Seznam točk

Spomniti vas moram, da ne boste našli sreče zunaj vaših krščanskih obveznosti. Če bi jih opustili, bi vas hudo mučila slaba vest in bi bili navadni nesrečniki. Celo najbolj vsakdanje stvari, ki sicer prinašajo nekaj veselja in so dovoljene, lahko takrat postanejo grenke kot žolč, kisle kot ocet, odvratne kot strup.

Vi in jaz zaupamo Jezusu: Gospod, sklenem, da se bom boril, in vem, da Ti ne izgubljaš bitk. Razumem, da če kdaj doživim poraz, se je tako zgodilo, ker sem se oddaljil od Tebe! Naj me vodi tvoja roka, ne zaupaj mi in ne spusti me iz rok!

Pomislili boste: Oče, če pa sem tako srečen! Saj ljubim Jezusa Kristusa! Čeprav sem narejen iz ilovice, si želim doseči svetost s pomočjo Boga in njegove presvete Matere! Seveda ne dvomim v to: za vsak slučaj pa bi te rad vnaprej posvaril s temi spodbudami, če bi se kdaj pojavila kakšna težava.

Hkrati pa ti moram ponoviti, da je življenje kristjana — tvoje in moje — življenje ljubezni. To naše srce je prišlo na svet, da bi ljubilo. In kadar mu ni dano čisto, neomadeževano in plemenito čustvo, se maščuje in se preplavi z bedo. Resnična ljubezen do Boga — torej čistost življenja — je ravno tako daleč od čutnosti kot od neobčutljivosti, od kakršnekoli sentimentalnosti kakor tudi od odsotnosti ali trdote srca.

Žalostno je ne imeti srca. Tisti, ki se nikoli niso naučili nežno ljubiti, so navadni nesrečniki. Kristjani smo zaljubljeni v Ljubezen: Gospod noče, da smo hladni in togi, kakor mrtva snov. Hoče, da smo prežeti z njegovo ljubeznijo! Kdor se zaradi Boga odreče človeški ljubezni, ni zakrknjen samec, kakor tisti žalostni nesrečniki z zlomljenimi krili, ki so zaničevali velikodušnost čiste ljubezni.

Kot sem vam večkrat povedal, so mi pri ohranjanju odnosa z mojim Gospodom pomagale tudi — vseeno mi je, če vedo vsi — tiste ljudske pesmi, ki skoraj vedno govorijo o ljubezni: zares so mi všeč. Mene in nekatere od vas je Gospod izbral samo zase, zato to plemenito ljubezen iz človeških pesmi prenesemo na Boga. Enako naredi Sveti Duh v Visoki pesmi in enako so delali veliki mistiki vseh časov.

Spomnite se tistih verzov svetnice iz Avile: “Če hočeš, da počivam, / hočem počivati iz ljubezni; če praviš mi, naj delam, / pri delu hočem umreti. / Povej mi, kje, kako in kdaj? / Povej, Ljubezen sladka: / kaj hočeš, da storim s seboj?” Ali pa tista pesem svetega Janeza od Križa, ki se tako očarljivo začne: “Pastirček sam je in hudo trpi, / veselja in radosti ne pozna, / le k pastirici misli mu hitijo, / ljubezen silno mu teži srce.” Človeška ljubezen, kadar je čista, v meni vzbuja neskončno spoštovanje, neizrekljiv poklon. Kako ne bi spoštovali te svete in plemenite ljubezni naših staršev, ki jim dolgujemo velik del našega prijateljstva z Bogom? To ljubezen blagoslavljam z obema rokama, in ko so me spraševali, zakaj z obema rokama, je bil moj takojšen odgovor: ker nimam štirih!

Blagoslovljena bodi človeška ljubezen! Toda od mene je Gospod hotel več. In — tako pravi katoliška teologija — izročitev izključno Jezusu zaradi ljubezni do nebeškega kraljestva ter po Jezusu izročitev vsem ljudem je bolj vzvišena kakor zakonska ljubezen, čeprav je zakon zakrament in še več, sacramentum magnum.

V vsakem primeru se mora vsakdo na svojem mestu in s poklicanostjo, ki mu jo je Bog položil v dušo — samski, poročen, ovdovel ali duhovnik — truditi, da bo rahločutno živel čistost, ki je krepost za vse in od vseh zahteva boj, rahločutnost, dovršenost in stanovitnost, to prefinjenost, ki jo je mogoče razumeti samo, kadar se postavimo blizu zaljubljenega Kristusovega Srca na križu. Naj vas ne skrbi, če začutite skušnjavo, ki preži na vas. Eno je čutiti, nekaj drugega pa je privoliti. Skušnjavo je z božjo pomočjo lahko zavrniti. Nikakor pa ni dobro, da se s skušnjavo pogovarjamo.

Kjerkoli že smo, nas Gospod spodbuja: Bodi čuječ! Zaradi te božje prošnje vzdržujmo z deli v naši zavesti upanja polno željo po svetosti. Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, nam šepeta na uho. Nehaj graditi gradove v oblakih in se odloči odpreti svojo dušo Bogu, kajti izključno v Gospodu boš našel resnični temelj svojega upanja in temelj za to, da boš drugim delal dobro. Kadar se človek ne bori s samim seboj, kadar v svoji notranji utrdbi dokončno ne zavrne sovražnikov — napuha, nevoščljivosti, poželenja mesa in oči, samozadostnosti, ponorelega pohlepa razbrzdanosti — kadar ni notranjega boja, takrat najplemenitejši ideali ovenijo kakor cvet v travi. Vzide namreč sonce s pripeko in posuši travo; in njencvet se osuje in lepota njegovega videza izgine. Nato pa, kakor strupena in vsiljiva rastlina, iz najmanjše špranje poženeta malodušje in žalost.

Jezus ni zadovoljen z oklevajočo privolitvijo. On želi in ima pravico do tega, da gremo naprej celovito in ne popuščamo pred težavami. Zahteva trdne, konkretne korake, kajti nekakšni splošni sklepi navadno bolj malo koristijo. Ti tako ohlapno določeni sklepi se mi zdijo varljivi prividi, ki skušajo utišati božje klice, ko jih srce zasliši; so kot navidezni plameni, ki niti ne vnemajo niti ne dajejo toplote, ter izginejo enako bliskovito, kot so se pojavili.

Zato se bom prepričal o iskrenosti tvojih namenov, da dosežeš cilj, če te bom videl hoditi odločno. Delaj dobro in preveri svoj običajen odnos do dela, ki ga opravljaš v slehernem trenutku; udejanjaj pravičnost v okolju, kjer se nahajaš, čeprav se šibiš pod težo napora; povečuj srečo tistih, ki te obdajajo, tako da jim z veseljem služiš na mestu, kjer delaš, s trudom, da bi delo dokončal z največjo možno popolnostjo, s tvojim razumevanjem, s tvojim nasmehom, s tvojo krščansko držo. In vse to za Boga, misleč na njegovo slavo, s pogledom, uprtim v višave, hrepeneč po dokončni domovini, kajti samo ta cilj je vreden truda.