Seznam točk

Položaj služabnika iz prilike, ki je bil dolžan deset tisoč talentov, dobro odseva naš položaj pred Bogom: tudi mi nimamo ničesar, s čimer bi plačali neskončen dolg, v katerega smo zabredli ob tolikih božjih dobrotah in ki smo ga še povečali s svojimi osebnimi grehi. Čeprav se neustrašno borimo, ne bomo mogli enakovredno povrniti vsega, kar nam je Gospod odpustil. Toda božje usmiljenje z obrestmi nadomesti nemoč človeške pravičnosti. Kajti On lahko zadosti samemu sebi in nam odpusti dolg preprosto zato, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

Gotovo se spomnite, da se prilika konča z drugim delom, ki je nekakšno nasprotje prvemu. Tisti služabnik, ki so mu pred kratkim odpustili ogromen dolg, se ni usmilil svojega soslužabnika, ki mu je bil dolžan komaj sto denarijev. Tukaj se razkrije skopuštvo njegovega srca. V strogem smislu mu nihče ne bo odrekel pravice, da zahteva, kar je njegovo. Kljub temu pa se nekaj v nas upre in nam govori, da je tako nestrpno vedenje daleč od resnične pravičnosti: ni pravično, da nekdo, s katerim so še pred nekaj trenutki ravnali usmiljeno, mu naredili uslugo in bili z njim razumevajoči, ni pokazal niti malo potrpežljivosti do svojega dolžnika. Poglejte: pravičnost se ne odraža izključno v natančnem upoštevanju pravic in dolžnosti, kakor pri aritmetičnih računih, ki se rešujejo na temelju seštevanja in odštevanja.

Krščanska krepost je bolj vneta: vodi nas, da smo hvaležni, ljubeznivi, velikodušni; da se vedemo kot zvesti in pošteni prijatelji, tako v dobrih časih kakor v težavnih okoliščinah; da izpolnjujemo zakone in spoštujemo zakonite oblasti; da se z veseljem popravimo, ko opazimo, da smo se v kakšni zadevi zmotili. Če smo pravični, se bomo predvsem držali svoje poklicne, družinske, družbene … zavezanosti, ne da bi to obešali na veliki zvon, ter bomo prizadevno delali in uporabljali svoje pravice, ki so tudi dolžnosti.

Ne verjamem v pravičnost brezdelnežev, ker se s svojim dolce far niente, kakor pravijo v moji dragi Italiji, pogosto pregrešijo — in včasih je stvar zelo resna — zoper najbolj temeljno načelo pravičnosti: delo. Ne smemo pozabiti, da je Bog ustvaril človeka ut operaretur, da bi delal, in drugi ljudje — naša družina in naš narod, celotno človeštvo — so prav tako odvisni od učinkovitosti našega dela. Otroci moji, kako siromašno predstavo o pravičnosti imajo tisti, ki pravičnost omejujejo zgolj na porazdelitev materialnih sredstev!

Tukaj, v navzočnosti Boga, ki nas spremlja iz tabernaklja — kako nas krepi ta resnična Jezusova bližina! — bomo danes premišljevali o tem sladkem božjem daru, o upanju, ki naše duše napolnjuje z veseljem. Spe gaudentes — bodimo veseli, kajti če smo zvesti, nas čaka neskončna Ljubezen.

Nikoli ne pozabímo, da sta za vse — torej za vsakogar od nas — mogoča samo dva načina obstoja na zemlji: ali živimo božje življenje in si prizadevamo, da bi ugajali Bogu, ali pa živimo življenje živali z večjo ali manjšo človeško omiko, kadar Boga ne upoštevamo. Nikoli nisem pripisoval posebne teže lažnim svetim možem, ki glasno razglašajo, da niso verni; zares jih imam rad, kakor vse ljudi, moje brate; občudujem njihovo dobro voljo, ki se v določenih vidikih lahko izkaže kot junaška. Pa vendar mi je žal zanje, ker imajo to veliko nesrečo, da jim manjka božje luči in topline ter neizrekljivo veselje božje kreposti upanja.

Iskren kristjan, ki dosledno živi svojo vero, vedno deluje pred Bogom in z nadnaravnim pogledom. Sredi zemeljskih prizadevanj dela na tem svetu, ki ga strastno ljubi, s pogledom, uprtim v nebo. To nam potrjuje sveti Pavel: Quae sursum sunt quaerite; iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste — temu, kar je posvetno, ko ste prejeli krst — in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.

