Seznam točk

V odlomku iz Matejevega evangelija, ki ga prinaša današnja maša, beremo: tunc abeuntes pharisaei, consilium inierunt ut caperent eum in sermone; farizeji so se sestali, da bi se med seboj posvetovali, kako bi lahko ujeli Jezusa v njegovih besedah. Ne pozabite, da je to metoda hinavcev, ki je tudi v današnjem času običajna taktika; mislim, da farizejski plevel nikoli ne bo izkoreninjen iz sveta, vedno je bil čudežno rodoviten. Morda Gospod dopušča njegovo rast zato, da bi naredil razumne nas, svoje otroke. Kajti krepost razumnosti je nujno potrebna vsakomur, ki mora postavljati merila, krepiti, druge popravljati, vnemati, opogumljati. In prav na ta način, kot apostol, ki izkoristi okoliščine svojega vsakdanjega dela, mora kristjan ravnati z ljudmi okoli sebe.

V tem trenutku dvigam svoje srce k Bogu. Po posredovanju presvete Device, ki je v Cerkvi, vendar nad Cerkvijo, med Kristusom in Cerkvijo, kjer nas varuje, kraljuje in je Mati vseh ljudi ter Mati Jezusa, našega Gospoda, prosim Boga, naj nam vsem dá to razumnost, predvsem tistim, ki želimo sredi krvnega obtoka družbe delati za Boga. Resnično dobro je za nas, da se naučimo biti razumni.

Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in sorekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.

Se spominjate prilike o usmiljenem Samarijanu? Tisti človek je obležal ob poti, kjer so ga hudo ranili in napol mrtvega pustili razbojniki, ki so mu pobrali vse do zadnjega beliča. Mimo tistega kraja je šel starozavezni duhovnik in malo kasneje še levit; oba sta šla brezskrbno naprej po svoji poti. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je potoval. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Glejte, Gospod tega zgleda ne daje samo peščici izbranih duš, kajti ko je odgovoril tistemu, ki mu je postavil vprašanje — torej vsakomur izmed nas — je takoj dodal: Pojdi in tudi ti tako delaj.

Kadar v našem osebnem življenju ali v življenju drugih ljudi opazimo nekaj, kar ni prav, nekaj, kar potrebuje duhovno in človeško pomoč, ki jo lahko nudimo in moramo nuditi božji otroci, takrat bo jasen izraz razumnosti to, da bomo uporabili primerno zdravilo; temeljito, z ljubeznijo in srčnostjo, iskreno. Izmikanje ni dobra rešitev. Zmotno je misliti, da bomo probleme rešili z opuščanjem ali zavlačevanjem.

Razumnost zahteva, da potem, ko smo odkrili rano, uporabimo zdravilo vsakokrat, ko tako zahtevajo okoliščine, v celoti in ne da bi ga poskušali ublažiti. Ko opazite celo najmanjše bolezenske znake, bodite preprosti in odkriti, enako kadar morate zdraviti in kadar morate prejeti pomoč. Tistemu, ki lahko zdravi v božjem imenu, je takrat treba dovoliti, da pritisne od daleč in potem od bližje in še bližje, dokler iz rane ne izteče ves gnoj in je žarišče okužbe očiščeno. Najprej moramo tako ravnati sami s seboj ter s tistimi, do katerih nas zaradi pravičnosti ali ljubezni do bližnjega veže dolžnost, da jim pomagamo. Bogu priporočam predvsem starše in tiste, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem.

Naj vas ne zadržuje noben hinavski razlog: uporabite čisto zdravilo. Toda delajte z materinsko roko, z neskončno nežnostjo naših mater, ko so nam zdravile majhne in velike rane naših otroških iger in padcev. Če je treba počakati nekaj ur, počakamo, a nikoli več, kot je nujno potrebno; sicer bi naše ravnanje izkazovalo lagodnost, strahopetnost, nekaj popolnoma drugačnega od razumnosti. Vsi, na prvem mestu tisti, ki se ukvarjate z izobraževanjem, zavrnite strah pred tem, da bi razkužili rano.

Mogoče je, da bo kdo zvijačno zašepetal na uho tistih, ki bi morali zdraviti, pa so neodločni ali pa se nočejo soočiti s svojim poslanstvom: Učitelj, vemo,da si resnicoljuben. Ne trpite take ironične pohvale; kajti tisti, ki se ne trudijo vestno opravljati svojega dela, niso učitelji, ker ne kažejo prave poti, in niso pravi, ker s svojo lažno razumnostjo prezirajo ali pa imajo za pretirana jasna pravila, ki so jih tisočkrat potrdili pošteno ravnanje, starost, znanje dobrega vodenja, poznavanje človeške šibkosti ter ljubezen do vsake ovce. Vse to nas spodbuja, da spregovorimo, da posredujemo, da pokažemo, da nam ni vseeno.

Lažne učitelje obvladuje strah pred tem, da bi izpili čašo resnice; nemirni postanejo že samo ob misli na to, da bi v nekih določenih okoliščinah posegli po bolečem protisredstvu, kar pa je obveznost. V takšnem ravnanju — o tem ste lahko prepričani — ni razumnosti, niti usmiljenja, niti prave pameti; taka drža odraža bojazljivost, pomanjkanje odgovornosti, nerazumnost in nespamet. Isti ljudje potem, ko jih zajame panika zaradi razdejanja, poskušajo zavirati zlo, ko je za to že prepozno. Ne spomnijo se, da krepost razumnosti zahteva pravočasno upoštevanje in posredovanje dozorelega nasveta starodavnih izkušenj, čistega pogleda in nezavezanega jezika.

