Seznam točk

Mnogi začnejo, končajo pa le redki. In med temi redkimi moramo biti tisti, ki se poskušamo vesti kot božji otroci. Ne pozabite: samo tisto delo, ki je opravljeno z ljubeznijo in je dobro narejeno, si zasluži Gospodovo pohvalo, ki jo beremo v Svetem pismu: konec reči je boljši kot njen začetek.

Morda ste me že ob drugih priložnostih slišali praviti to anekdoto; kakorkoli že, rad bi vas še enkrat spomnil nanjo, ker je zelo nazorna in poučna. Ob neki priložnosti sem v Rimskem obredniku iskal obrazec za blagoslov poslednjega kamna na zgradbi, saj je le-ta pomemben, ker kot nekakšna prispodoba povzema veliko truda, težko in vztrajno delo mnogih ljudi skozi dolga leta. Presenečen sem bil, ko sem videl, da ne obstaja; potrebno se je bilo sprijazniti z benedictio ad omnia, s splošnim blagoslovom. Priznam vam, da se mi je zdelo nemogoče, da bi obstajala taka vrzel, in počasi sem šel ponovno skozi kazalo obrednika, vendar zaman.

Mnogi kristjani so izgubili prepričanje, da celovitost življenja, ki jo Gospod pričakuje od svojih otrok, zahteva resnično skrbnost pri uresničevanju njihovega dela, ki ga morajo posvečevati, tako da se spustijo celo do najmanjših podrobnosti.

Gospodu ne moremo izročiti nečesa, kar znotraj ubogih človeških omejitev ne bi bilo popolno, brezhibno, pozorno izvršeno tudi v najmanjših podrobnostih: Bog ne sprejme slabo opravljenega dela, skrpucal. Ničesar, kar ima napako, ne darujte, kajti ne bi bili sprejeti! nas svari Sveto pismo. Zatorej mora biti delo vsakogar od nas, tista opravila, ki zapolnjujejo naše dneve in naše energije, vredna daritev Stvarniku, operatio Dei, delo od Boga in za Boga; na kratko rečeno: dovršeno in brez napake.

Človek je — in tega si nisem izmislil jaz — od začetka svojega stvarjenja moral delati. Dovolj je, da odpremo prve strani Svetega pisma in preberemo: še preden je greh vstopil v človeštvo, kot posledica te žalitve pa tudi smrt, trpljenje in beda, je Bog izoblikoval Adama iz zemeljske prsti ter zanj in za njegove potomce ustvaril ta tako lepi svet, ut operaretur et custodiret illum, da bi ga obdeloval in varoval.

Zato se moramo prepričati, da je delo čudovita resničnost, ki nam je naložena kot neizprosen zakon, ki smo mu vsi na tak ali drugačen način podvrženi, čeprav se nekateri poskušajo izmuzniti. Dobro si zapomnite: ta obveznost ni nastala kot nasledstvo izvirnega greha, niti ni omejena na iznajdbo modernega časa. Delo je nujno potrebno sredstvo, ki nam ga Bog zaupa tukaj na zemlji, z njim zapolnjuje naše dneve in nas naredi deležne njegove ustvarjajoče moči, da bi se lahko preživljali in hkrati spravljali pridelek za večno življenje:človek se rodi za delo, kakor ptica za letenje.

Rekli mi boste, da je od takrat minilo že mnogo stoletij in da le redki še razmišljajo na tak način; da se večina navduši — če sploh — zaradi najrazličnejših razlogov: nekateri zaradi denarja, drugi zato, da preživljajo družino; spet drugi zato, da bi dosegli določen položaj v družbi, da bi razvili svoje sposobnosti, da bi zadostili svojim neurejenim strastem, da bi prispevali k družbenemu napredku. Na splošno se soočajo s svojim delom kot z neko potrebo, ki se ji ni mogoče izogniti.

