Seznam točk

Kaj zato, če se spotaknemo, če pa v bolečini padca najdemo energijo, ki nas ponovno vzravna in nas spodbudi, da nadaljujemo pot z novim pogumom? Nikar ne pozabite, da svetnik ni tisti, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane, s ponižnostjo in sveto trmo. Svetopisemska Knjiga pregovorov pravi, da pravični pade sedemkrat na dan, zato se ti in jaz, ubogi človeški bitji, ne smeva čuditi niti izgubljati poguma, ko se soočava s svojo osebno bedo ter ko se spotikava na poti, kajti šla bova dalje po njej, če bova iskala moč v Njem, ki nam je obljubil: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Hvala, Gospod, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si bil vedno — Ti in samo Ti, moj Bog — moja moč, moje zavetje, moja opora.

Če si zares želiš napredovati v notranjem življenju, bodi ponižen. Vztrajno, zaupno se zatekaj h Gospodovi pomoči ter pomoči njegove svete Matere, ki je tudi tvoja Mati. Čeprav te še vedno močno boli še nezaceljena rana tvojega zadnjega spodrsljaja, vedro in mirno ponovno objemi križ in reci: Gospod, s tvojo pomočjo si bom prizadeval, da se ne bom ustavljal, zvesto bom odgovarjal na tvoja povabila, brez strahu pred strmim vzpenjanjem in pred navidezno enoličnostjo običajnega dela, pred bodičjem in ostrim kamenjem na poti. Vem, da me podpira tvoje usmiljenje in da bom na koncu našel večno srečo, veselje in ljubezen za vso večnost.

Prav v teh sanjah pa je ta pisatelj odkril še tretjo pot: ozko, prav tako polno ostrega kamenja in napornih strmin, kakor druga pot. Po njej je sredi tisočerih stisk hodilo nekaj ljudi s slovesno in veličastno držo. Toda tudi oni so končali v istem grozljivem prepadu, h kateremu je peljala prva pot. To je pot, po kateri hodijo hinavci, v katerih ni pravilnosti namena in katere vodi lažna gorečnost; tisti, ki sprevračajo božja dela tako, da jih pomešajo s časno sebičnostjo. “Neumnost je začeti težaven podvig z namenom, da bi bil občudovan; trudoma izpolnjevati božje zapovedi, hkrati pa stremeti k zemeljskemu plačilu. Kdor si s prakticiranjem kreposti prizadeva doseči človeške dobrine, je kakor tisti, ki za smešno ceno parih novčičev proda dragocen predmet: lahko bi si prislužil nebesa, a se raje zadovolji z minljivo hvalo … Zato pravijo, da je upanje hinavcev kakor pajčevina: toliko napora, preden ga stkejo, na koncu pa ga odnese en sam piš vetra smrti.”

Pobožnost, ki se rodi iz božjega otroštva, je globoka drža duše, ki sčasoma preoblikuje celo življenje: prisotna je v vseh mislih, v vseh željah, v vsakem notranjem vzgibu. Ali niste opazili, kako otroci v družinah posnemajo svoje starše, ne da bi to opazili? Ponavljajo njihove kretnje, njihove navade, podobni so v načinu obnašanja.

Enako se zgodi tudi pri vedenju dobrega božjega otroka. Tudi tu pridemo — ne da bi vedeli kako niti po kakšni poti — do tega čudovitega pobožanstvenja, ki nam pomaga usmerjati dogodke z nadnaravnim pogledom vere. Tako vse ljudi ljubimo, kakor jih ljubi naš nebeški Oče, ter — to šteje največ — dobimo nov zagon v našem vsakdanjem prizadevanju, da bi se približali Gospodu. Vztrajam: naša beda ni pomembna, kajti tu so ljubeče roke našega Očeta Boga, ki nas dvigujejo.

Če ste opazili, je precej drugače, kadar pade otrok in kadar pade odrasel človek. Za otroke padec običajno nima nobenega pomena — tako pogosto se spotaknejo in padejo! In če potem potočijo nekaj solzá, jim njihov oče razloži, da moški ne jokajo. Tako se nezgoda zaključi z malčkovim prizadevanjem, da bi ugodil svojemu očetu.

Za razliko od tega pa poglejte, kaj se zgodi, če izgubi ravnotežje odrasel človek in trešči na tla. Brez sočutja bi ta padec izzval zabavanje, smeh. Razen tega pa bi udarec lahko imel resne posledice, pri starejšemu človeku morda celo neozdravljiv zlom. V notranjem življenju je dobro za vse nas, da smo quasi modo geniti infantes, kakor ti malčki, za katere je videti, da so narejeni iz gume, ki uživajo kljub buškam, kajti takoj se postavijo na noge in nadaljujejo s tekanjem sem in tja. Prav tako pa jim ne manjka — kadar je to potrebno — tolažbe njihovih staršev.

