Seznam točk

Vsi prazniki naše Gospe so veliki, saj so priložnosti, ki nam jih ponuja Cerkev, da bi z dejanji pokazali svojo ljubezen do svete Marije. Toda če bi moral izmed teh praznikov izbrati samo enega, bi izbral današnjega: Božje materinstvo presvete Device Marije.

To praznovanje nas vodi k premišljevanju nekaterih središčnih skrivnosti naše vere: k meditaciji o učlovečenju Besede, kar je delo vseh treh oseb presvete Trojice. Marija, hči Boga Očeta, je po Gospodovem učlovečenju v njenem brezmadežnem telesu nevesta Boga Svetega Duha in mati Boga Sina.

Devica Marija je na načrte, katere ji je razodel Stvarnik, svobodno odgovorila “da”, in takrat je božja Beseda privzela človeško naravo: razumsko dušo in telo, izoblikovano v prečistem Marijinem telesu. Božja in človeška narava sta se združili v eni sami osebi: Jezusu Kristusu, ki je pravi Bog, in od takrat naprej pravi človek; večni Edinorojenec Očeta in od tistega trenutka naprej, kot človek, pravi sin Marije. Zato je naša Gospa Mati učlovečene Besede, druge osebe presvete Trojice, ki je s seboj — brez mešanja obeh narav — za vedno zedinila človeško naravo. Sveti Devici lahko glasno, kot najlepšo hvalo, izrečemo te besede, ki izražajo njeno najvišje dostojanstvo: Božja Mati.

To je bila vedno gotova vera. Proti tistim, ki so jo zanikali, je efeški koncil razglasil: “Kdor ne priznava, da je Emanuel v resnici Bog in da je sveta Devica zato Bogorodica (Božja Mati), rodila je namreč po mesu božjo Besedo, ki je postala meso, bodi izobčen.”

Zgodovina nam je ohranila pričevanje o veselju kristjanov ob teh jasnih, točnih odločitvah, ki so potrjevale, kar so vsi verovali: “Vse prebivalstvo mesta Efeza je od zgodnjih jutranjih ur do večera hrepeneče pričakovalo odločitev … Ko se je razvedelo, da je bil povzročitelj bogokletja odstavljen, so vsi v en glas začeli slaviti Boga in vzklikati sinodi, ker je sovražnik vere padel. Takoj ko smo stopili iz cerkve, smo se v spremstvu bakel odpravili na svoje domove. Bilo je ponoči. Celo mesto je bilo veselo in razsvetljeno.” Tako piše sveti Ciril in moram priznati, da je celo z razdalje šestnajstih stoletij tisti odziv pobožnosti name napravil globok vtis.

Bog daj, da bi ista vera žarela v naših srcih in da bi se iz naših ust dvignil zahvalni spev. Ko je namreč presveta Trojica izbrala Marijo za Mater Kristusa, ki je človek kot mi, je vsakega izmed nas postavila pod njen materinski plašč. Je Božja Mati in naša Mati.

Mi pa sedaj nadaljujmo s premišljevanjem te skrivnosti o Marijinem Božjem materinstvu v molčeči molitvi, ko z dna duše pritrjujemo: Devica Marija, Božja Mati, On, ki ga nebesa ne morejo zaobjeti, je vstopil v tvoje telo, da bi nase prevzel človeško naravo. Poglejte, kaj nam danes na ustnice polaga liturgija: Blagor telesu Device Marije, ki je nosilo Božjega Sina. Vzklik, ki je star in nov, človeški in božji. Pomeni, da Gospodu rečemo, tako kot je v rabi v nekaterih krajih, kadar želijo komu izkazati čast: Blagor materi, ki te je rodila!

Kako bomo lahko premagali te ovire? Kako se bomo mogli utrditi v odločnosti, ki se nam začenja dozdevati zelo težka? Tako da se bomo navdihovali pri vzoru, ki nam ga kaže presveta Devica Marija, naša Mati: nadvse široka pot, ki neobhodno pelje preko Jezusa.

Da bi se približali Bogu, se moramo podati na pravo pot, ki je Kristusova presveta človeškost. Zaradi tega vedno priporočam branje knjig, ki opisujejo Gospodovo trpljenje. Ti spisi, navdani z iskreno pobožnostjo, nam pred oči postavljajo Božjega Sina, človeka kakor mi in resničnega Boga, ki ljubi in v svojem mesu trpi za zveličanje sveta.

Pomislite na eno izmed najbolj zakoreninjenih molitev med kristjani, na sveti rožni venec. Cerkev nas spodbuja h kontemplaciji skrivnosti, da bi se v naš um in v našo domišljijo skupaj z veseljem, trpljenjem in slavo svete Marije vtisnil neverjetni Gospodov zgled, v njegovih tridesetih letih skritosti, v njegovih treh letih oznanjevanja, v njegovem sramotnem trpljenju in v njegovem slavnem vstajenju.

Slediti Kristusu: v tem je skrivnost. Spremljati ga tako od blizu, da bomo živeli z Njim, kakor prvih dvanajst učencev; tako od blizu, da se bomo poistovetili z Njim. Brez odlašanja bomo pritrdili, če le nismo postavljali ovir milosti, da smo si oblekli našega Gospoda Jezusa Kristusa. Gospod se kakor v ogledalu odseva v našem ravnanju. Če je ogledalo takšno, kot mora biti, bo odsevalo preljubeznivo podobo našega Odrešenika, ne da bi jo popačilo, ne da bi iz nje naredilo karikaturo. In drugi ljudje bodo imeli možnost, da ga občudujejo, da mu sledijo.