Gospod se je tako približal ljudem, da v srcu vsi nosimo željo po višavah, hrepenenje, da bi se povzpeli visoko, da bi delali dobro. Če sem se sedaj dotaknil teh hrepenenj v tebi, sem to storil zato, ker hočem, da se prepričaš o gotovosti, ki jo je On položil v tvojo dušo: če Mu pustiš delovati, boš — tam, kjer si — služil kot koristno orodje, z nesluteno učinkovitostjo. Da se ne boš strahopetno oddaljil od tega zaupanja, ki ga Bog polaga vate, se izogibaj temu, da bi domišljavo in naivno podcenjeval težave, ki se bodo pojavile na tvoji poti kristjana.

Ne smemo se čuditi. Kot posledico padle narave v sebi nosimo načelo nasprotovanja, upiranja milosti: to so rane izvirnega greha, ki so se zagnojile zaradi naših osebnih grehov. Zato se moramo podati na te vzpone, te božje in človeške vsakodnevne naloge, ki se vedno stekajo v božjo ljubezen: s ponižnostjo, s skesanim srcem, v zaupanju v božjo pomoč ter tako, da se trudimo po svojih najboljših močeh, kakor da bi bilo vse odvisno le od nas samih.

Medtem, ko se borimo — to je boj, ki bo trajal do smrti — ne izključuj možnosti, da se bodo silovito dvignili sovražniki od zunaj in od znotraj. In kot da ta prepreka še ne bi bila dovolj, se bodo včasih v tvoji glavi nakopičile storjene napake, morda številne. V božjem imenu ti pravim: ne obupaj. Kadar se to zgodi — ni nujno, da se bo, niti ne bo nekaj običajnega — spremeni to v povod, da se bolj povežeš z Gospodom, kajti On, ki te je izbral za svojega otroka, te ne bo zapustil. Preizkušnjo dopušča zato, da bi ti bolj ljubil ter da bi jasneje odkril njegovo nenehno zaščito, njegovo ljubezen.

Vztrajam, bodi pogumen, kajti Kristus, ki nam je odpustil na križu, še naprej ponuja svoje odpuščanje v zakramentu spovedi. Vedno imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je namreč sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak tudi za ves svet, da bomo lahko dosegli zmago.

Naprej, naj se zgodi karkoli! Trdno se oprimi Gospodove roke in misli na to, da Bog ne izgublja bitk. Če se iz kakršnegakoli razloga oddaljiš od Njega, se odzovi s ponižnostjo, tako da začenjaš vedno znova; stôri, kar je storil izgubljeni sin, celo večkrat v štiriindvajsetih urah enega dne; uredi svoje skesano srce pri spovedi, resničnem čudežu božje ljubezni. Pri tem čudovitem zakramentu Gospod očisti tvojo dušo in te preplavi z veseljem in močjo, da ne bi omagal v svojem boju in da se nikoli ne bi naveličal vračanja k Bogu, tudi kadar se ti vse zdi temačno. Poleg tega te Božja Mati, ki je tudi naša Mati, varuje s svojo materinsko skrbnostjo in daje trdnost tvojim korakom.

Sveto pismo opozarja, da celo pravični sedemkrat pade. Vsakokrat, ko sem bral te besede, je moja duša vzdrhtela, močno pretresena od ljubezni in obžalovanja. Gospod nam s tem božjim opozorilom še enkrat prihaja naproti, da bi nam govoril o svojem usmiljenju, o svoji nežnosti, o svoji milosrčnosti, ki se nikoli ne končajo. Bodite prepričani: Bog noče naše bede, vendar mu ni neznana; in da bi mi postali sveti, računa prav s temi šibkostmi.

Govoril sem vam o pretresu ljubezni. Pogledam oje življenje in iskreno vidim, da nisem nič, da ne veljam nič, da nimam ničesar in da ne zmorem ničesar; še več: da sem ničla! Toda On je vse in hkrati je moj, jaz pa njegov, ker me ne zavrača, ker se je daroval zame. Ste kdaj videli večjo ljubezen?

Pa tudi o pretresu obžalovanja, kajti ko pogledam svoje ravnanje, se prestrašim ob kopici svojih malomarnosti. Zadostuje mi, da pregledam teh nekaj že minulih ur današnjega dne in že odkrijem tolikšno pomanjkanje ljubezni in zvestega odgovora. Resnično me razžalosti to moje obnašanje, vendar mi ne odvzame miru. Pokleknem pred Bogom in mu jasno pokažem, v kakšnem stanju sem. Takoj prejmem gotovost, da mi On pomaga, in globoko v srcu zaslišim, kako mi počasi ponavlja: Meus es tu! Vedel sem, vem, kakšen si, le naprej!

Ne more biti drugače. Če se nenehno zatekamo v Gospodovo navzočnost, se bo naše zaupanje pomnožilo, ko bomo izkusili, da sta njegova ljubezen in njegov klic še vedno aktualna: Bog se nas ne naveliča ljubiti. Upanje nam dokazuje, da nam brez Njega ne uspe uresničiti niti najmanjše naloge. Z Njim, z njegovo milostjo, se bodo zacelile naše rane. Odeli se bomo z njegovo srčnostjo, da se bomo lahko postavili po robu sovražnikovim napadom in postali boljši. Če povzamem: zavedanje, da smo narejeni iz slabe lončevine, nam mora pomagati predvsem v tem, da bomo utrdili svoje upanje v Kristusa Jezusa.