Pred tem nizkim, sebičnim, pozemskim načinom gledanja se morava ti in jaz spomniti ter spomniti tudi druge, da smo božji otroci, ki jim je naš Oče namenil enako povabilo kakor tistim osebam iz evangeljske prilike: Sin, pojdi danes delat v vinograd. Zagotavljam vam, da če si bomo vsak dan prizadevali gledati na naše osebne obveznosti kakor na božji poziv, se bomo naučili dokončati delo z največjo človeško in nadnaravno popolnostjo, ki smo je sposobni. Morda se bomo ob kakšni priložnosti uprli kakor starejši sin, ki je odgovoril: nočem, toda znali se bomo odzvati, se pokesali in se bolj prizadevno posvetili izpolnjevanju svoje dolžnosti.

Izogniti se moramo napačnemu mišljenju, da je apostolat omejen le na pričevanje preko nekaterih pobožnosti. Ti in jaz sva kristjana, toda hkrati in brez prekinitve sva tudi državljana in delavca z jasnimi dolžnostmi, ki jih morava zgledno izpolnjevati, če se zares hočeva posvečevati. Jezus Kristus je tisti, ki nas priganja: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Katerokoli poklicno delo postane svetilnik, ki sveti vašim sodelavcem in prijateljem. Zato navadno ponavljam tistim, ki se pridružijo Opus Dei, in ta trditev velja za vse, ki me poslušate: ni mi mar, če mi rečejo, da je ta in ta moj dobri sin — dober kristjan — a slab čevljar! Če se ne potrudi, da bi se dobro izučil svojega poklica ali da bi ga izvrševal s prizadevnostjo, ga ne bo mogel posvečevati niti ga izročiti Gospodu; in posvečevanje običajnega dela je kakor gibalo resnične duhovnosti za tiste, ki smo znotraj časnih stvari odločeni živeti odnos z Bogom.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.

Spomnim se tudi časa, ko sem v istem obdobju živel v Burgosu. Mnogi so prihajali tja, da bi z mano preživeli nekaj dni, kadar so dobili dovoljenje za izhod, poleg drugih, ki so bili nameščeni po vojašnicah tistega okrožja. Bival sem v sobi nekega zanikrnega hotela in to bivališče smo si delili z nekaj mojimi sinovi. Ker nismo imeli niti najnujnejšega, smo se organizirali tako, da ne bi tistim, ki so prihajali — bilo jih je več sto — manjkalo najpotrebnejše, da bi se lahko odpočili in obnovili svoje moči.

Imel sem navado hoditi na sprehode po bregu reke Arlanzón, medtem ko sem se pogovarjal z njimi, poslušal njihove izpovedi in jih poskušal usmeriti s primernim nasvetom, ki bi jim potrdil ali odprl nova obzorja v notranjem življenju. Z božjo pomočjo sem jih opogumljal, jih spodbujal, poživljal v njih krščansko ravnanje. Včasih so nas ti sprehodi pripeljali do samostana las Huelgas, spet drugič smo zavili v stolnico.

Rad sem se povzpel na zvonik, da so lahko od blizu opazovali izrezljano gotsko okrasje na stavbi, pravo kamnito čipko, sad potrpežljivega in napornega dela. Ob teh klepetih sem jim hotel pokazati, da tega čudovitega dela ni moč videti od spodaj. Da bi materializiral to, kar sem jim tako pogosto razlagal, sem jim dejal: To je božje delo! Dokončati osebno delo s popolnostjo, lepoto, dovršenostjo teh finih kamnitih vezenin. Ko so opazovali to resničnost, ki je vstopala skozi oči, so razumeli, da je vse to molitev, čudovit dialog z Gospodom. Tisti, ki so vlagali svoj trud v to opravilo, so zelo dobro vedeli, da nihče z mestih ulic ne bo opazil njihovega truda: bil je samo za Boga. Ali sedaj razumeš, kako te lahko poklicno delo približa Gospodu? Tudi ti delaj tako kakor tisti kamnoseki in tvoje delo bo operatio Dei, človeško delo z božjim jedrom in obliko.