Seznam točk

Kdor zna biti srčen, ga ne vodi nestrpnost, da bi pobral sadove svoje kreposti, ampak je potrpežljiv. Srčnost nas vodi k okušanju človeške in božje kreposti potrpežljivosti. “S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje (Lk 21,19). Pridobitev življenja temelji na potrpežljivosti, ki je dejansko izvor in varuh vseh kreposti. Življenje pridobimo s potrpežljivostjo, kajti ko se učimo obvladati sami sebe, pridobivamo na tem, kar smo.” Ta potrpežljivost nas spodbuja, da smo razumevajoči do drugih ter prepričani, da se duše kakor dobro vino izboljšujejo s časom.

Srčni in potrpežljivi: vedri. Toda ne z vedrostjo nekoga, ki svoj mir kupuje za ceno brezbrižnosti do svojih bratov ali do vélike naloge, ki jo imamo vsi: po vsem svetu brezmerno razširjati dobro. Vedri, ker vedno obstaja odpuščanje, ker se za vse najde rešitev, razen za smrt; za božje otroke pa je smrt življenje. Vedri, pa čeprav samo zato, da bi lahko delovali razumno: kdor ohrani mirnost, je zmožen razmišljati, preudariti razloge za in proti, razsodno preučiti posledice predvidenih dejanj, potem pa mirno in odločno ukrepati.

Ni razumen tisti, ki se nikoli ne zmoti, temveč tisti, ki se zna popraviti v svojih napakah. Razumen je, ker raje dvajsetkrat zgreši, kakor pa da bi se udobno držal ob strani. Ne deluje z nepremišljeno zaletavostjo ali z absurdno smelostjo, toda sprejme tveganje pri svojih odločitvah. Ne izogiba se prizadevanju za dobro, ker bi ga bilo strah neuspeha. V našem življenju najdemo soljudi, ki so objektivni, ki se ne navdušujejo nad tem, da bi nagnili tehtnico na svojo stran. Tem ljudem skoraj nezavedno zaupamo, ker brez domišljavosti in brez zganjanja nepotrebnega hrupa vedno ravnajo dobro in pošteno.

Ta glavna krepost je za kristjana nujno potrebna; toda zadnji cilj razumnosti nista družbena sloga ali mir, ki ne povzročata trenj. Temeljni razlog je izpolnjevanje božje volje, ki hoče, da smo preprosti, toda ne otročji; prijatelji resnice, toda nikoli zmedeni ali površni. Razumno srce si pridobiva spoznanje; in to spoznanje je spoznanje božje ljubezni, dokončna modrost, ki nas lahko reši, ker vsem ustvarjenim bitjem prinaša sadove miru in razumevanja in vsaki duši večno življenje.

Ko sem bral današnje berilo, sem videl Daniela med tistimi sestradanimi levi, in brez pesimizma — ne morem namreč reči: Katerikoli minuli čas je bil boljši, saj so bili vsi časi dobri in slabi — sem pomislil, da je tudi sedaj na svobodi veliko levov, in mi moramo živeti v tem okolju. Levi, ki iščejo, koga bi požrli: tanquam leo rugiens circuit quaerens quem devoret.

Kako se bomo izognili tem zverem? Morda se nam ne bo zgodilo kakor Danielu. Jaz nisem čudodelnik, vendar ljubim to veličino Boga in razumem, da bi mu bilo lažje potešiti prerokovo lakoto ali pa mu dati hrano; vendar ni storil tega. Nasprotno, odredil je, naj se k njemu iz Judeje čudežno premesti drug prerok, Habakuk, in mu prinese hrano. Vseeno mu je bilo, če naredi velik čudež, saj Daniel ni bil v tisti jami kar tako, ampak zaradi krivičnosti hudičevih privržencev, ker je bil božji služabnik in uničevalec malikov.

Brez veličastnih čudežev, z normalnostjo običajnega krščanskega življenja, s setvijo miru in veselja moramo tudi mi uničiti veliko malikov: malike nerazumevanja, nepravičnosti, nevednosti, domnevne človekove samozadostnosti, ki Bogu domišljavo obrne hrbet.

Ne prestrašite se in ne bojte se ničesar hudega, pa čeprav so okoliščine, v katerih delate, izredno težke, hujše kakor Danielove, ko je bil v jami s tistimi požrešnimi zvermi. Božje roke so enako mogočne in če bi bilo potrebno, bi delale čudeže. Zvesti! Z zvestobo ljubezni, zavedanja, veselja, zvesti Kristusovemu nauku in prepričani, da leta naše dobe niso slabša kakor tista iz drugih stoletij in da je Gospod vedno isti.

Poznal sem nekega starejšega duhovnika, ki je smehljajoč se o sebi trdil: Jaz sem vedno miren, miren. Takšni moramo vedno biti tudi mi: nahajamo se v svetu, obkroženi s sestradanimi levi, vendar se ne vznemirjajmo; bodimo mirni. Z ljubeznijo, z vero, z upanjem, ne da bi pozabili, da bo Gospod, če bo potrebno, pomnožil čudeže.

Učiteljica upanja. Marija je rekla, da jo bodo blagrovali vsi rodovi. Če gledamo po človeško, na kakšne razloge bi se lahko opiralo to upanje? Kdo je bila Ona za takratne moške in ženske? Velike junakinje iz Stare zaveze — Judita, Estera, Debora — so že na zemlji dosegle človeško slavo, ljudstvo jim je vzklikalo in jih hvalilo. Marijin prestol, tako kot prestol njenega Sina, je križ. V preostalem času njenega življenja, dokler se ni s telesom in dušo dvignila v nebo, pa na nas naredi globok vtis njena tiha navzočnost. Sveti Luka, ki jo je dobro poznal, je zabeležil, da je bila skupaj s prvimi učenci v molitvi. Tako konča svoje zemeljske dni ona, ki naj bi jo vsi vekomaj slavili.

Kako velika razlika med upanjem naše Gospe in našo nepotrpežljivostjo! Pogosto zahtevamo od Boga, naj nam takoj poplača za tisto malo dobrega, ki smo ga storili. Komaj se pojavi prva težava, se že pritožujemo. Velikokrat smo se nesposobni vztrajno truditi in ohranjati upanje. Ker nam manjka vere: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod.