Seznam točk

Že pred nekaj leti sem v prepričanju, ki je raslo iz dneva v dan, zapisal: Vse pričakuj od Jezusa: ti nimaš ničesar, ne veljaš nič in ne zmoreš ničesar. — On bo deloval, če se Mu prepustiš. Od takrat je minilo veliko časa in to moje prepričanje je postalo še bolj čvrsto, še bolj globoko. V življenju mnogih ljudi sem videl, da upanje v Boga prižiga čudovite kresove ljubezni, z ognjem, ki ohranja utrip srca brez malodušja in pobitosti, pa čeprav na poti trpimo, in včasih trpimo zares.

Ko sem bral berilo današnje maše, sem bil ganjen in predstavljam si, da se je enako zgodilo tudi vam. Razumel sem, da nam Bog z apostolovimi besedami pomaga opazovati božji preplet treh teologalnih kreposti, ki so ogrodje, na katerem je stkano pristno življenje krščanskega moškega in krščanske ženske.

Ponovno poslušajte svetega Pavla: Ker smo torej opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Če se ne boriš, mi ne govori, da se poskušaš bolj poistovetiti s Kristusom, ga spoznati in ljubiti. Kadar se podamo na gotovo pot hoje za Kristusom, ko se vedemo kot božji otroci, takrat nam ni skrito, kaj nas čaka: sveti križ, ki ga moramo gledati kot središčno točko, na katero se opira naše upanje, da se bomo združili z Gospodom.

Že vnaprej ti povem, da ta načrt nikakor ni lagoden podvig; da živeti na način, ki nam ga kaže Gospod, zahteva napor. Prebral vam bom naštevanje apostola, ko navaja svoje pripetljaje in svoje trpljenje, ker je izpolnjeval Jezusovo voljo: Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset (udarcev). Trikrat sem bil bičan, enkrat kamnan, trikrat sem doživel brodolom, noč in dan sem preživel na odprtem morju. Velikokrat sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih od rojakov, v nevarnostih od poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati, v trudu in mukah, velikokrat v bedenju, v lakoti in žeji, velikokrat v postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še to, kar me vsak dan zaposluje, skrb za vse Cerkve.

V teh pogovorih z Gospodom se rad omejim na resničnost, v kateri se gibljemo, ne da bi si izmišljal teorije ali sanjal o velikih odpovedih in o junaštvih, do katerih običajno ne pride. Pomembno je, da izkoristimo čas, ki nam polzi iz rok in je po merilih kristjana več kot zlato, ker predstavlja predokus slave, ki nam bo dana kasneje.

Razumljivo je, da se v našem dnevu ne bomo srečevali niti s tako številnimi niti s tako težkimi okoliščinami, kot so se pojavljale v Savlovem življenju. Mi bomo odkrivali nizkotnost naše sebičnosti, kremplje čutnosti, zaušnice nekoristnega in bedastega ponosa ter mnoge druge nenačelnosti: tolike, tolike slabosti. Da bi izgubili pogum? Ne. S svetim Pavlom ponavljajmo Gospodu: Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan.

Včasih, ko nam gre vse ravno obratno od tega, kar smo pričakovali, nam same od sebe privrejo iz ust besede: Gospod, vse se mi podira, vse, vse …! Prišel je trenutek, da se popraviš: s teboj bom varno šel naprej, kajti Ti si stanovitnost sama: quia tu es, Deus, fortitudo mea.

Prosil sem te, da se sredi svojih opravil vztrajno trudiš povzdigovati svoje oči k nebu, kajti upanje nas žene, da se oprimemo te močne roke, ki nam jo nenehno ponuja Bog, da ne bi izgubili nadnaravnega gledišča, tudi kadar se nad nas dvignejo strasti, da bi nas stlačile v bedno utrdbo našega jaza, ali kadar se — otročje nečimrno — čutimo kot središče vesoljstva. Prepričan sem, da brez pogleda, uprtega v nebo, brez Jezusa, ne bom nikoli dosegel ničesar; in vem, da se moja stanovitnost za premagovanje samega sebe in za zmagovanje poraja iz ponavljanja tistega vzklika: Vse zmorem v njem, ki mi daje moč, ki povzema zanesljivo božjo obljubo, da ne bo zapustil svojih otrok, če njegovi otroci ne zapustijo Njega.