Če poskušamo ravnati kakor oni, se spotiki in neuspehi, ki so tako ali tako neizogibni, v notranjem življenju ne bodo nikoli sprevrgli v zagrenjenost. Naš odziv bo morda bolečina, toda brez malodušja in z nasmehom, ki kakor čista voda izvira iz veselja nad tem, da smo otroci tiste Ljubezni, tiste veličine, tiste neskončne modrosti, tistega usmiljenja, ki je naš Oče. V letih mojega služenja Gospodu sem se naučil biti majhen božji otrok. Enako prosim tudi vas: bodite quasi modo geniti infantes, otroci, ki si želijo božje besede, božjega kruha, božjega živeža, božje moči, zato da bi v prihodnje ravnali kot krščanski ljudje.

Bodite zelo otroški! Kolikor bolj, toliko bolje. To vam govori izkušnja tega duhovnika, ki se je moral velikokrat pobrati s tal v teh šestintridesetih letih — kako dolga in kako kratka se mi zdijo — odkar poskuša izpolniti neko prav določeno božjo voljo. Ena stvar pa mi je vedno pomagala: da sem še vedno otrok in da se nenehno zatekam v naročje moje Matere in v Srce Kristusa, mojega Gospoda.

Veliki padci, ki v duši povzročajo resno škodo in imajo včasih posledice, ki jih je skoraj nemogoče popraviti, vedno izvirajo iz napuha: ko se vidimo kot velike, samozadostne. V takih primerih v človeku prevladuje nekakšna nesposobnost, da bi prosil za pomoč tistega, ki mu jo lahko da: ne samo Boga; tudi prijatelja, duhovnika. In uboga duša se, osamljena v svoji nesreči, pogreza v svojo izgubljenost na napačni poti.

Prosímo sedaj Boga, naj nikoli ne dopusti, da bi se čutili samozadostne. Naj v nas vedno povečuje hrepenenje po njegovi pomoči, po njegovi besedi, po njegovem kruhu, po njegovi tolažbi, po njegovi moči: rationabile, sine dolo lac concupiscite, spodbujajte lakoto, hrepenenje po tem, da bi bili kakor otroci. Prepričajte se, da je to najboljši način, kako premagati napuh. Prepričajte se, da je to edino sredstvo, da bo naš način delovanja pravilen, plemenit, božji. Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, sploh ne pridete v nebeško kraljestvo.

Ponovno mi prihajajo na misel spomini iz moje mladosti. Kakšen izraz vere je bil to! Zdi se mi, da še vedno slišim liturgični spev, da vdihavam vonj kadila, da vidim tisoče in tisoče ljudi, vsak s svojo velikansko svečo — ki je kakor prispodoba njihove bede — toda s srcem otroka, bitja, ki morda ne zmore dvigniti svojih oči do obraza svojega očeta. Vedi torej in uvidi, kako hudo in bridko je, da si zapustil Gospoda, svojega Boga. Obnovimo svojo trdno odločitev, da se ne bomo nikoli oddaljili od Gospoda zaradi zemeljskih hrepenenj. S konkretnimi sklepi za naše ravnanje okrepimo žejo po Bogu, kot ustvarjena bitja, ki priznavajo svojo lastno nevrednost ter neprenehoma iščejo svojega Očeta ter kličejo k njemu.

Toda vrnimo se k temu, o čemer sem vam govoril prej: potrebno se je naučiti biti kakor otroci, potrebno se je naučiti biti božji otroci. Hkrati pa drugim posredovati ta način razmišljanja, ki nas bo sredi naravnih šibkosti naredil trdne v veri, rodovitne v delih ter gotove na poti. Tako se bomo, ne glede na to, kakšne vrste napako bi utegnili zagrešiti, celo najhujšo, brez omahovanja odzvali in se vrnili na to odlično stezo božjega otroštva, ki se konča v odprtih in pričakujočih rokah našega Očeta Boga.

Kdo od vas se ne spominja rok svojega očeta? Verjetno niso bile tako ljubkujoče, tako sladke in nežne kakor mamine roke. Toda tiste trdne, močne roke so nas držale s toplino in varnostjo. Gospod, hvala za te trde roke. Hvala za te močne roke. Hvala za to nežno in močno srce. Hotel sem se ti zahvaliti tudi za moje zmote! Ne, ti jih nočeš! Vendar jih razumeš, jih opravičiš, jih odpustiš.