Vrnimo se k pripovedi svetega Mateja: Vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš božjo pot. Vedno znova sem presenečen ob taki nesramnosti. Vodi jih namen, da bi izkrivljali besede našega Gospoda Jezusa, da bi ga presenetili pri kakšni nepazljivosti, in namesto da bi jasno izrazili, kar se jim je zdelo kot nerešljiva uganka, poskušajo Učitelja zmesti s pohvalami, ki bi smele priti samo z vdanih ustnic, iz poštenega srca. Namenoma sem se zadržal pri teh odtenkih ne zato, da bi se naučili biti nezaupljivi, temveč preudarni; da ne bi sprejeli zvijačnega pretvarjanja, četudi preoblečenega v besede ali dejanja, ki sama na sebi sicer ustrezajo resničnosti. Enako se dogaja v odlomku, ki ga sedaj opazujemo: Ti ne delaš razlik, mu pravijo; Ti si prišel za vse ljudi; nič te ne more zadržati, da bi oznanjal resnico in učil dobro.

Naj še enkrat ponovim: bodite preudarni, vendar ne nezaupljivo previdni. Vsem izkazujte popolno zaupanje, bodite zelo plemeniti. Zame je več vredna beseda kristjana, zvestega človeka — popolnoma zaupam vsakemu kristjanu — kot pa podpis stotih enodušnih notarjev, čeprav sem bil morda kdaj ogoljufan, ker sem se držal tega merila. Raje dovolim, da kakšen brezvestnež zlorabi to zaupanje, kakor da bi kogarkoli izključil kot nevrednega zaupanja, ki si ga zasluži kot človek in kot božji otrok. Zagotavljam vam, da me sadovi takega ravnanja nikoli niso razočarali.

Et viam Dei in veritate doces; učiti, učiti, učiti: kazati božje potí v skladu s čisto resnico. Naj te ne prestraši, če drugi vidijo tvoje osebne napake, tvoje in moje. Jaz imam veliko željo po tem, da bi jih razglašal, da bi pripovedoval o svojem osebnem boju, o svoji gorečnosti po tem, da bi se poboljšal na tem ali onem področju svojega boja, da bi bil zvest Gospodu. Prizadevanje, da bi izgnali in premagali to našo bedo, je že eden od načinov, kako drugim pokazati božje steze: najprej, kljub našim vidnim napakam, s pričevanjem lastnega življenja; potem z naukom, kakor naš Gospod, ki je coepit facere et docere, najprej začel z deli, kasneje pa se je posvetil oznanjevanju.

Potem, ko sem vam potrdil, da vas ima ta duhovnik zelo rad in da vas ima nebeški Oče še veliko bolj rad, ker je neskončno dober, neskončno očetovski; potem, ko sem vam pokazal, da vam ne morem ničesar očitati, sem hkrati prepričan, da vam moram pomagati ljubiti Jezusa Kristusa in Cerkev, njegovo čredo. Mislim namreč, da me v tem ne prekašate: lahko se kosate z menoj, vendar me ne boste premagali. Kadar v svojem oznanjevanju ali v osebnih pogovorih s posamezniki pokažem na kakšno napako, tega ne storim zato, da bi prizadel; to storim izključno iz gorečnosti, da bi bolj ljubili Gospoda. In ko vztrajam na tem, kako potrebno je živeti kreposti, ne izgubim izpred oči, da ta nujnost pritiska tudi name.

Pozorno berite ta evangeljski prizor, da boste izkoristili te čudovite nauke o krepostih, ki morajo razsvetljevati naš način delovanja. Potem ko so farizeji in herodovci končali svoj hinavski in dobrikavi uvod, so zastavili svoje vprašanje: Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali se sme dajati cesarju davek ali ne? “Sedaj bodite pozorni na njihovo zvitost,” piše sveti Janez Zlatousti. “Ne rečejo mu: razloži nam, kaj je dobro, primerno, dopustno, temveč mu pravijo: povej nam, kaj se ti zdi. Obsedeni so bili z željo, da bi ga izdali ter da bi se zameril politični oblasti.” Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec! Prinesliso mu denarij. Nato jim je rekel: Čigava sta ta podoba in napis? Dejali so mu: Cesarjeva. Tedaj jim je rekel: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.

Kakor vidite, je ta dilema prav tako stara, kakor je jasen in nedvoumen Učiteljev odgovor. Nobenega nasprotja ni — ne obstaja — med služenjem Bogu in služenjem ljudem: med izpolnjevanjem naših državljanskih dolžnosti in pravic ter izpolnjevanjem verskih pravic in dolžnosti; med prizadevanjem, da bi gradili in izboljševali časno mesto ter prepričanjem, da hodimo po svetu kakor po poti, ki nas vodi v nebeško domovino.

Tudi tukaj se izraža ta enotnost življenja, ki je — tega se nikoli ne bom naveličal ponavljati — bistveni pogoj za tiste, ki se skušajo posvečevati v običajnih okoliščinah svojega dela ter družinskih in družbenih odnosov. Jezus ne dopušča te delitve: Nihče ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo prvega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo prvega držal in drugega zaničeval. Kristjan izbere izključno Boga, kadar v polnosti odgovori na njegov klic, in ta izbira ga vodi, da vse usmerja h Gospodu, hkrati pa bližnjemu daje vse, kar mu pripada v skladu s pravičnostjo.