Seznam točk

Po navadi zatrjujem, da obstajajo tri stvari, ki nas na zemlji napolnjujejo z zadovoljstvom in s katerimi si pridobimo večno srečo v nebesih: trdna, rahločutna, vesela in neizpodbitna zvestoba veri, poklicanosti, ki jo je vsakdo prejel, ter čistosti. Kdor se oprijemlje robidovja ob poti — čutnosti, napuha … — bo tam ostal po svoji lastni volji in če se ne popravi, bo nesrečen, ker je obrnil hrbet Kristusovi ljubezni.

Zopet potrjujem, da nas vse teži naša beda. Vendar pa nas ne sme nikoli privesti do tega, da bi šli mimo božje ljubezni, temveč nas mora spodbuditi, da se bomo zatekli k tej Ljubezni, da se bomo odeli s to božjo dobroto, kakor so si nekoč vojščaki nadeli svoj oklep: tisti ecce ego, quia vocasti me — računaj name, tukaj sem, ker si me klical — je naša obramba. Ne smemo se oddaljiti od Boga, ker smo odkrili svoje šibkosti; spopasti se moramo s svojo bedo prav zato, ker Bog zaupa v nas.

Kako bomo zmogli premagati to našo ubožnost? S ponižnostjo in iskrenostjo pri duhovnem vodenju ter pri zakramentu spovedi; na teh rečeh vztrajam zaradi njihovega poglavitnega pomena. K osebi, ki usmerja vašo dušo, pojdite z odprtim srcem; ne zapirajte ga, kajti če se v njem naseli nemi hudič, ga je težko spraviti ven.

Oprostite moji nadležnosti, vendar mislim, da je nujno potrebno kakor z ognjem vtisniti v vaš razum, da ponižnost in iskrenost, ki je njena takojšnja posledica, povezujeta vsa druga sredstva in se izkažeta kot temelj učinkovitosti za zmago. Če pa se v dušo vtihotapi nemi hudič, pokvari vse. Če ga takoj izkoreninimo, se vse dobro konča, srečni smo, življenje gre naprej v pravi smeri. Zato bodimo vedno divje iskreni, toda z razumno olikanostjo.

Rad bi vam pojasnil, da me ne skrbita toliko srce in meso, temveč napuh. Biti ponižni. Ko menite, da imate popolnoma prav, nimate čisto nič prav. Pojdite k duhovnemu voditelju z odprto dušo: ne zapirajte je, kajti — ponavljam — vanjo se naseli nemi hudič, ki ga je težko spraviti ven.

Spomnite se tistega ubogega obsedenca, ki ga učenci niso mogli osvoboditi; samo Gospod je z molitvijo in postom dosegel njegovo svobodo. Tistikrat je Učitelj naredil tri čudeže: prvega, da je obsedeni slišal, kajti kadar nas obvladuje nemi hudič, duša noče slišati; drugega, da je spregovoril; in tretjega, da je šel hudič ven iz njega.

Najprej povejte tisto, za kar si želite, da se ne bi izvedelo. Dol z nemim hudičem! Iz nečesa majhnega, ko to obračate sem in tja, naredite veliko kroglo, kakor se dogaja s sneženimi kepami, in tako se od znotraj zaprete vase. Zakaj? Odprite dušo! Če ste iskreni, vam zagotavljam srečo, ki je zvestoba krščanski poti. Jasnost, preprostost: takšna naravnanost je nujno potrebna. Na stežaj moramo odpreti dušo, da bosta vanjo vstopila božje sonce in jasnost Ljubezni.

Za oddaljitev od popolne iskrenosti ni vedno potreben nepošten nagib; včasih je dovolj že samo zmota vestí. Nekateri ljudje so svojo vest izoblikovali — popačili — tako, da se jim njihova nemost, njihovo pomanjkanje preprostosti, zdi pravilno ravnanje: mislijo, da je prav, da molčijo. To se dogaja celo dušam, ki so bile deležne izvrstnega izobraževanja, ki poznajo božje stvari; morda prav zato najdejo razloge, s katerimi se prepričajo, da je bolje biti tiho. Toda motijo se. Iskrenost je vedno potrebna; izgovori niso sprejemljivi, čeprav so na videz dobri.

Zaključimo ta čas pogovora, v katerem sva ti in jaz molila k našemu Očetu in ga prosila, naj nam dá milost, da bomo živeli to veselja polno pritrditev, krščansko krepost čistosti.

Zanjo ga prosimo po posredovanju svete Marije, ki je brezmadežna čistost. Obrnimo se k Njej — ki je tota pulchra — po nasvetu, ki sem ga že pred mnogimi leti navadno dajal tistim, ki so se čutili nemirne v svojem vsakdanjem boju, da bi bili ponižni, čisti, iskreni, veseli, velikodušni. Zdi se, da so se dvignili vsi grehi tvojega življenja. — Ne obupaj. — Ravno nasprotno: z otroško vero in vdanostjo pokliči svojo Mater sveto Marijo. Ona bo prinesla mir tvoji duši.