zato, da bomo razveselili Njega, našega Očeta Boga! In morda lahko na svojo mizo ali na diskretno mesto, kjer ne privlači pozornosti, tebi pa služi kot opomnik kontemplativnega duha, postaviš križ — ki je za tvojo dušo in tvoj razum priročnik, s katerim se naučiš lekcije služenja.

Če se odločiš — ne da bi počel nenavadne stvari, ne da bi se umaknil iz sveta, sredi tvojih običajnih opravil — stopati po poteh kontemplacije, se boš takoj počutil Učiteljev prijatelj z božansko nalogo, da vsemu človeštvu odpreš božje poti na zemlji. Da, s svojim delom boš prispeval k širjenju Kristusovega kraljestva po vseh kontinentih. In druga za drugo si bodo sledile ure dela, izročene za oddaljene narode, ki se šele rojevajo v veri, za vzhodna ljudstva, ki jim je barbarsko onemogočeno, da bi svobodno izpovedala svoja verovanja, za dežele z dolgo krščansko tradicijo, kjer pa je videti, da je luč evangelija otemnela in se duše otepajo v sencah nevednosti … Kakšno vrednost dobi ta ura dela, to vztrajanje v istem prizadevanju še en trenutek več, še nekaj minut, dokler ne končamo svoje naloge! Na praktičen in preprost način spreminjaš kontemplacijo v apostolat, kar je nujna potreba srca, ki bije soglasno s presladkim in usmiljenim Srcem našega Gospoda Jezusa.