Seznam točk

Ko vam govorim, ko se vsi skupaj pogovarjamo z Bogom, našim Gospodom, glasno nadaljujem svojo osebno molitev. Rad se pogosto spomnim na to. Tudi vi se morate potruditi in hraniti molitev v vaših dušah, tudi kadar se bo treba zaradi take ali drugačne okoliščine, kakor na primer današnje, ukvarjati s temami, ki na prvi pogled niso videti preveč primerne za dialog ljubezni, kar je naš pogovor z Gospodom. Pravim na prvi pogled, kajti vse, kar se nam zgodi, vse, kar se dogaja okrog nas, je lahko in mora biti predmet naše meditacije.

Moram vam govoriti o času, o tem času, ki mineva. Ne bom ponavljal znane trditve, da je eno leto več pravzaprav eno leto manj … Prav tako vam ne predlagam, da sprašujete naokrog, kaj si ljudje mislijo o minevanju dni, ker če bi to storili, bi verjetno slišali kakšen odgovor v stilu: Mladost, božanski zaklad, ki odhajaš in se več ne vrneš … čeprav ne izključujem možnosti, da bi slišali tudi drugačno razmišljanje z več nadnaravnega smisla.

Prav tako se nočem z nostalgičnimi poudarki zadržati pri kratkosti življenja. Nas kristjane bi minljivost zemeljskega potovanja morala spodbuditi k temu, da bi bolje izkoristili čas, nikakor pa ne k temu, da bi se bali našega Gospoda, še manj pa, da bi na smrt gledali kot na katastrofalen konec. Leto, ki se je končalo — to je bilo rečeno že na tisoč bolj ali manj pesniških načinov — je z božjo milostjo in usmiljenjem korak več, ki nas je približal nebesom, naši dokončni domovini.

Ko pomislim na to resničnost, zelo dobro razumem tisti vzklik, ki ga je sveti Pavel napisal Korinčanom: Tempus breve est! Kako kratek je čas našega bivanja na zemlji! Te besede pri doslednem kristjanu v najintimnejšem delu njegovega srca odzvanjajo kot očitek zaradi pomanjkanja velikodušnosti ter kot nenehno vabilo k zvestobi. Zares kratek je naš čas, da ljubimo, da dajemo, da zadoščujemo. Zato ni prav, da ga tratimo ali da ta zaklad neodgovorno mečemo skozi okno: ne moremo brezumno zapraviti tega obdobja na svetu, ki ga Bog zaupa vsakemu izmed nas.

Toda sledimo rdeči niti iz prilike. In nespametnice, kaj delajo? Od tistega trenutka naprej že posvečajo vsa svoja prizadevanja temu, da bi se pripravile na Ženinov prihod: kupit gredo olje. Toda odločile so se prepozno in medtem, ko so šle kupovat, je prišel ženin in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge devicein govorile: Gospod, Gospod, odpri nam! Saj ne, da niso storile ničesar: vsaj nekaj so poskušale … Toda zaslišale so glas, ki jim je trdo odgovoril: Ne poznam vas! Niso se znale ali pa se niso hotele pripraviti s potrebno skrbnostjo in pozabile so na razumen ukrep, da bi si pravočasno pridobile olje. Manjkalo jim je velikodušnosti, da bi dovršeno izpolnile tisto malo, kar jim je bilo zaupano. Dejansko so imele na razpolago veliko časa, ki pa so ga slabo izkoristile.

Pogumno pomislimo na svoje življenje. Zakaj včasih ne najdemo tistih minut, da bi z ljubeznijo dokončali svoje delo, ki je sredstvo našega posvečevanja? Zakaj ne posvečamo pozornosti družinskim obveznostim? Zakaj se nam začne muditi v trenutku molitve, ali ko prisostvujemo sveti mašni daritvi? Zakaj nam manjka vedrine in mirnosti, da bi izpolnili dolžnosti svojega stanú, hkrati pa se, ne da bi se nam kam mudilo, zabavamo s tem, da sledimo svojim osebnim kapricam? Lahko bi mi odgovorili: to so malenkosti. Da, res je: toda te malenkosti so olje, naše olje, ki ohranja plamen živ in luč prižgano.

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska.

Ko sem imel šestindvajset let in sem v vsej globini zaznal zavezanost služenja Gospodu v Opus Dei, sem ga z vso svojo dušo prosil za osemdeset let resnosti. Mojega Boga sem — začetniško naivno, otroško — za več let prosil zato, da bi me naučil izkoristiti vsako minuto za služenje Njemu. Gospod zna dodeliti te zaklade. Morda bova ti in jaz na koncu le lahko rekla: Razumnejši sem od starcev, ker se držim tvojih ukazov. Mladost ne sme pomeniti lahkomiselnosti, prav tako kakor sivi lasje ne pomenijo nujno preudarnosti in modrosti.

Pojdi z mano h Kristusovi Materi. Naša Mati, ki si gledala Jezusa, kako je rasel, ki si ga videla, kako je dobro izkoriščal svoj čas med ljudmi: nauči me porabljati moje dneve v služenju Cerkvi in dušam; nauči me najgloblje v srcu zaslišati — kakor ljubezniv očitek, dobra Mati, vedno, ko bo potrebno — da moj čas ne pripada meni, temveč našemu Očetu, ki je v nebesih.