Seznam točk

Notranje življenje: to je zahteva klica, ki ga je Učitelj položil v duše vseh. Biti moramo sveti — povedano s pristnim pregovorom iz moje dežele — ne da bi nam zmanjkalo niti za las, torej popolnoma; zares kristjani, pravi kristjani, ki jih je mogoče razglasiti za svetnike; če ne, smo propadli kot učenci edinega Učitelja. Razen tega nam Bog, ko se je ozrl na nas in nam podelil svojo milost, da bi se borili za pridobitev svetosti sredi sveta, nalaga tudi obveznost apostolata. Razumite, da skrb za duše celó človeško gledano vzklije kot logična posledica te izbire, kakor pravi eden od cerkvenih očetov: “Ko odkrijete, da vam je bilo nekaj v korist, poskušate pritegniti še druge. Zatorej si morate želeti, da bi vas po Gospodovih poteh spremljali tudi drugi. Če greste na trg ali v kopališče in se srečate z nekom, ki ne počne ničesar, ga povabite, naj se vam pridruži. Prenesite to zemeljsko navado v to, kar je duhovnega, in ko boste šli k Bogu, ne pojdite sami.”

Če ne želimo nekoristno zapravljati časa — niti z lažnimi izgovori glede zunanjih težav v okolju, ki jih že od začetka krščanstva nikoli ni manjkalo — se moramo zavedati, da je Jezus Kristus na običajen način povezal učinkovitost našega delovanja z notranjim življenjem, da bi pritegnil tiste, ki nas obdajajo. Kristus je kot pogoj za učinkovitost apostolske aktivnosti postavil svetost; naj se popravim, naše prizadevanje za zvestobo, ker na zemlji ne bomo nikoli sveti. Videti je neverjetno, toda Bog in ljudje potrebujejo našo zvestobo brez izgovorov, brez olepševanj, zvestobo, ki gre do skrajnosti, brez povprečnosti in brez izmikanja, v polnosti krščanske poklicanosti, ki jo moramo privzeti in prizadevno uresničevati.

Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev. Brž položijo ulov h Gospodovim nogam, saj je njegov. Da bi se naučili, da so duše od Boga, da si nihče na zemlji ne more pripisovati te lastnine, da apostolat Cerkve — oznanjanje in odrešenjska stvarnost — ne temelji na ugledu nekaterih ljudi, marveč na božji milosti.

Jezus Petra trikrat izpraša, kot da bi mu hotel dati ponovno možnost, da zadosti za trikratno zatajitev. Peter se je že naučil, spametoval se je spričo lastne bede: globoko je prepričan, da je nepremišljeno postavljanje odveč, in zaveda se svoje šibkosti. Zato položi vse v Kristusove roke: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad. In kaj odgovori Jezus? Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Ne tvojih, ne vaših: moje ovce! Kajti On je ustvaril človeka, On ga je odrešil, On je odkupil vsako dušo, vsako posebej, za ceno — ponavljam — svoje krvi.

Ko so donatisti v 5. stoletju organizirali svoje napade proti katolikom, so trdili, da ni mogoče, da bi hiponski škof Avguštin izpovedoval resnico, ker je bil v preteklosti velik grešnik. In sveti Avguštin je svojim bratom v veri nakazal, kako je treba odgovoriti: “Avguštin je škof v katoliški Cerkvi; on nosi svoje breme, za katero bo moral dajati odgovor Bogu. Spoznal sem ga med dobrimi ljudmi. Če je slab, on to ve; če je dober, pa tudi nisem vanj polagal svojega upanja. Kajti prvo, kar sem se naučil v katoliški Cerkvi, je to, da ne polagam svojega upanja v človeka.”

Ne opravljamo našega apostolata. Če bi bilo tako, le kaj bi lahko rekli? Mi opravljamo — ker Bog to hoče, ker nam je tako ukazal: pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij— Kristusov apostolat. Zmote so naše; sadovi pa Gospodovi.