Sveto pismo opozarja, da celo pravični sedemkrat pade. Vsakokrat, ko sem bral te besede, je moja duša vzdrhtela, močno pretresena od ljubezni in obžalovanja. Gospod nam s tem božjim opozorilom še enkrat prihaja naproti, da bi nam govoril o svojem usmiljenju, o svoji nežnosti, o svoji milosrčnosti, ki se nikoli ne končajo. Bodite prepričani: Bog noče naše bede, vendar mu ni neznana; in da bi mi postali sveti, računa prav s temi šibkostmi.

Govoril sem vam o pretresu ljubezni. Pogledam oje življenje in iskreno vidim, da nisem nič, da ne veljam nič, da nimam ničesar in da ne zmorem ničesar; še več: da sem ničla! Toda On je vse in hkrati je moj, jaz pa njegov, ker me ne zavrača, ker se je daroval zame. Ste kdaj videli večjo ljubezen?

Pa tudi o pretresu obžalovanja, kajti ko pogledam svoje ravnanje, se prestrašim ob kopici svojih malomarnosti. Zadostuje mi, da pregledam teh nekaj že minulih ur današnjega dne in že odkrijem tolikšno pomanjkanje ljubezni in zvestega odgovora. Resnično me razžalosti to moje obnašanje, vendar mi ne odvzame miru. Pokleknem pred Bogom in mu jasno pokažem, v kakšnem stanju sem. Takoj prejmem gotovost, da mi On pomaga, in globoko v srcu zaslišim, kako mi počasi ponavlja: Meus es tu! Vedel sem, vem, kakšen si, le naprej!

Ne more biti drugače. Če se nenehno zatekamo v Gospodovo navzočnost, se bo naše zaupanje pomnožilo, ko bomo izkusili, da sta njegova ljubezen in njegov klic še vedno aktualna: Bog se nas ne naveliča ljubiti. Upanje nam dokazuje, da nam brez Njega ne uspe uresničiti niti najmanjše naloge. Z Njim, z njegovo milostjo, se bodo zacelile naše rane. Odeli se bomo z njegovo srčnostjo, da se bomo lahko postavili po robu sovražnikovim napadom in postali boljši. Če povzamem: zavedanje, da smo narejeni iz slabe lončevine, nam mora pomagati predvsem v tem, da bomo utrdili svoje upanje v Kristusa Jezusa.

Pogosto se pomešajte med osebe iz Nove zaveze. Okušajte tiste ganljive prizore, v katerih Učitelj deluje z božjimi in človeškimi dejanji ali pa s človeškimi in božanskimi izrazi pripoveduje vzvišeno zgodbo o odpuščanju, zgodbo o njegovi neprekinjeni ljubezni do njegovih otrok. Ti odsevi nebes se obnavljajo tudi sedaj, v večni aktualnosti evangelija: božjo zaščito občutimo, jo opazimo, lahko celo trdimo, da se je dotikamo z rokami; to je varstvo, ki postaja vedno bolj čvrsto, ko gremo naprej kljub spodrsljajem, ko začenjamo vedno znova, kajti to je notranje življenje, živeto z upanjem v Boga.

Brez te vneme, da bi premagali zunanje in notranje ovire, ne bomo dobili nagrade. Če kdo tekmuje, ne prejme venca, če ni tekmoval po pravilih, če se ni zares boril; in “boj ne bi bil pristen, če ne bi bilo nasprotnika, s katerim bi se borili. Brez nasprotnika torej ne bi bilo venca zmage; brez poraženca namreč ne more biti zmagovalca.”

