Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 3 točk na temo Velikodušnost → na križu.

Kaj zato, če se spotaknemo, če pa v bolečini padca najdemo energijo, ki nas ponovno vzravna in nas spodbudi, da nadaljujemo pot z novim pogumom? Nikar ne pozabite, da svetnik ni tisti, ki nikoli ne pade, temveč tisti, ki vedno znova vstane, s ponižnostjo in sveto trmo. Svetopisemska Knjiga pregovorov pravi, da pravični pade sedemkrat na dan, zato se ti in jaz, ubogi človeški bitji, ne smeva čuditi niti izgubljati poguma, ko se soočava s svojo osebno bedo ter ko se spotikava na poti, kajti šla bova dalje po njej, če bova iskala moč v Njem, ki nam je obljubil: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Hvala, Gospod, quia tu es, Deus, fortitudo mea, ker si bil vedno — Ti in samo Ti, moj Bog — moja moč, moje zavetje, moja opora.

Če si zares želiš napredovati v notranjem življenju, bodi ponižen. Vztrajno, zaupno se zatekaj h Gospodovi pomoči ter pomoči njegove svete Matere, ki je tudi tvoja Mati. Čeprav te še vedno močno boli še nezaceljena rana tvojega zadnjega spodrsljaja, vedro in mirno ponovno objemi križ in reci: Gospod, s tvojo pomočjo si bom prizadeval, da se ne bom ustavljal, zvesto bom odgovarjal na tvoja povabila, brez strahu pred strmim vzpenjanjem in pred navidezno enoličnostjo običajnega dela, pred bodičjem in ostrim kamenjem na poti. Vem, da me podpira tvoje usmiljenje in da bom na koncu našel večno srečo, veselje in ljubezen za vso večnost.

Prav v teh sanjah pa je ta pisatelj odkril še tretjo pot: ozko, prav tako polno ostrega kamenja in napornih strmin, kakor druga pot. Po njej je sredi tisočerih stisk hodilo nekaj ljudi s slovesno in veličastno držo. Toda tudi oni so končali v istem grozljivem prepadu, h kateremu je peljala prva pot. To je pot, po kateri hodijo hinavci, v katerih ni pravilnosti namena in katere vodi lažna gorečnost; tisti, ki sprevračajo božja dela tako, da jih pomešajo s časno sebičnostjo. “Neumnost je začeti težaven podvig z namenom, da bi bil občudovan; trudoma izpolnjevati božje zapovedi, hkrati pa stremeti k zemeljskemu plačilu. Kdor si s prakticiranjem kreposti prizadeva doseči človeške dobrine, je kakor tisti, ki za smešno ceno parih novčičev proda dragocen predmet: lahko bi si prislužil nebesa, a se raje zadovolji z minljivo hvalo … Zato pravijo, da je upanje hinavcev kakor pajčevina: toliko napora, preden ga stkejo, na koncu pa ga odnese en sam piš vetra smrti.”

Na te trdne resnice vas spominjam zato, da bi vas povabil, da se pozorno vprašate o gonilih vašega delovanja, z namenom, da bi popravili, kar je potrebno popraviti, da bi vse naravnali k služenju Bogu in vašim bratom ljudem. Glejte, Gospod nam je prišel blizu, nas pogledal z ljubeznijo in nas poklical s svetim poklicem, ne zaradi naših del, ampak po svojem sklepu in milosti, ki nam je bila dana v Kristusu Jezusu pred večnimi časi.

Prečistite svoj namen, vse delajte iz ljubezni do Boga ter z veseljem objemite križ vsakega dne. To sem ponovil že tisočkrat, saj menim, da mora biti ta misel vklesana v srca kristjanov. Kadar se ne omejimo zgolj na to, da prenašamo stiske, fizično ali duševno bolečino, temveč jih ljubimo ter jih izročimo Bogu v zadoščevanje za naše osebne grehe ter grehe vseh ljudi, takrat vam zagotavljam, da nas to trpljenje ne bo potrlo.

Nič več ne nosimo kateregakoli križa, temveč odkrijemo Kristusov križ in tolažbo, da njegovo težo nosi Odrešenik. Mi pa sodelujemo, kakor Simon iz Cirene, ki se je vračal domov z dela na polju z mislijo na zasluženi počitek, a je bil prisiljen primakniti svoja ramena Jezusu v pomoč. Prostovoljno postati Kristusov Cirenejec in tako od blizu spremljati njegovo razbolelo človeškost, ki je sedaj podobna zdelani stari cunji, za zaljubljeno dušo ne pomeni nikakršne nesreče, temveč prinaša gotovost bližine Boga, ki nas blagoslavlja s to izbiro.

Pogosto mi je veliko ljudi presenečeno govorilo o veselju, ki ga — hvala Bogu — imajo in razširjajo moje hčere in sinovi v Opus Dei. Na to tako očitno resničnost vedno odgovorim z enako razlago, saj druge ne poznam: njihovo veselje temelji na tem, da se ne bojijo ne življenja ne smrti; da v bridkostih ne zapadejo v pobitost; da si vsak dan prizadevajo živeti v duhu požrtvovalnosti ter da so se kljub osebni bedi in slabotnosti vedno pripravljeni odreči samim sebi, s čimer drugim ljudem krščansko pot naredijo lažjo in prijetnejšo.

Morda do sedaj nismo čutili, kako nujno je tako od blizu slediti Kristusovim korakom. Morda nismo opazili, da lahko njegovi zadoščevalni žrtvi pridružimo naše male odpovedi: za naše grehe, za grehe ljudi v vseh obdobjih, za to zlonamerno delovanje Luciferja, ki nenehno nasprotuje Bogu s svojim non serviam! Kako bi si drznili brez hinavščine vzklikniti: Gospod, bolijo me žalitve, ki ranijo tvoje preljubeznivo srce, če se ne odločimo, da se bomo odpovedali kakšni malenkosti ali mu izročili kakšno majčkeno žrtev v čast njegovi ljubezni? Pokora, resnično zadoščevanje, nas vodi po poteh izročitve, ljubezni. Izročitev, da bi zadoščevali, in ljubezen, da bi pomagali drugim, kakor je Kristus pomagal nam.

Odslej naj se vam mudi ljubiti. Ljubezen nam bo preprečevala, da bi se pritoževali in upirali. Pogosto namreč prenašamo težave, da; vendar tarnamo; in takrat zapravljamo božjo milost, poleg tega pa ji zvežemo roke za prihodnje zahteve. Hilarem enim datorem diligit Deus. Bog ljubi veselega darovalca, ki daje neprisiljeno, s spontanostjo; ta pa se rodi iz zaljubljenega srca, brez vika in krika nekoga, ki se izroča, kakor da bi delal uslugo.