Seznam točk

Kakor naš Gospod tudi jaz zelo rad kramljam o barkah in mrežah, da bi ob teh evangeljskih prizorih naredili trdne in jasno določene sklepe. Sveti Luka nam pripoveduje o ribičih, ki čistijo in krpajo mreže na bregu Genezareškega jezera. Jezus se približa barkam, ki so pristale ob obali, in stopi v eno izmed njih, v Simonovo barko. S kakšno naravnostjo Učitelj stopi na barko vsakega izmed nas! Da bi nam zakompliciral življenje, kakor včasih kdo ponavlja s tarnajočim prizvokom. Gospod se je na naši poti srečal z vami in z mano, da bi nam obzirno in ljubeče zakompliciral življenje.

Potem ko uči iz Petrove barke, se obrne k ribičem: Duc in altum, et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov! V zaupanju v Kristusovo besedo ga ubogajo in zgodi se čudežni ulov rib. Gospod gleda Petra, ki se prav tako kot Jakob in Janez ni mogel nehati čuditi, in mu pojasni: Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi. In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim. Tvoja barka — tvoji talenti, tvoja hrepenenja, tvoji dosežki — nima nobene vrednosti, razen če pustiš, da Jezus Kristus razpolaga z njo, če dovoliš, da On svobodno vstopi vanjo, če je ne spremeniš v malika. Ti sam s svojo barko, brez Učitelja, bi se — nadnaravno rečeno — napotil naravnost proti brodolomu. Samo če priznaš in iščeš Kristusovo prisotnost in vodstvo, boš varen pred viharji in nesrečami življenja. Vse polôži v božje roke: naj gredo tvoje misli, dobre pustolovščine tvoje domišljije, tvoje plemenite človeške ambicije, tvoja čista ljubezen, preko Jezusovega srca. V nasprotnem primeru bo vse to prej ali slej potonilo v tvojem egoizmu.

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Morda do sedaj nismo čutili, kako nujno je tako od blizu slediti Kristusovim korakom. Morda nismo opazili, da lahko njegovi zadoščevalni žrtvi pridružimo naše male odpovedi: za naše grehe, za grehe ljudi v vseh obdobjih, za to zlonamerno delovanje Luciferja, ki nenehno nasprotuje Bogu s svojim non serviam! Kako bi si drznili brez hinavščine vzklikniti: Gospod, bolijo me žalitve, ki ranijo tvoje preljubeznivo srce, če se ne odločimo, da se bomo odpovedali kakšni malenkosti ali mu izročili kakšno majčkeno žrtev v čast njegovi ljubezni? Pokora, resnično zadoščevanje, nas vodi po poteh izročitve, ljubezni. Izročitev, da bi zadoščevali, in ljubezen, da bi pomagali drugim, kakor je Kristus pomagal nam.

Odslej naj se vam mudi ljubiti. Ljubezen nam bo preprečevala, da bi se pritoževali in upirali. Pogosto namreč prenašamo težave, da; vendar tarnamo; in takrat zapravljamo božjo milost, poleg tega pa ji zvežemo roke za prihodnje zahteve. Hilarem enim datorem diligit Deus. Bog ljubi veselega darovalca, ki daje neprisiljeno, s spontanostjo; ta pa se rodi iz zaljubljenega srca, brez vika in krika nekoga, ki se izroča, kakor da bi delal uslugo.

Jezus je obstal in rekel: Pokličite ga! Najboljši med tistimi, ki so ga obdajali, so se obrnili k slepemu in mu rekli: Bodi pogumen, vstani, kliče te! To je krščanska poklicanost! Toda božji klic ni samo eden. Premišljujte tudi o tem, da nas Gospod išče v vsakem trenutku: vstani — nam naroča — pridi ven iz svoje lenobe, svoje lagodnosti, svojih malih sebičnosti, svojih nepomembnih težavic. Dvigni se z zemlje, kjer si nizek, sploščen, brezobličen. Pridobi si višino, težo in prostornino ter nadnaravni pogled.

Tisti človek je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in prišel k Jezusu. Odvrgel je svoj plašč! Ne vem, ali si bil kdaj v vojni; že pred mnogimi leti sem nekoč imel priložnost stopiti na bojno polje nekaj ur zatem, ko se je končala bitka. Na tleh so ležale odvržene odeje, čutare in vojaški nahrbtniki, polni družinskih spominov: pisem, fotografij ljubljenih oseb … Ti predmeti niso bili last poražencev, pripadali so zmagovalcem! Vse tisto jim je bilo odveč, oviralo bi jih pri tem, da bi tekli hitreje in napadli sovražnika za robovi okopov. Kakor Bartimáj, da je lahko tekel za Kristusom.

Ne pozabi: da bi prišli do Kristusa, je potrebna žrtev; odvreči je treba vse, kar ovira: odejo, nahrbtnik, čutaro. Tudi ti moraš enako ravnati v tem boju za božjo slavo, v tem boju ljubezni in miru, s katerim se trudimo širiti Kristusovo kraljestvo. Da bi služili Cerkvi, papežu in dušam, se moraš biti pripravljen odreči vsemu, kar je odvečno; ostati brez te odeje, ki te greje v mrzlih nočeh; brez teh ljubljenih spominov na družino; brez osvežitve, ki jo daje voda. Lekcija vere, lekcija ljubezni. Tako je namreč treba ljubiti Kristusa.