Daleč od tega, da bi nam jemale pogum, nas morajo nenaklonjene okoliščine spodbosti, da bomo rasli kot kristjani. V tem boju se posvečujemo in naše apostolsko delo postane učinkovitejše. Ko premišljujemo trenutke, v katerih je Jezus Kristus na vrtu Getsemani in kasneje v zapuščenosti in zasramovanju na križu sprejel in ljubil Očetovo voljo, ko ga je težilo velikansko breme trpljenja, se moramo prepričati, da se je nujno držati njegovega nasveta, če ga hočemo posnemati in biti njegovi dobri učenci: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zato rad zase prosim Jezusa: Gospod, naj ne bo nobenega dne brez križa! Tako se bo z božjo milostjo okrepil naš značaj in kljub naši osebni bedi bomo našemu Bogu služili kot opora.

Razumi: če zabijaš žebelj v steno in pri tem ne naletiš na odpor, kaj boš lahko obesil nanj? Če se ne učvrstimo z božjo pomočjo in z žrtvijo, ne bomo mogli biti Gospodovo orodje. Če pa se odločimo, da bomo stiske iz ljubezni do Boga izkoristili z veseljem, nam ob tem, kar je težko in mukotrpno, ne bo težko vzklikniti skupaj z apostoloma Jakobom in Janezom: Zmoremo!

Rastimo v upanju, kajti tako se bomo utrjevali v veri, ki je temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Rastimo v tej kreposti, ki pomeni prositi Gospoda, naj v nas poveča njegovo ljubezen. Kajti zares zaupamo samo v tisto, kar ljubimo z vso močjo; in ljubiti Gospoda je vredno truda. Tako vi kakor jaz smo izkusili, da se zaljubljen človek izroča z gotovostjo, v čudovitem sozvočju src, ki bijejo v eni sami volji. In kaj je božja ljubezen? Ali ne veste, da je Kristus umrl za vsakogar od nas? Da, za to naše ubogo, majhno srce se je izvršila Jezusova žrtev.

Gospod nam pogosto govori o nagradi, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Nebesa so cilj naše zemeljske poti. Jezus Kristus je šel tja pred nami in tam v družbi Device Marije in svetega Jožefa — ki ga zelo častim — ter angelov in svetnikov pričakuje naš prihod.

Nikoli ni manjkalo krivovercev — tudi v času apostolov — ki so poskušali kristjanom iztrgati upanje. Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Božanskost naše poti — Jezus, ki je pot, resnica in življenje — je zagotovo poroštvo, da se bo končala v večni sreči, če se ne bomo ločili od Njega.

Kaj se torej spremeni? Spremeni se to, da se v duši — ker je vanjo vstopil Kristus, kot je stopil v Petrovo barko — pojavijo obsežnejša obzorja, bolj ambiciozno služenje ter neobvladljiva želja po tem, da bi vsem ljudem oznanjali magnalia Dei, čudovite reči, ki jih Gospod uresničuje, če mu to dopustimo. Ne morem zamolčati, da je — če se tako izrazim — strokovno delo duhovnikov božja in javna služba, ki zahtevno obsega njihovo celotno dejavnost do te mere, da lahko velja splošno pravilo: če duhovniku ostaja čas še za drugo delo, ki pravzaprav ni duhovniško, je lahko prepričan, da ne izpolnjuje dolžnosti svoje službe.

Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natanael iz Kane Galilejske, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: Ribe grem lovit. Rekli so mu: Tudi mi gremo s teboj. Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu.

Približa se svojim apostolom, tem dušam, ki so se izročile Njemu; oni pa ne dojamejo, da je tam. Kolikokrat je Kristus ne blizu nas, ampak v nas; pa živimo tako človeško življenje! Kristus je blizu, a s strani svojih otrok ni deležen niti prijaznega pogleda, niti ljubeznive besede, niti dobrega dela.