Seznam točk

Razmišljali bomo o nekaterih od teh človeških kreposti. Medtem ko vam govorim, bodite sami pri sebi v dialogu z našim Gospodom: prosite ga, naj nam vsem pomaga, naj nas opogumlja, da se bomo danes poglobili v skrivnost njegovega učlovečenja; da bomo tudi mi znali v svojem mesu biti med ljudmi žive priče tistega, ki je prišel, da bi nas rešil.

Kristjanova pot, pot kateregakoli človeka, ni lahka. Resda je v določenih obdobjih videti, da gre vse tako, kakor smo predvideli; toda to navadno ne traja dolgo. Živeti pomeni soočati se s težavami, čutiti v srcu veselje in grenkobo; in v tej kovačnici lahko človek pridobi srčnost, potrpežljivost, velikodušnost, vedrost.

Srčen je, kdor vztraja v izpolnjevanju tega, kar mu narekuje njegova vest; kdor ne meri vrednosti nekega dela izključno glede na korist, ki mu jo le-to prinaša, temveč glede na služenje drugim. Kdor je srčen, včasih trpi, toda vztraja; morda joče, vendar zadrži svoje solze. Ko težave rastejo, se ne upogne. Spomnite se na zgled, o katerem nam pripoveduje knjiga Makabejcev: o starcu Eleazarju, ki raje umre, kakor pa da bi prekršil božjo postavo. Če se torej hrabro poslovim od življenja, se bom izkazal vrednega svoje starosti, mladim pa bom zapustil žlahten zgled, kako naj človek prostovoljno in plemenito umre za naše častitljive in svete postave.

Naravnost in preprostost sta dve čudoviti človeški kreposti, ki človeka naredita zmožnega sprejeti Kristusovo sporočilo. Nasprotno pa vse, kar je zapleteno, komplicirano, nenehno vrtenje okrog samega sebe, zgradi zid, ki pogosto preprečuje, da bi slišali Gospodov glas. Spomnite se, kaj Kristus očita farizejem: zaprli so se v prekanjen svet, kjer se zahteva plačevanje desetine od mete, kopra in kumine, zavrgli pa so najbolj bistvene zahteve postave: pravičnost in vero. Skrbno precedijo vse komarje, pogoltnejo pa kamelo.

Ne. Niti plemenito človeško življenje nekoga, ki — brez svoje krivde — ne pozna Jezusa Kristusa, niti krščansko življenje ne sme biti čudno, nenavadno. Vse te človeške kreposti, o katerih danes razmišljamo, vodijo k istemu zaključku. Zares človek je tisti, ki se trudi biti resnicoljuben, zvest, iskren, srčen, zmeren, velikodušen, veder, pravičen, delaven, potrpežljiv. Morda je res težko tako ravnati, toda nikoli ni nenavadno. Če bi bil kdo presenečen nad tem, bi bilo to tako, ker gleda z nejasnim pogledom, ki ga zamegljuje skrivna strahopetnost, pomanjkanje stanovitnosti.

Če se kristjan bori, da bi pridobil te kreposti, se njegova duša naravna k učinkovitemu prejemanju milosti Svetega Duha: in dobre človekove lastnosti se okrepijo po nagibih, ki jih Tolažnik polaga v njegovo dušo. Tretja oseba presvete Trojice — dušam sladki gost — podarja svoje darove: dar modrosti, umnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega.

Takrat zaznamo veselje in mir, veseli mir, notranjo radost s človeško krepostjo veselja. Kadar si domišljamo, da se vse podira pred našimi očmi, se ne podira nič, kajti Ti, o Bog, si vendar moje zavetje. Če Bog prebiva v naši duši, je vse ostalo, pa naj je videti še tako pomembno, nebistveno, prehodno; toda mi, v Bogu, smo tisto, kar ostane.

Sveti Duh nam z darom pobožnosti pomaga, da se z gotovostjo lahko štejemo za božje otroke. In zakaj bi bili božji otroci žalostni? Žalost je stranski proizvod sebičnosti. Če hočemo živeti za Gospoda, nam ne bo manjkalo veselja, pa čeprav odkrijemo naše napake in našo bedo. Veselje vstopi v življenje molitve do te mere, da ne moremo drugega, kot da na glas zapojemo: zato ker ljubimo, pojejo pa tisti, ki so zaljubljeni.