To je modrost, ki jo Bog pričakuje v našem odnosu do Njega. Je zares izraz matematične znanosti: priznati, da smo ničla na levi strani … Toda naš Oče Bog vsakogar od nas ljubi takšnega, kakršen je — takšne, kakršni smo! Jaz nisem nič drugega kot le ubog človek, pa vas imam rad takšne, kakršni ste. Predstavljajte si, kolikšna je šele božja ljubezen, če se le borimo, če se trudimo, da bi postavili svoje življenje v sozvočje z našo pravilno izoblikovano vestjo.

Vsi za seboj vlačimo strasti: vsi se spopadamo z istimi težavami, pri katerikoli starosti. Zato se moramo boriti. Spomnite se, kaj je napisal sveti Pavel: Datus est mihi stimulus carnis meae, angelus Satanae, qui me colaphizet; upira se nagibom mesa, ki so kakor Satanov angel, ki ga tepe, kajti brez tega bi se prevzel.

Brez božje pomoči ni mogoče živeti čistega življenja. Bog hoče, da smo ponižni in da ga prosimo za pomoč. Sedaj, v spremljani samoti tvojega srca, moraš zaupno in brez hrupa besed prositi Devico Marijo: Mati moja, to moje ubogo srce se včasih nespametno upira … Če me ti ne varuješ … In pomagala ti bo, da srce ohraniš čisto in hodiš po poti, na katero te je poklical Bog.

Otroci, ponižnost, ponižnost. Naučimo se biti ponižni. Da bi lahko varovali ljubezen, potrebujemo razumnost in pozorno čuječnost ter ne smemo dovoliti, da bi nas obvladal strah. Mnogi klasični duhovni pisci hudobnega duha primerjajo s steklim psom, ki je privezan na verigo: če se mu ne približamo, nas ne bo ugriznil, pa čeprav laja brez prestanka. Če skrbite za to, da v vaših dušah raste ponižnost, se boste zagotovo izogibali priložnostim in se boste odzvali dovolj pogumno, da boste pobegnili pred njimi. Vsak dan se boste zatekali k pomoči iz nebes, da boste lahko mirno in dostojanstveno hodili naprej po tej poti zaljubljenih.

Včasih sem opazoval, kako se športniku bleščijo oči pred ovirami, ki jih je moral premagati. Kakšna zmaga! Opazujte ga, kako obvladuje te težave! Tako nas opazuje Bog, naš Gospod, ki ljubi naš boj: vedno bomo zmagovalci, ker nam nikoli ne odreče vsemogočnosti njegove milosti. Takrat ni pomembno, da se moramo boriti, kajti On nas ne zapusti.

Je boj, vendar ne odrekanje; odgovorimo z veselja polno pritrditvijo, s svobodno in veselo izročitvijo. Tvoje vedenje ne sme biti omejeno na izogibanje padcu ali priložnosti zanj. Na noben način se ne sme skrčiti na hladno in matematično zanikanje. Ali si se prepričal, da je čistost krepost in da mora kot taka rasti in se izpopolnjevati? Ni dovolj — vztrajam — da smo vzdržni skladno s svojimi okoliščinami: živeti moramo čisto, junaško krepostno. Ta drža zahteva pozitivna dejanja, s katerimi z dobro voljo sprejemamo božjo zahtevo: praebe, fili mi, cor tuum mihi et oculi tui vias meas custodiant, zaupaj mi, sin moj, svoje srce, in razširi svoj pogled na moja polja miru.

Sedaj pa te vprašam: kako se soočaš s tem bojem? Dobro veš, da če se v njem boriš takoj od začetka, je bitka že dobljena. Pojdi stran od nevarnosti, brž ko zaznaš prve iskre strasti, ali celo še prej. Poleg tega se takoj ali že vnaprej, če je le mogoče, pogovori s tistim, ki usmerja tvojo dušo: kajti če na stežaj odprete srce, ne boste poraženi. Eno dejanje in za njim še eno dejanje ustvarjata razpoloženje, nagnjenost, ki ji človek sledi z lahkoto. Zaradi tega se je treba bojevati, da si pridobimo naravnanost h kreposti, naravnanost k mrtvičenju, sicer bi lahko zavrnili Ljubezen vseh Ljubezni.

Poglobite se v nasvet svetega Pavla Timoteju: te ipsum castum custodi, da bomo tudi mi vedno čuječi in odločeni varovati ta zaklad, ki nam ga je izročil Bog. V svojem življenju sem tolike ljudi slišal vzklikniti: O, ko bi le prekinil s tem že takoj na začetku! To so izrekli polni bridkosti in sramu.