Krepost upanja, torej gotovost, da nas Bog vodi s svojo previdnostjo in vsemogočnostjo, ki nam dajeta potrebna sredstva, nam govori o tej nenehni Gospodovi dobroti do ljudi, do tebe, do mene. Vedno nas je pripravljen uslišati, ker se nikoli ne naveliča poslušati. Zanimajo ga tvoje veselje, tvoji uspehi, tvoja ljubezen, pa tudi tvoje stiske, tvoja bolečina, tvoji neuspehi. Zato ne upaj vanj samo takrat, ko trčiš ob svojo šibkost; k svojemu nebeškemu Očetu se obračaj v naklonjenih in nenaklonjenih okoliščinah, zatekaj se k njegovi usmiljeni zaščiti. Gotovost naše osebne ničnosti — da bi spoznali to resničnost, ni treba velike ponižnosti; smo namreč prava množica ničel — se bo spremenila v nepremagljivo stanovitnost, kajti na levi strani našega jaza bo stal Kristus, in kako neizmerno število bo nastalo takrat! Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?

Navadite se v vsem videti Boga ter razumeti, da nas On vedno pričakuje, da nas gleda in zahteva prav to, da mu vdano sledimo, ne da bi zapustili svoje mesto na tem svetu. Hoditi moramo v ljubeznivi čuječnosti in si iskreno prizadevati, da ne bi izgubili njegove božje družbe.

Rastimo v upanju, kajti tako se bomo utrjevali v veri, ki je temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Rastimo v tej kreposti, ki pomeni prositi Gospoda, naj v nas poveča njegovo ljubezen. Kajti zares zaupamo samo v tisto, kar ljubimo z vso močjo; in ljubiti Gospoda je vredno truda. Tako vi kakor jaz smo izkusili, da se zaljubljen človek izroča z gotovostjo, v čudovitem sozvočju src, ki bijejo v eni sami volji. In kaj je božja ljubezen? Ali ne veste, da je Kristus umrl za vsakogar od nas? Da, za to naše ubogo, majhno srce se je izvršila Jezusova žrtev.

Gospod nam pogosto govori o nagradi, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Nebesa so cilj naše zemeljske poti. Jezus Kristus je šel tja pred nami in tam v družbi Device Marije in svetega Jožefa — ki ga zelo častim — ter angelov in svetnikov pričakuje naš prihod.

Nikoli ni manjkalo krivovercev — tudi v času apostolov — ki so poskušali kristjanom iztrgati upanje. Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Božanskost naše poti — Jezus, ki je pot, resnica in življenje — je zagotovo poroštvo, da se bo končala v večni sreči, če se ne bomo ločili od Njega.

Rad povzemam besede, ki nam jih govori Sveti Duh po ustih preroka Izaija: discite benefacere, učite se delati dobro. Ta nasvet navadno uporabljam na različnih področjih našega notranjega boja, saj krščanskega življenja nikoli ne smemo videti kot že zaključenega: rast kreposti je namreč rezultat učinkovitega in vsakodnevnega truda.

Vzemite katerokoli delo v družbi. Kako se ga naučimo? Najprej se vprašamo, kaj je naš želen cilj in s katerimi sredstvi ga bomo dosegli. Nato vztrajno, vedno znova uporabljamo ta sredstva, dokler si ne izoblikujemo trdne in ukoreninjene naravnanosti. Medtem, ko se nečesa učimo, odkrivamo še druge stvari, ki jih prej nismo poznali in nam predstavljajo spodbudo, da nadaljujemo s tem delom ter nikoli ne rečemo “dovolj”.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Zato si ne moremo določiti nikakršne meje pri trudu, da bi se izboljšali v tej kreposti. Za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi, ker se božja ljubezen do njegovih ustvarjenih bitij razodeva tako: v preobilju, nepreračunljivo, brezmejno.

Vse, ki smo mu pripravljeni odpreti ušesa svoje duše, nas Jezus Kristus v govoru na gori uči božje zapovedi ljubezni. Na koncu nam kot povzetek razloži: Ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Usmiljenje ne ostaja zgolj pri sočutni drži, temveč se poistoveti s preobiljem ljubezni, ki hkrati s seboj prinaša preobilje pravičnosti. Usmiljenje pomeni imeti razgaljeno srce, ki ga na človeški in božji način prežema trdna, požrtvovalna, velikodušna ljubezen. Tako razlaga ljubezen sveti Pavel v svoji hvalnici tej kreposti: Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.