Seznam točk

Tako vi kakor jaz bomo vsak dan videli, da smo obremenjeni z mnogimi napakami, če se bomo pogumno izprašali v božji navzočnosti. Kadar se borimo, da bi se jih z božjo pomočjo rešili, nimajo odločilnega pomena in jih premagamo, čeprav je videti, da nam jih nikoli ne uspe v celoti izkoreniniti. Razen tega boš kljub svojim slabostim pripomogel k premagovanju velikih pomanjkljivosti drugih, če se boš trudil odgovoriti na božjo milost. Ko boš spoznal, da si prav tako slaboten kakor oni — zmožen vseh zmot in grozot — boš bolj razumevajoč, bolj rahločuten in hkrati bolj zahteven, zato da bi se vsi odločili ljubiti Boga z vsem srcem.

Kristjani, božji otroci, moramo pomagati drugim tako, da častno živimo tisto, kar so hinavci zlonamerno šepetali Učitelju: ne gledaš na osebo. To pomeni, da se bomo v celoti odrekli temu, da bi delali razlike med ljudmi. Zanimajo nas vse duše! Čeprav moramo seveda najprej poskrbeti za tiste, ki jih je Bog zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin, tudi iz na videz zgolj človeških razlogov, postavil zraven nas.

Eden od njenih prvih izrazov je ta, da dušo popelje na potí ponižnosti. Ko si iskreno priznamo, da nismo nič; ko razumemo, da bi bilo brez božje pomoči celo najšibkejše in najslabotnejše bitje boljše od nas; ko se zavemo, da smo sposobni vseh zmot in grozot; ko vemo, da smo grešniki, čeprav se prizadevno borimo, da bi se oddaljili od tolikšne nezvestobe …kako bi lahko tedaj slabo mislili o drugih? Kako bi se lahko v srcu razvijal fanatizem, nestrpnost, nadutost?

Ponižnost nas kakor za roko vodi do najboljšega načina, kako ravnati z bližnjim: razumevanje do vseh, sožitje z vsemi, odpuščanje vsem; brez ustvarjanja ločitev ali zaprek; biti — vedno! — orodje edinosti. V globini človeka upravičeno obstaja močno hrepenenje po miru, po zedinjenosti s soljudmi, po vzajemnem spoštovanju pravic vsake osebe, tako da se vse to spremeni v bratstvo. Odseva sledi nečesa, kar je najdragocenejše v našem človeškem položaju: če smo vsi božji otroci, potem bratstvo ni le fraza niti ni nekakšen nedosegljiv ideal; pokaže se kot težek, a stvaren cilj.

Pred vsemi prezirljivci, skeptiki in brezbrižneži, pred tistimi, ki so svojo strahopetnost spremenili v mentaliteto, moramo kristjani dokazati, da je ta ljubezen mogoča. Morda nam veliko dejavnikov otežuje, da bi ravnali na tak način, kajti človek je bil ustvarjen kot svoboden in ima možnost, da se zaman in s priokusom grenkobe zoperstavlja Bogu. Kljub vsemu pa je takšno ravnanje možno in resnično, saj se nujno rodi kot posledica božje ljubezni in ljubezni do Boga. Tedaj bomo v vsej njeni globini in z vso njeno rodovitnostjo razumeli bolečino, žrtev in nesebično izročitev v vsakodnevnem sobivanju.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.

Sedaj bomo prosili Gospoda, naj nam ob zaključku tega pogovora z Njim pomaga, da bomo ponovili skupaj s svetim Pavlom: Zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.

Sveto pismo to ljubezen opeva z gorečimi besedami: Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in reke je ne morejo preplaviti. Enaka ljubezen je vedno napolnjevala Marijino srce in jo obogatila z materinsko nežnostjo in skrbjo za vse človeštvo. V Devici Mariji se ljubezen do Boga združi s skrbjo za vse njene otroke. Njeno presladko srce, pozorno celo na najmanjše stvari — vina nimajo— je gotovo veliko trpelo, ko je prisostvovala tisti kolektivni krutosti, tistemu pobesnelemu izživljanju krvnikov, kar je bilo Jezusovo trpljenje in smrt. Toda Marija ne spregovori. Kakor njen Sin tudi ona ljubi, molči in odpušča. To je moč ljubezni.